Jedro

Res je, da pomeni odločanje o pasivi podržavljenega premoženja relativno samostojen sklop dejstev, o katerih sodišče prve stopnje doslej še ni odločalo. Toda v konkretnem primeru je ta poseg stvarno utemeljen in uravnotežen z očitnim posegom v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Postopek namreč traja več kot trideset let. Pri tem je treba upoštevati, da gre za postopek denacionalizacije, namenjen popravi povojnih krivic, ki so bile predlagateljevim pravnim prednikom storjene s poseganjem države v lastninskopravna razmerja. Nesorazmerno dolgo trajanje denacionalizacijskega postopka le še podaljšuje protipravno stanje in posega v pravico do zasebne lastnine predlagateljev. Dokončno odločanje sodišča druge stopnje ne bo podaljšalo postopka, ampak prav nasprotno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med udeleženci je v teku denacionalizacijski postopek. Sodišče je v dosedanjem postopku v korist predlagateljev izdalo vrsto delnih sklepov, s katerimi je aktivo podjetja postopno vračalo denacionalizacijskim upravičencem, bodisi v naravi bodisi v obliki odškodnine. S sklepom, ki je bil predmet spornega pritožbenega postopka, je sodišče prve stopnje odločilo o vrnitvi nepremičnin, glede katerih z dosedanjimi (delnimi) sklepi še ni bilo odločeno, ter odmerilo odškodnino za podržavljene in zdaj že porušene objekte.

2. V izpodbijani II. točki izreka je sodišče prve stopnje denacionalizacijskemu upravičencu za del podržavljenega nepremičnega premoženja, natančneje opredeljenega v II.1. točki izreka, priznalo odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga, d. d., v višini 10.301,30 EUR, in za del, natančneje opredeljen v II.2. točki izreka, v višini 2.095,87 EUR. Za že porušene objekte, označene v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca Marjana Jelenca z dne 20. 2. 1998 s številkami 4, 7, 8 in 9, je priznalo odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga v višini 38.840,00 EUR (III. 1. točka izreka). V IV. točki izreka je drugemu nasprotnemu udeležencu naložilo, da mora v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa pravnim naslednikom denacionalizacijskih upravičencev izročiti obveznice v višini 51.237,17 EUR s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama predlagateljev in drugega nasprotnega udeleženca, sklep v izpodbijanih II., III. 1. in IV. točkah izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje se pritožujejo predlagatelji.

**Razlogi sodišča druge stopnje**

5. Sklep sodišča prve stopnje je pomanjkljiv, ker iz izreka ni razvidno, ali sodišče odloča o celotnem premoženju nacionaliziranega podjetja, o katerem do sedaj še ni bilo odločeno, ali le o delu tega.

6. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo in posledično pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje glede vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja. Obseg in vrednost podržavljenega podjetja se v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) ugotavlja po aktih ob podržavljenju in po zapisnikih, ki so bili sestavljeni ob podržavljenju. Sodišče pasive podržavljenega podjetja v nasprotju z Navodili, ki predvidevajo ugotavljanje vrednosti podjetij po metodi neto aktive, torej tako, da se od vrednosti sredstev odštejejo obveznosti (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodil), kljub vztrajanju drugega nasprotnega udeleženca ni upoštevalo.

7. Iz izročilne pogodbe z dne 16. 4. 1946, ki je bila podlaga za prenos podjetja v državno last, izhaja, da je bil sestavni del pogodbe tudi seznam upnikov in dolžnikov z dne 4. 2. 1946, ki ga sodišču niti strankam postopka ni uspelo najti. Ni mogoče preizkusiti, ali sta priloga k bilanci A. z dne 31. 12. 1946, iz katere izhaja, da je B. dolgovala A. znesek 164.362,50 DIN, kar preračunano na leto podržavljenja 1946, po Odredbi znaša 29.079,87 USD in vrednost zastavne pravice za terjatev C. v znesku, ki valoriziran znaša 9.240,00 USD, ustrezni podlagi za zmanjšanje vrednosti premoženja, ki je predmet vračanja v tem postopku. Ker se sodišče do navedb drugega nasprotnega udeleženca in predloženih dokazov ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in hkrati nepravilno uporabilo materialnopravni predpis - Navodilo - ki sodišču nalaga ugotovitev čiste aktive podjetja. Sodišče druge stopnje je zato, kljub temu, da je odločitev sodišča, da nekaterih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, pravilna, pritožbi drugega nasprotnega udeleženca in posledično tudi predlagateljice ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.

8. Zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava je obseg doslej še neugotovljenih pravno pomembnih okoliščin tako velik, da bi v primeru, če bi jih sodišče v pritožbenem postopku ugotavljalo prvič, prikrajšalo udeležence za ustavno pravico do pritožbe. Sodišče druge stopnje je sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku najprej zavzame jasno stališče, ali v sklepu odloča o vsem nacionaliziranem premoženju podjetja, o katerem doslej še ni odločilo. Nato pa naj se ob pravilni uporabi določil materialnega prava opredeli do dokazne vrednosti listin, ki po navedbah drugega nasprotnega udeleženca dokazujejo višino pasive denacionaliziranega podjetja, in izračuna neto vrednost podržavljenega podjetja, vrednost vrnjenih nepremičnin in višino že izplačane odškodnine in na koncu izdela oceno o višini odškodnine do katere sta še predlagatelje upravičena.

**Pritožba predlagateljev zoper sklep sodišča druge stopnje**

9. Denacionalizacijski postopek teče že od 25. 4. 1992, ko je bila vložena zahteva za denacionalizacijo pri upravnem organu, torej že skoraj 32 let in ne kaže, da bo kmalu končan, saj nasprotni udeleženci vedno znova navajajo nove trditve, ki nimajo opore v listinskih dokazih. Tudi zdaj je sodišče druge stopnje drugemu udeležencu nekritično sledilo, da je predmet nacionalizacije podjetje D. in da je treba upoštevati neto aktivo, torej odbiti vse stroške in dolgove podjetja. Predmet denacionalizacije nikoli ni bilo navedeno podjetje, temveč zgolj nepremičnine. Ne drži, da so nasprotni udeleženci v letu 2015 vložili ugovor, naj se prizna pasiva podjetja. Glede na večdesetletno trajanje postopka je grobo kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Drugi udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

**Odločitev o pritožbi**

11. Pritožba je utemeljena.

12. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (357. a člen ZPP). Gre za pravno sredstvo, ki je omejeno na preizkus morebitne napačne uporabe razveljavitvenega pooblastila s strani pritožbenega sodišča. Na pravna stališča pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbenih razlogov, podanih v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče vezano ter vanje v okviru reševanja pravnega sredstva po 357.a členu ZPP ni pristojno posegati.1

13. Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v 6. členu (pravica do poštenega sojenja) med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja v razumnem roku (do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) je lahko ogrožena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,2 da je po ureditvi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje izjema - praviloma mora tako o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne na prvo stopnjo le, če to terja ekonomičnost - če bi se postopek zavlekel bolj kot postopek pred sodiščem prve stopnje - ali če bi prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, kar bi vodilo v kršitev pravice do pritožbe.3

14. Pravica do pritožbe, zagotovljena v 25. členu Ustave, ni absolutna človekova pravica, saj jo je (enako kot druge človekove pravice) mogoče omejiti. Zakonodajalec je v drugem odstavku 355. člena ZPP predvidel, da se mora pravica do dvostopenjskega sojenja (pravica do pritožbe) umakniti pravici stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če bi zaradi razveljavitve sodbe prišlo do hujše kršitve te pravice. V takem izjemnem primeru sodišče druge stopnje prevzame funkcijo sodišča prve stopnje in meritorno odloči o tožbenem zahtevku.4 Pravice do pritožbe namreč ne gre razumeti kot pravice, da je vsaka ugotovitev dejstev ali vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota - v očeh objektivnega opazovalca, razumne osebe - obravnavana na dveh instancah. Le če pravega sojenja ni (npr. zamudna sodba, zavrženje tožbe), ni mogoče šteti (v očeh objektivnega opazovalca), da je bila zadeva resnično obravnavana na dveh instancah.5

15. Pritožbeno sodišče mora v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZPP pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in drugih ustavnih pravic opraviti ožji test sorazmernosti. Test legitimnosti je namreč opravil že zakonodajalec, prav tako je v navedeni določbi že opredeljeno, kdaj je takšno postopanje sodišča druge stopnje primerno in nujno. Vrhovnemu sodišču na tej točki zato preostane naloga, da presodi, ali bi ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe prišlo do hujše kršitve tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.6

16. Merila vrednostnega tehtanja, ki nagnejo odločitev v prid razveljavitvi sodbe oziroma dokončnemu odločanju pred pritožbenim sodiščem, so predvsem: razsežnost omejitve pravice do pritožbe, pomen kršitve z vidika pravice do poštenega sojenja (zlasti pravice do izjave), dosedanje trajanje postopka in procesna dejanja, ki jih je še treba opraviti z vidika pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, primerjava položajev sodišča prve in druge stopnje, projekcija stroškov, narava zadeve in njen pomen za stranki.7

17. Res je, da pomeni odločanje o pasivi podržavljenega premoženja relativno samostojen sklop dejstev, o katerih sodišče prve stopnje doslej še ni odločalo. Toda v konkretnem primeru je ta poseg stvarno utemeljen in uravnotežen z očitnim posegom v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Postopek namreč traja več kot trideset let. Pri tem je treba upoštevati, da gre za postopek denacionalizacije, namenjen popravi povojnih krivic, ki so bile predlagateljevim pravnim prednikom storjene s poseganjem države v lastninskopravna razmerja. Nesorazmerno dolgo trajanje denacionalizacijskega postopka le še podaljšuje protipravno stanje in posega v pravico do zasebne lastnine predlagateljev. Dokončno odločanje sodišča druge stopnje ne bo podaljšalo postopka, ampak prav nasprotno. Potem ko se bo sodišče druge stopnje opredelilo, katero premoženje je predmet odločanja, bo le še ocenilo listinske dokaze, ki naj bi izkazovali pasivo podržavljenega premoženja, in morebiten vpliv pasive na neto vrednost podržavljenega podjetja.

18. Vrhovno sodišče zaključuje, da bi sodišče druge stopnje ugotovljeno procesno kršitev postopka, upoštevaje njeno naravo in obseg, moralo odpraviti sámo (prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP) oziroma bi moralo glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo dopolniti postopek in odpraviti pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zato je na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

19. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 VSRS sklep Cp 21/2023 z dne 7. 6. 2023. 2 Npr. sklepi VSRS Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, VSRS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, VSRS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019 in VSRS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018. 3 Gre za primere, ko bi sodišče druge stopnje moralo glede samostojnih pravnih celot prvič ugotoviti celoten konkretni dejanski stan, oblikovati celoten abstraktni dejanski stan in opraviti subsumcijo (Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št 5 (98), str. 15.) 4 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku z dne 7. 9. 2016, EVA 2013-2030-0093, str. 192. 5 Galič, A., Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 52. 6 Primerjaj VSRS sodba II Ips 34/2023 z dne 20. 9. 2023. 7 Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str, 16.