Jedro

Sodišče kot neverodostojne ocenjuje tožnikove navedbe, kdaj je izvorno državo zapustil, saj je večkrat izpovedoval drugače, neskladij v izjavah pa ni ustrezno pojasni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 22. 2. 2013 do dne 20. 5. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki trdi, da je A.A. (tožnik) dne 14. 10. 2010 pri Sektorju za nastanitev, oskrbo in integracijo, prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 16. 10. 2010 je zapustil Azilni dom in se v roku 3 dni vanj ni vrnil. V zvezi s tem je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je dne 2. 11. 2010 postal pravnomočen. Tožnik je bil dne 19. 2. 2013 v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 predan iz Finske nazaj v Republiko Slovenijo. Na letališču Jožeta Pučnika je v času obravnave izrazil namero, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik je pri podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito dne 20. 2. 2013 na vprašanje uradne osebe, zakaj potuje brez osebnih dokumentov in ali jih je sploh kdaj imel in ali bi ji kakšen tak dokument lahko kdo dostavil, navedel, da nikoli ni imel nobenega svojega osebnega dokumenta. Iz prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite pa izhaja, da je na vprašanje uradne osebe, na kakšen način, kje in s kakšnim dokumentom je zapustil Gazo povedal, da je takrat odšel iz Gaze s svojo osebno izkaznico, katero pa je v Siriji izgubil. Pri podaji prošnje je tožena stranka tožnika soočila tudi s policijsko depešo, v kateri je bilo zapisano, da so mu osebe, katere so urejale ilegalno pot, vzele osebni dokument, preden je zapustil Gazo. Tožnik je to pojasnil, da mu osebni dokument niso vzeli v Gazi, ampak ilegalni sprovajalci, potem, ko je prispel v Sirijo. Pojasnil je tudi, da je Gazo zapustil, ko je bil star 9 ali 10 let, ne more pa natančno vedeti kaj se je takrat dogajalo oziroma se tega ne spominja. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje tožnikove izjave, ki jih je podal ob prvi prošnji, ob podaji druge prošnje pa jih je povedal popolnoma drugače. Na podlagi ugotovljenih dejstev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, tožena stranka ugotavlja, da razlogi tožnika niso zadostni in utemeljeni, da tožnik potuje brez osebnih dokumentov, saj je iz izvorne države po njegovi izjavi ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji odpotoval s svojo osebno izkaznico. To svojo izjavo je ob podaji ponovne prošnje spremenil, vendar ni znal pojasniti zakaj izjavo spreminja. Popolnoma drugače je tudi opisal pot od odhoda iz izvorne države do Slovenije, ob podaji prve prošnje in podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Po samovoljni zapustitvi Republike Slovenije se je nahajal po različnih evropskih državah, tam prav tako zaprošal za mednarodno zaščito in se uradnim organom izkazoval z drugimi osebnimi podatki. Na Švedskem si je pridobil tudi ponarejeno osebno izkaznico Francije, katere je uporabljal za potovanje v druge države. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal. Pri tem se sklicuje tudi na sodbe Vrhovnega sodišča (I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011), kjer je bilo izraženo stališče, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Ker je tožnik spreminjal podatke o svoji istovetnosti, je po mnenju tožene stranke izražen dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Različne podatke je podajal tako na Norveškem in Finskem, poleg tega tudi o državljanstvu, tako da ne more tožena stranka niti ugotoviti, ali je prosilec dejansko državljan Palestine, Iraka ali Alžirije. Tožena stranka pa tudi meni, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), saj je pri podaji prve prošnje navajal, da je njegova ciljna država Kanada, kjer ima prijatelje, ter da bi tam dobil delo in živel v miru. Poleg tega je dva dni po podani prošnji Republiko Slovenijo samovoljno zapustil, nato pa je skoraj dve leti ilegalno prebival na območju Evropske unije. Omejitev gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca predvsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru pa te zlorabe ne bi bilo po mnenju tožene stranke mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi ga pristojni organ omejil na območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav Azilni dom zapustil in odšel v katero drugo državo članico Evropske unije, v skladu s svojim prvotnim namenom. S tem pa bi onemogočil toženi stranki izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in vse okoliščine primera pa je tožena stranka tudi presodila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni. S takšno omejitvijo bo po presoji tožene stranke mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovila njegova istovetnost in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav, tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Tožnik je tudi večkrat navajal različne ciljne države, v katerih naj bi zaprosil za mednarodno zaščito, večkrat je tudi spremenil svoje osebne podatke, kar dodatno potrjuje dvom tožene stranke v njegovo resnično istovetnost. 2. Tožnik se z izpodbijano odločbo tožene stranke ne strinja. Meni, da tožena stranka ni spoštovala načela zakonitosti, ko je odločala po prostem preudarku. Svojo odločitev bi morala obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo pooblastilo tudi dano. Pri tem meni, da je najpomembnejši in odločilen tisti namen, ki ga omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti lahko zasleduje glede na ustavno ureditev. Izhodišče prav tako predstavlja 15. člen Ustave Republike Slovenije in ustavno načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izkazan, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, kjer je izrecno zapisano, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno temeljnih pravic posameznika. Dejstvo, da nekdo zlorablja nek upravni postopek ima lahko namreč le za posledico, da mu pravica, za katero prosi, ne bo dodeljena, nikakor pa to ne more biti razlog za poseg v najpomembnejšo človekovo pravico, to je pravico do osebne svobode. Tožnik osebnega dokumenta s sliko nima in ga niti ne more predložiti. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikova pojasnila v tem, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, nezadostna in neutemeljena, je pomanjkljiva in neprepričljiva. Drži, da se je tožnik v različnih državah predstavljal z različnimi osebnimi podatki, vendar tožena stranka razlogov za takšno ravnanje ni presojala. Tožnik je namreč povedal, da je na Norveškem podal različne osebne podatke, ker ga je bilo strah, da ga bodo vrnili nazaj v Palestino. Enako je storil tudi na Finskem, kjer se je predstavljal s podatki, ki so bili na ponarejeni osebni izkaznici. Tožena stranka tudi nepravilno utemeljuje ukrep omejitve gibanja z domnevnim zlorabljanjem sistemov mednarodne zaščite, ker ne samo, da ni podano, temveč tudi to niti ne more biti razlog za omejitev gibanja. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce močno posega v tožnikove svoboščine, da gre za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zgolj iz razloga, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito namreč izhaja, da je tožnik zaradi vojne med Izraelci in Palestinci izgubil svojo družino. Iz Gaze je odšel, ker je bilo njegovo življenje ogroženo. Enako izhaja tudi iz prošnje za mednarodno zaščito iz leta 2010. V zvezi o odhodom iz Slovenije po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pa je tožnik pojasnil, da ni vedel, da mora komu sporočiti, da odhaja, do česar se tožena stranka ni opredelila. Prav tako je tožnik pojasnil, zakaj je odšel iz Norveške na Finsko. Tožena stranka bi morala pri izbiri med ukrepi iz drugega odstavka 51. člena ZMZ upoštevati tudi načelo sorazmernosti in izbrati najmilejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen, ki se z omejitvijo gibanja zasleduje. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je – tudi v kolikor bi se izkazalo, da je omejitev gibanja dejansko potrebna – v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep spremeni in tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v spisu in na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ tožnika zaslišalo. Tožnik je med drugim na zaslišanju povedal, da je izvorno državo zapustil, ko je bil star 9 let, pri sebi pa je imel dokument – rojstni list. Zakaj tega dokumenta nima s seboj na zaslišanju ni pojasnil. Povedal pa je, da bi ta dokument, če še obstaja, morda lahko pridobil, in je pri tem navedel, da ima še dva brata, eden od njiju živi v Belgiji, drugi pa na Švedskem. Na vprašanje sodišča kaj se je zgodilo z osebno izkaznico, glede na to, da je izjavil, da jo je v Siriji izgubil, je, dejal, da je s tem mislil rojstni list. Glede tega, da je večkrat spremenil osebne podatke o svoji istovetnosti in celo o državljanstvu je povedal, da je to naredil iz strahu, da ga ne bi vrnili v matično državo. Zakaj ni počakal na rešitev prošnje, ki jo je v Republiki Sloveniji vložil leta 2010, je povedal, da se na zakone v Republiki Sloveniji ne spozna. Zakaj je vložil prošnjo v Republiki Sloveniji je povedal, da tukaj ni imel nobenega sorodnika in je želel, da bi si s tem uredil svoj status bivanja v Republiki Sloveniji. Zakaj je zapustil Republiko Slovenijo, ne da bi počakal na rešitev njegove prošnje je odgovoril, da ne ve zakaj. Zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji po tem, ko je približno dve leti bival v Evropi, je povedal, da so mu tako svetovali. Kdo mu je tako svetoval ni znal pojasniti. Prav tako ni znal pojasniti, kaj bi se mu zgodilo, če bi bil vrnjen v izvorno državo. Povedal je tudi, da dokumenta s sliko ni imel nikoli. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, zakaj je sedaj povedal točne podatke o svoji istovetnosti, čeprav je prej izjavil, da je podal nepravilne podatke, ker se je bal vrnitve v domovino, je povedal, da je vse to nastalo zaradi „zmešnjave“, odločil pa se je, da bo sedaj povedal resnico.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s šesto točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to med drugim potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ali zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, določenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14., in 15. točki 55. člena tega zakona. Iz prvega odstavka 51. člena izhaja, da o omejitvi gibanja prosilca za mednarodno zaščito tožena stranka odloča po prostem preudarku. Po prostem preudarku mora organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Obseg presoje sodišča v primeru, ko je upravni organ pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče v takem primeru preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, zaradi katerega je določen. Za sum zavajanja in zlorabe zadostuje že, da so podane okoliščine, ki sum vzbujajo. Zadostuje že najmanjša stopnja verjetnosti, ob obstoju okoliščin, ki ta sum vzbuja.

7. Sodišče v obravnavanem primeru zaključuje, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, prav tako prostega preudarka ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, zaradi katerega je določen. V zadostni meri je obrazložila razloge, na podlagi katerih je tožniku omejila gibanje in sicer na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja, in sicer na prostore Centra za tujce, lahko prepreči, da ne bi samovoljno zapustil Azilnega doma, v kolikor bi bil vanj nastanjen, in s tem tudi državo. Sprejeta odločitev je po presoji sodišča v skladu s pooblastili iz 51. člena ZMZ, po presoji sodišča pa so to ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode. Po presoji sodišča tožbeni ugovor s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 ni utemeljen. Ta odločba se nanaša na sum zavajanja in zlorabo azilnega postopka v zvezi s 4. točko prvega odstavka 55. člena in ne na 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, na podlagi katerih je bilo tožniku gibanje v obravnavanem primeru omejeno.

8. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razloga za omejitev gibanja tako iz prve alineje kakor tudi iz druge alineje prvega odstavka 51. člena, v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče dodaja, da je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal v takšni meri, da bi bilo mogoče sklepati da je njegova istovetnost z gotovostjo ugotovljena. Istovetnosti, ki jo je ob podaji prošnje zatrjeval, po presoji sodišča tudi ni izkazal po opravljenem zaslišanju. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnik večkrat spremenil navedbe o svojih osebnih podatkih, prav tako tudi glede okoliščine, ali je ob odhodu iz izvorne države posedoval osebno izkaznico ali rojstni list. Sodišče tako kot tožena stranka kot neverodostojne ocenjuje tožnikove navedbe, kdaj je izvorno državo zapustil, saj je večkrat izpovedoval drugače, neskladij v izjavah pa ni ustrezno pojasni. Ob podaji prve prošnje (leto 2010) je izpovedal, da je izvorno državo zapustil tri mesece pred podajo prošnje, v nadaljevanju, tudi ob zaslišanj pa, da, ko je bil star 9 let. Neskladja so tudi v tožnikovih izjavah, ali je posedoval osebno izkaznico ali rojstni list. Vse navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal v takšni meri, da bi mu sodišče lahko verjelo le na podlagi njegovih navedb.

9. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena, ob povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče je tožnika zaslišalo tudi o okoliščini, zakaj ni počakal na odločitev tožene stranke glede reševanja prve prošnje v letu 2010, vendar tega ustrezno ni pojasnil. Povedal je le to, da je po dveh dneh zapustil Azilni dom, zakaj na odločitev o njegovi prošnji ni počakal, pa ni pojasnil. Tožnik tudi ni znal pojasniti, zakaj je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji potem, ko je bil vrnjen iz Finske, dejal je le, da so mu tako svetovali. Na vprašanje kdo mu je tako svetoval, ni odgovoril. Tožena stranka je zato po presoji sodišča pravilno presodila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ko je bil vrnjen s stranki finskih organov, le zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Pravilno je tudi sklepala, če bi tožena stranka tožnika nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom, kakor je enkrat že ravnal. Pojasnilo tožnika, da ni vedel, da o zapustitvi Azilnega doma ni potrebno obvestiti nikogar, za sodišče ni sprejemljivo.

10. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka nepravilno uporabila prosti preudarek in da je napačno interpretirala namen zakonske določbe. Tožena stranka je pojasnila, v čem je namen danega pooblastila, kadar gre za omejitev gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka. Tudi po presoji sodišča bi tožnik brez težav zapustil Azilni dom, če bi bil nastanjen v katerem drugem oddelku Azilnega doma, saj je to enkrat že storil. Glede na samovoljno zapustitev Azilnega doma tudi po presoji sodišča ni bilo več možno z gotovostjo pričakovati, da ne bo tožnik tudi ponovno zapustil Azilnega doma in je zato imela tožena stranka edino možnost, da tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce.

11. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.