Jedro

Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi (M. S. iz Alžirije, A. K. iz Iraka). Poleg tega je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca).

Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil tožnik prijet ob prihodu trajekta iz Švedske na Finsko, ko je finska policija ugotovila, da je vstopil na Finsko s ponarejeno osebno izkaznico. Finska policija je nato ugotovila, da je na Norveškem predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, na podlagi prstnih odtisov pa so ugotovili, da je pred to prošnjo bil že prosilec za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato ga je predala slovenskim organom. Zatorej je sum, da je tožnik dne 20. 2. 2013 vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika, ki trdi, da je K. C. iz Palestine, zoper sklep tožene stranke z dne 21. 2. 2013. S tem sklepom je tožena stranka iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zaradi ugotovitve identitete tožnika oziroma zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, Veliki otok 44/Z, do prenehanja razlogov za omejitev gibanja, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer za čas od 20. 2. 2013 do 20. 5. 2013. 2. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo dejansko stanje iz sklepa tožene stranke in ga dopolnilo z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi ter pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, opredelilo pa se je tudi do tožbenih navedb.

3. Tožnik s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka in da ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podani ustavno dopustni cilji omejevanja njegove svobode. Sam sum zavajanja in zlorabe postopka sam po sebi ne more biti razlog za omejitev gibanja. Izpodbija tudi dokazno oceno, da je za mednarodno zaščito zaprosil iz razloga, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, saj je pravzaprav to njegov namen, da ga ne bi vrnili v izvorno državo, kjer je njegovo življenje ogroženo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razlogov po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. To je, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V obravnavni zadevi Vrhovno sodišče izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in iz tožnikovih izjav na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Tožnik tekom postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izkazal svojo istovetnost. Izvorno državo Palestino (Gazo) je po lastnih izjavah zapustil, ko je bil star 9 ali 10 let (tožnik sicer navaja, da je bil rojen ... 1987). S potnim listom je odpotoval do Sirije, kjer so mu ga odvzeli sprovajalci ilegalnega prehoda preko meje, nato pa je ilegalno prestopal meje več držav, želel pa je priti na Švedsko ali Francijo, kjer ima brata, oziroma v Kanado, kje ima več prijateljev. Dne 14. 10. 2010 je v Sloveniji zaprosil za azil, vendar pa je že po dveh dneh zapustil azilni dom in je bil zato postopek za priznanje mednarodne zaščite s sklepom tožene stranke dne 21. 10. 2010 ustavljen. Po samovoljnem odhodu iz azilnega doma v Ljubljani je bil v več državah Evropske unije in tudi na Norveškem, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. V Slovenijo ga je vrnila Finska, in sicer dne 18. 2. 2013, dne 20. 2. 2013 pa je vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

8. Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi (M. S. iz Alžirije, A. K. iz Iraka). Poleg tega je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete, in prosilec nosi tudi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).

9. V obravnavani zadevi pa so po presoji Vrhovnega sodišča podani tudi zadostni razlogi za sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek v smislu druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil tožnik prijet ob prihodu trajekta iz Švedske na Finsko, ko je finska policija ugotovila, da je vstopil na Finsko s ponarejeno osebno izkaznico. Finska policija je nato ugotovila, da je na Norveškem predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, na podlagi prstnih odtisov pa so ugotovili, da je pred to prošnjo bil že prosilec za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato ga je predala slovenskim organom. Zatorej je sum, da je tožnik dne 20. 2. 2013 vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.

10. Tožena stranka je odredila omejitev gibanja tožniku tudi zato, da bi mu preprečila samovoljen odhod iz države, saj je njegova prisotnost potrebna za nadaljevanje postopka mednarodne zaščite. Kot je bilo že navedeno, je tožnik že samovoljno odšel iz Slovenije, poleg tega pa je ilegalno prestopil več državnih mej, pri tem pa spreminjal izjave, preko katerih držav je prišel prvič v Slovenijo. Z omejitvijo gibanja, izrečeno z izpodbijanim sklepom, je tožena stranka preprečila tožnikovo nezakonito prehajanje državnih meja. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni razlogi za omejevanje tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep tožene stranke zakonit. 11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pri odločanju o omejitvi gibanja ni prekoračila meje prostega preudarka, ta pa je bil uporabljen tudi na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev v tej sodbi pa je skladna tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 636/2011, I Up 280/2012 in I Up 14/2013).

13. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.