Jedro

Glede na dejstvo, da naročnik ni podal vnaprejšnjega soglasja za izvedbo teh del, bi lahko izvajalec ta dela izvedel na podlagi 653. člena OZ ter 19. člena PGU zgolj v primeru, da bi šlo za nepredvidena dela, ki so nujna, da ne nastane škoda oziroma drug izreden dogodek.

Podpisi nadzornikov, s katerimi ti zgolj naknadno potrjujejo, da je izvajalec določena dela zares opravil, nikakor ne morejo ustvariti obveznosti tožene stranke plačati dela preko cene, dogovorjene s pogodbo oziroma aneksom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke in v II. točki izreka) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82307/2012 z dne 11.6.2012 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi tudi za 99.204,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2012 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 307,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2012 do plačila in se tudi v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in pustilo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 82307/2012 z dne 11. 6. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 99.204,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2012 dalje ter izvršilne stroške v znesku 307,92 EUR. Za znesek glavnice 27.369,55 EUR ter 84,84 EUR stroškov izvršilnega postopka pa je sodišče prve stopnje navedeni sklep o izvršbi razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi naložilo toženi stranki povrnitev stroškov postopka tožeči stranki v znesku 4.131,12 EUR.

2. Zoper del sodbe, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma, da jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, da je bila skupna vrednost pogodbenih del, obračunanih po sistemu fiksnih cen in dejanskih količin, evidentiranih v gradbeni knjigi, omejena. Navaja tudi, da tožeča stranka ni zahtevala t.i. več del ob podpisu aneksa št. 1 z dne 3. 5. 2011. Poudarja, da navedeni sistem obračunavanja del predstavlja zgolj način obračuna izvedenih del, ki pa ne more preseči skupne vrednosti pogodbenih del. Opozarja tudi, da ni mogoče, da bi bila situacija, izdana po končanih in prevzetih delih obravnavana kot začasna. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče upoštevati Zakon o javnih naročanjih kot specialnejšo pravno podlago, po kateri je bistvena sestavina pogodbe skupna vrednost del. V zvezi s tem navaja, da skupna vrednost dodatnih naročil po ZJN ne sme presegati 30% zneska prvotnega naročila ter da je na podlagi 110. člena ZJN sankcija za kršitev teh določb ničnost pogodbe. Glede obveznosti plačila več del, ki izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, tožena stranka navaja, da tožeča stranka do njih ni upravičena, saj bi morala biti skladno z 19. členom Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju - PGU) tožena stranka kot naročnik z več deli seznanjena ter predhodno izdati izvajalcu nalog, saj več dela niso bila nujna. Tožena stranka tudi ocenjuje, da tožeča stranka izvedena dela obračunavala v nasprotju s določili pogodbe ter pravili stroke. Tudi podpis nadzornika po njeni oceni ne more ustvarjati obveznosti tožene stranke, da ta dela plača, saj jih lahko odobri zgolj naročnik sam. Ker sta pravdni stranki ugotovili, da prvotno dogovorjena sredstva ne zadoščajo za izvedbo projekta, sta nenazadnje tudi sklenili aneks.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem navaja, da so dejstva, ki jih tožena stranka navaja v zvezi z domnevnimi kršitvami ZJN, nova, pri čemer tožena stranka ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navaja tudi, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se obračun izvrši po sistemu fiksnih cen materialov in storitev ter dejansko izvršenih količin. Gradbena pogodba se torej ni sklenila s klavzulo „ključ v roke“, zato pogodbeno dogovorjena cena ne vključuje vseh nepredvidenih in dodatnih del. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno podlago v obravnavanem primeru predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju – OZ) o gradbeni pogodbi ter Posebne gradbene uzance (v nadaljevanju - PGU), katerih uporabe pravdni stranki nista izrecno izključili, zato se s skladno z 2. odstavkom 2. člena PGU šteje, da sta stranki v njihovo uporabo privolili.

6. Cena gradbenih del je lahko skladno z določbo 654. člena OZ določena bodisi na mersko enoto, bodisi v skupnem znesku. Iz pogodbe med pravdnima strankama z dne 14. 6. 2010 (priloga B1) izhaja, da je cena gradbenih del določena v skupnem znesku 1.146.741,40 EUR. 1. odstavek 3. člena te pogodbe določa, da se obračun pogodbenih del izvaja po sistemu fiksnih cen in dejanskih količin, evidentiranih v gradbeni knjigi.

7. Sodba sodišča prve stopnje, ki se je v izpodbijanem delu sodbe oprlo predvsem na določbo 1. odstavka 3. člena pogodbe, je materialnopravno napačna. Iz pogodbe namreč očitno izhaja, da je bila obveznost tožene stranke kot naročnika v gradbeni pogodbi plačilo točno določenega denarnega zneska izvajalcu. Ta znesek sta pravdni stranki z aneksom k pogodbi št. 1 dne 3. 5. 2011 (priloga B4), ki je bil sklenjen, ko so bila dela pretežno že končana, zvišali za 341.606,49 EUR in sicer zaradi dodatnih del, ki so se pojavila v času izvajanja del. Iz vsebine pogodbe, kot tudi iz ravnanja strank tako izhaja, da je bila bistvena obveznost tožene stranke plačilo denarnega zneska, določenega v pogodbi ter aneksu, in ne abstraktno določen sistem fiksnih in dejanskih količin, evidentiranih v gradbeni knjigi. Podpisi nadzornikov, s katerimi ti zgolj naknadno potrjujejo, da je izvajalec določena dela zares opravil, po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne morejo ustvariti obveznosti tožene stranke plačati dela preko cene, dogovorjene s pogodbo oziroma aneksom.

8. Znesek, ki ga tožeča stranka zahteva od tožene z obravnavanim zahtevkom, za razliko od zneskov, določenih v pogodbi oziroma aneksu, med pravdnima strankama ni bil dogovorjen. Tožeča stranka ga vtožuje na podlagi enostranskih dejanj, ki torej niso imele pogodbene podlage. Glede na dejstvo, da naročnik ni podal vnaprejšnjega soglasja za izvedbo teh del, bi lahko izvajalec ta dela izvedel na podlagi 653. člena OZ ter 19. člena PGU zgolj v primeru, da bi šlo za nepredvidena dela, ki so nujna, da ne nastane škoda oziroma drug izreden dogodek. Iz narave opravljenih del, ki jih tožeča stranka vtožuje kot „več dela“ pa ne izhaja, da so bila ta dela nujna, poleg tega pa sama njihove nujnosti niti ne zatrjuje. Po oceni pritožbenega sodišča tudi iz dejstva, da je bilo uporabno dovoljenje izdano dne 18. 5. 2011, torej neposredno po podpisu aneksa, izhaja, da dela tožeče stranke niso mogla biti nujna, sicer uporabno dovoljenje ne bi bilo izdano. Tožeča stranka bi bila torej v obravnavanem primeru glede na naravo „več del“, upravičena do plačila teh del le v primeru, da bi pred njihovo izvedbo pridobila naročilo tožnika, kar pa se ni zgodilo.

9. Ker je pritožba v delu, v katerem navaja zmotno uporabo materialnega prava, utemeljena, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu – ZPP) spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljenega ter tudi v preostalem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82307/2012 z dne 11. 6. 2012.