Jedro

Skupno premoženje zakoncev je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, zato ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja in določitev različnih deležev na posameznih predmetih praviloma ni mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka svoje sodbe ugotovilo, da sta tožnik in njegova sedaj pokojna žena Z. Č. V. med trajanjem zakonske zveze od leta 1993 do leta 1999 s skupnim delom pridobila v skupno last stanovanje v Ljubljani, avtomobil Renault Megane 16E RN - clasik in gotovino, deponirano pri NLB d.d., Ljubljana in Bank Austria na ime A.A. V nadaljnjih 2. do 6. točki izreka svoje sodbe je sodišče ugotovilo delež tožnika na skupnem premoženju do 1/10 in delež pokojne A.A. do 9/10, višji in drugačen tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in druge toženke delno ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo v 2. do 6. točki ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V preostalem delu, to je glede 1. točke, pa je pritožbi zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je druga toženka vložila revizijo. Izpodbija odločitev o stanovanju kot skupnem premoženju. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ter sodbe sodišča prve stopnje v doslej nerazveljavljenem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 27/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus sodišča druge stopnje, so, da je zakonska zveza B. A. in A. A. trajala od 18.6.1993 do 29.1.1999. V tem času sta bila kupljena stanovanje in avto ter položen je bil denar na dveh bančnih računih. Pokojna tožnikova žena je imela prihranke za nakup stanovanja, med trajanjem zakonske zveze pa sta oba zakonca delala in zaslužila.

Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje v skladu z 51. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76 in nadaljnji) razsodilo, da sta zakonca stanovanje, avto in denarna sredstva na računih pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in je zato to njuno skupno premoženje. Pritožbeno sodišče se je s tako materialnopravno presojo strinjalo.

V revizijskem postopku je sporno le stanovanje, za katerega revidentka trdi, da ne spada v skupno premoženje, ker je imela zapustnica celoten znesek za nakup stanovanja prihranjen že ob sklenitvi zakonske zveze leta 1993. Revizija očita sodiščema druge in prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imela zapustnica že ob sklenitvi zakonske zveze prihranjen denar za stanovanje, zato je presenetljiva ugotovitev tega sodišča, da sta tožnik in zapustnica stanovanje pridobila s skupnim delom. Po mnenju revizije ta ugotovitev ni obrazložena in prav tako manjka opredelitev do trditve druge toženke, da je bila kupnina plačana iz posebnega premoženja zapustnice. Če je sodišče ugotovilo, da je zapustnica prihranke imela, bi moralo pojasniti, zakaj to dejstvo nima odločilnega pomena, kakršnega zatrjuje druga toženka, še posebej upoštevaje trditve prič. Prvostopenjska sodba ustrezne obrazložitve ne vsebuje, v kolikor pa so razlogi navedeni, so nejasni.

Opisani očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča ni podan. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča kot posledica izvedbe dokazov je, da je pokojna tožnikova žena ob sklenitvi zakonske zveze imela prihranke za nakup stanovanja, tako da je v tem delu šlo za njeno posebno premoženje v smislu prvega odstavka 51. člena ZZZDR. Tisto, kar revidentka k navedeni ugotovitvi v reviziji dodaja glede izpovedi posameznih prič, je nerelevantno, ker v revizijskem postopku ugotavljanje ali izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče pa ne more pritrditi revizijskim trditvam druge toženke, da je imela pokojna zapustnica prihranjen celoten znesek za nakup stanovanja in da je bilo stanovanje med trajanjem zakonske zveze kupljeno izključno s sredstvi pokojne zapustnice. Takih dejanskih ugotovitev v prvostopenjski sodbi ni, kar je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Zato v nasprotju z revizijsko trditvijo ni presenetljiva pravna presoja prvostopenjskega sodišča, da spada stanovanje v skupno premoženje zakoncev. Taka odločitev je v prvostopenjski sodbi tudi dovolj obrazložena. Prvostopenjsko sodbo je treba razumeti tako, kot razlaga drugostopenjsko sodišče, da prvostopenjsko sodišče, ko je ugotovilo, da je imela pokojna zapustnica prihranke, ni ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno izključno iz prihrankov pokojne žene, ampak da je bilo kupljeno tudi iz njenih prihrankov. Prvostopenjsko sodišče namreč nima ugotovitve, da bi pokojna tožnikova žena že ob sklenitvi zakonske zveze razpolagala s takim zneskom, ki bi predstavljal celotno kupnino. Prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi natančno citiralo določbe 51. člena ZZZDR o posebnem in skupnem premoženju zakonca in nato na podlagi ugotovitve o zapustničinem prihranku naredilo pravni zaključek, da je stanovanje skupno premoženje. Nedvomno je štelo, da je bilo stanovanje kupljeno s posebnimi in skupnimi sredstvi, kar je razvidno iz sicer razveljavljene odločitve o deležu zakoncev na skupnem premoženju, ko je delež pokojne zapustnice na skupnem premoženju ocenilo na 9/10. Revizijsko sodišče skratka zaključuje, da so razlogi o odločilnih dejstvih v prvostopenjski sodbi razumljivi, nadaljnja pravna presoja teh dejstev pa jasna in pravilna.

Revidentka očita pritožbenemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ne bi po uradni dolžnosti pazilo in upoštevalo, da gre za nejasno in pomanjkljivo obrazložitev sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je navedeni očitek neutemeljen, ker prvostopenjska sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Revidentkin očitek nejasnosti in pomanjkljivosti prvostopenjske obrazložitve je le posledica njenega nestrinjanja z dejansko ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, ki ni ugotovilo, da bi imela zapustnica ob sklenitvi zakonske zveze prihranjena vsa sredstva za nakup stanovanja. Revizijsko sodišče ne vidi nobene nejasnosti ali pomanjkljivosti, na katero bi moralo drugostopenjsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato sodba sodišča druge stopnje, v kateri razlogi v ničemer ne nasprotujejo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Pravilni so materialnopravna presoja in razlogi v izpodbijani sodbi, da tudi sporno stanovanje spada v skupno premoženje zakoncev. Neutemeljena je revizijska trditev druge toženke, da zapustničina vložitev prihrankov v nakup stanovanja vpliva samo na višino njenega deleža na stanovanju, ne pa na celotnem skupnem premoženju, tako da bi zapustnica z lastnim vložkom pridobila lasten delež na stanovanju kot posebno premoženje, medtem ko bi skupno premoženje zapustnice in tožnika predstavljal preostanek stanovanja. Revizijsko sodišče poudarja, da je določbe 51. in 59. člena ZZZDR treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče, zato je pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju treba upoštevati vse premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi, in morajo biti deleži na vseh predmetih skupnega premoženja enaki. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pa vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju. Taka razlaga navedenih določb je razvidna iz ustaljene sodne prakse (primerjaj pravno mnenje v Poročilu VS 2/79, stran 2; II Ips 820/93; II Ips 56/94; II Ips 58/2006, itd.).

V skladu z navedenim revizijsko sodišče zaključuje, da uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno drugotoženkino revizijo zavrnilo.