Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo, da gre pokojni tožnikovi ženi večji delež na skupnem premoženju od 1/2 - ne da bi toženki v zvezi s tem vložili nasprotno tožbo - odločalo brez postavljenega zahtevka. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi sodišče samo na zahtevo stranke. Kljub jasni določbi 60. člena ZZZDR, da se v pravdi določi le delež zakoncev na skupnem premoženju kot celoti, nato pa se to premoženje razdeli v nenpravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine, sodna praksa ves čas omogoča, da (bivši) zakonec z zahtevkom za ugotovitev obstoja solastninske pravice oziroma z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, izročitev stvari ali z obligacijskim zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če to upravičujejo posebne okoliščine in če nasprotna stranka temu ne nasprotuje. V primeru, ko nasprotna stranka temu nasprotuje, pa sodišče lahko odloči le o deležu zakoncev na skupnem premoženju kot celoti. Druga toženka je že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovala delitvi stvari v pravdi, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je tožnikovemu zahtevku, naj se skupno premoženje razdeli tako, da se ugotovi že kar solastninska pravica na posameznih stvareh, ugodilo kljub njenemu izrecnemu nasprotovanju. Sodišče prve stopnje na ugovor druge toženke ni odgovorilo, ker je zmotno ocenilo, da ni pravno pomemben. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 2., 3., 4., 5. in 6. točki in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (1. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

V zapuščinskem postopku po pokojni Z.Č.V. je njen mož S.V. zatrjeval, da stanovanje štev. 23 v pritličju stanovanjske stavbe na M. 18 v Ljubljani, osebni avtomobil Renault Megane 1,6 E RN - clasic in denarna sredstva na računu pri Novi Ljubljanski banki in Bank Austria spadajo v skupno premoženje zakoncev in mu zato pripada 1/2 delež na tem premoženju v skladu z zakonsko domnevo in torej ne spada v zapuščino po pokojni ženi. Ker je bilo med dediči to dejstvo sporno, je zapuščinsko sodišče tožnika napotilo na pravdo. Tako je tožnik s tožbo z dne 12.1.2001 od sodišča zahteval, naj razsodi, da zgoraj navedeno premoženje spada v skupno premoženje in da ima polovični delež na tem premoženju, istočasno pa je predlagal tudi že delitev skupnega premoženja v pravdi tako, da pridobi na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, polovični solastninski delež in mu morata zato toženki - hčerki pokojne žene izstaviti listine za vpis solastninske pravice na stanovanju, avtu in denarju. Dne 18.4.2002 je prva toženka vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da v zapuščino po pokojni materi spada tudi znesek

400.000,00 SIT in polovica osebnega vatomobila Seat Ibiza 1,2 Special. Sodišče prve stopnje je to tožbo vpisalo pod opr. št. P 1142/2002-I in odločilo, da se nasprotna tožba ne dopusti, ker je vrednost spornega predmeta označena na 1,000.000,00 SIT in je za odločanje o sporu pristojno okrajno sodišče. Odredilo je, da se zadeva odstopi v obravnavo okrajnemu sodišču, vendar odredba ni bila izvršena, tako da je spis še vedno priložen tej zadevi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sporno premoženje res spada v skupno premoženje tožnika in njegove pokojne žene, da pa tožnikov delež na tem premoženju znaša le 1/10, delež pokojne žene pa 9/10, toženkama pa je naložilo tudi izstavitev ustrezne listine za vpis solastninske pravice v višini 1/10 na posameznih stvareh iz skupnega premoženja. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnik in druga toženka. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve.

Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo, da tožnik in pokojna žena pred sklenitvijo zakonske zveze nista živela v zunajzakonski skupnosti. V pritožbi navaja izpovedi prič in strank, ki po njegovi oceni potrjujejo, da sta živela v zunajzakonski skupnosti. Meni, da je sodišče tudi napačno ocenilo, da tožnik ni imel nobenih prihrankov in da je imel ves čas nižje dohodke kot pokojna žena. Poudarja, da je zlasti v obdobju od leta 1989 do 1991 zaslužil bistveno več kot pokojna žena, saj je bil oficir z dokončano vojaško akademijo. Opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno ocenilo, kolikšni so bili njegovi prihodki, ko je po sklenitvi zakonske zveze delal na Sorici. Tožnik pa v pritožbi tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izhaja, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Zato bi morali toženki, če sta hoteli dokazati, da je imela pokojna mati večji delež na skupnem premoženju od 1/2, to uveljavljati z nasprotno tožbo in tudi dokazati svoje trditve.

Toženki tega nista storili, zato tožnik meni, da sodišče prve stopnje na podlagi njegovega tožbenega zahtevka ne bi smelo odločiti, da je bil delež pokojne žene na skupnem premoženju večji od 1/2. Meni tudi, da sodišče v prid večjemu deležu pokojne žene ne bi smelo šteti dejstva, da je bila ona imetnica stanovanjske pravice. Zato tožnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v točki 2 in delno v točki 1 v celoti oziroma v pretežni meri ugodi tožbenemu zahtevku in toženkama naloži plačilo pravdnih stroškov. Poudarja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je za odločitev bistvenega pomena, da je dokazal, da sporno premoženje spada v skupno premoženje. Zoper sodbo sodišča prve stopnje pa se pritožuje tudi druga toženka in sicer zoper tisti del odločitve, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo - če je ugotovilo, da je bilo stanovanje plačano iz prihrankov pokojnice - odločiti, da stanovanje v celoti predstavlja posebno premoženje pokojne. Meni tudi, da je sodišče upoštevajoč ugotovitve, tožniku prisodilo previsok delež na skupnem premoženju. Meni, da bi moralo upoštevati, da je brat pokojnice kot darilo njej, odpustil dolg iz posojila za nakup avtomobila. Druga toženka poudarja tudi, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovore toženk, da poleg premoženja, navedenega v tožbi, v skupno premoženje spadata tudi avto in denarna sredstva iz nasprotne tožbe. Poudarja, da deleža na skupnem premoženju ni mogoče določati, dokler ni ugotovljen njegov obseg.

Meni tudi, da za dajatveni zahtevek tožnik nima pravnega interesa, zato bi sodišče prve stopnje moralo njegov tožbeni zahtevek v tem delu zavreči, ali zavrniti, saj zanj v materialnem pravu ni pravne podlage. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in plačilo stroškov naloži tožniku. Pritožba tožnika je v celoti, pritožba druge toženke pa je delno utemeljena. Višje sodišče uvodoma poudarja, da so dediči nerazdeljene zapuščine v sporih z upniki zapustnika nujni enotni sosporniki. Ker je mogoče pri enotnem sosporništvu spor rešiti samo na enak način za vse sospornike in se ti štejejo za enotno pravdno stranko, potem se morajo pravdna dejanja, ki so načelno koristna za vse sospornike, raztezati tudi na druge sospornike (primerjaj N. Betetto, Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten št. 3/2001). Tako se šteje, da sta pritožbo vložili obe toženki, čeprav je pritožbo vložila le druga toženka. Tožnik je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da v skupno premoženje spada stanovanje, osebni avto in denar in da velja zakonska domneva, da ima na tem skupnem premoženju 1/2 delež. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedeno premoženje res spada v skupno premoženje tožnika in njegove pokojne žene in s to ugotovitvijo se na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) vzpostavi domneva, da sta deleža zakoncev enaka. Res je, na kar opozarja tožnik v pritožbi, da mora zakonec (ali njegovi pravni nasledniki), če želi, da sodišče odloči, da je njegov delež večji od polovice, vložiti nasprotno tožbo. Ugovor ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljen tožbeni zahtevek (primerjaj s pravnim mnenjem, objavljenim v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. II/92, str. 18). Le v primeru, ko je kot lastnik celotne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisan le toženi zakonec, tožeči pa zatrjuje, da le ta nepremičnina spada v skupno premoženje, lahko toženi zakonec večji delež na takšni nepremičnini uveljavlja le z ugovorom in mu ni treba vložiti nasprotne tožbe, saj je lastninska pravica na nepremičnini že v celoti vpisana nanj. Zato lahko le v tem primeru sodišče na podlagi njegovega ugovora odloči, da gre tožniku manjši delež od 1/2. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo, da gre pokojni tožnikovi ženi večji delež na skupnem premoženju od 1/2 - ne da bi toženki v zvezi s tem vložili nasprotno tožbo - odločalo brez postavljenega zahtevka. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi sodišče samo na zahtevo stranke. (tretji odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP). Če sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi vrne v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Druga toženka v pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev toženk, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi drugo premoženje in zato deleža na skupnem premoženju ne bi smelo določati, dokler ni znan njegov obseg, da pa tudi sodišče ne bi smelo ugoditi dajatvenemu zahtevku tožnika, ker zanj ni podlage v materialnem pravu. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Zakon nato v 58. členu določa, da se skupno premoženje razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi. V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca.V 60. členu ZZZDR pa je določeno, da se zakonca lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na predlog zakoncev deli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine. Razdružitev skupnega premoženja zato v skladu s citirano določbo praviloma poteka tako, da zakonec v pravdnem postopku na podlagi 60. člena ZZZDR od sodišča zahteva, naj - po predhodni ugotovitvi, kaj spada v skupno premoženje - določi delež na tem skupnem premoženju kot celoti. To premoženje pa je celota premoženjskih pravic, tako obligacijskopravnih, kot tudi stvarnopravnih. Potem, ko je v pravdnem postopku določen delež, pa se to skupno premoženje razdeli v nepravdnem postopku in šele v nepravdnem postopku se stvari iz skupnega premoženja lahko razdelijo, tako, da vsak od zakoncev prejme v izključno last posamezne stvari iz skupnega premoženja v vrednosti svojega deleža na skupnem premoženju, lahko pa tudi tako, da bivša zakonca na teh posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, pridobita solastninski delež (primerjaj Z. Strajnar, Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten, št. 1/2004, str. 37. in nsl.). Kljub jasni določbi

60. člena ZZZDR, da se v pravdi določi le delež zakoncev na skupnem premoženju kot celoti, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine, sodna praksa ves čas omogoča, da (bivši) zakonec z zahtevkom za ugotovitev obstoja solastninske pravice oziroma z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, izročitev stvari ali z obligacijskim zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku.

Praviloma sodišča to dopuščajo, če to upravičujejo posebne okoliščine (tako odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 22/98, Zbirka odločb 1999, str. 388) in če nasprotna stranka temu ne nasprotuje. V primeru, ko nasprotna stranka temu nasprotuje, pa sodišče lahko odloči le o deležu zakoncev na skupnem premoženju kot celoti. Nasprotna stranka je namreč utemeljeno zainteresirana, da se delitev opravi v skladu z določbami ZNP, tako da se premoženje tudi fizično razdeli in prejme vsak od zakoncev v izključno last posamezne stvari iz skupnega premoženja, v vrednosti svojega deleža na skupnem premoženju - torej tako, da sploh ni več solastnine na posamezni stvari. Druga toženka je že v odgovoru na tožbo (list. št. 19) izrecno nasprotovala delitvi stvari v pravdi, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je tožnikovemu zahtevku, naj se skupno premoženje razdeli tako, da se ugotovi že kar solastninska pravica na posameznih stvareh, ugodilo kljub njenemu izrecnemu nasprotovanju.

Sodišče prve stopnje na ugovor druge toženke ni odgovorilo, ker je zmotno ocenilo, da ni pravno pomemben. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je tako obema pritožbama delno ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v 2., 3., 4., 5. in 6. točki in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka je v pritožbi zatrjevala, da je napačna odločitev, da stanovanje spada v skupno premoženje tožnika in pokojne žene, ker je bilo kupljeno izključno iz njenih prihrankov. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno izključno iz prihrankov pokojne žene, ampak da je bilo kupljeno tudi iz njenih prihrankov. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da stanovanje spada v skupno premoženje. Pri ugotavljanju velikosti deležev na skupnem premoženju sodišče v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tako sodišče upošteva tudi, če zakonec del svojega posebnega premoženja prelije v skupno premoženje. Vendar se ta vlaganja zakonca pri nastajanju skupnega premoženja nikoli ne sme presojati ločeno, po posameznih stvareh, temveč skupaj z drugimi okoliščinami pri deležu na premoženju kot celote (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 56/94). Ugotovitev, da je pokojnica imela lastne prihranke pred sklenitvijo zakonske zveze, ki jih je vložila v nakup stanovanja tako lahko - kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje - vpliva le na njen večji delež na celotnem skupnem premoženju, ni pa mogoče stanovanja obravnavati ločeno in ji zato na stanovanju priznati kar večji solastninski delež. Celovitost presoje narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnega deleža na premoženju kot celoti. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika, ker meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je bilo sporno premoženje pridobljeno tudi že med trajanjem zunajzakonske skupnosti. Sporno je bilo namreč dejstvo, ali so bili prihranki, ki so bili vloženi v stanovanje pridobljeni že med trajanjem zakonske zveze in je zato napačna ugotovitev, da gre le za prihranke pokojnice, ki lahko pogojujejo njen večji delež na skupnem premoženju. Vendar kot je bilo to že povedano, je to vprašanje velikosti deležev, v to vprašanje pa sploh sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati, če ni bila vložena nasprotna tožba. Višje sodišče je zato pritožbi obeh pravdnih strank zoper 1. točko izpodbijane sodbe zavrnilo in je na podlagi 353. člena ZPP v tem delo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je sporno premoženje skupno premoženje, se kot rečeno samodejno vzpostavi zakonska domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka. Tožnik je torej s trenutkom, ko je sodišče ugotovilo, da gre res za skupno premoženje, dokazal utemeljenost svojega tožbenega zahtevka v celoti. Ob pravnomočni ugotovitvi, da to premoženje spada v skupno premoženje, bo moralo zapuščinsko sodišče upoštevati, da 1/2 delež (ne pa 1/2 solastninski delež) na tem skupnem premoženju ne spada v zapuščino. Če hočeta toženki doseči odločitev, da je njuna pokojna mati k skupnemu premoženju prispevala več kot polovični delež, morata vložiti nasprotno tožbo in utemeljenost zahtevka tudi dokazati. Če pa bosta toženki z nasprotno tožbo uveljavljali materin večji delež na skupnem premoženju, pa bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali sta dokazali, da je njuna pokojna mati k povečanju skupnega premoženja prispevala večji delež.

Višje sodišče le opozarja, da ugodnost pri privatizacijskem odkupu stanovanja, katere je bil deležen le eden od zakoncev, ne more vplivati na njegov večji delež v razmerju do drugega zakonca (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 301/2001). Kot rečeno, mora sodišče pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja zajeti vse premoženje. Zato bi bilo morda - če bosta toženki vložili nasprotno tožbo - za čimprejšnjo razrešitev spornega razmerja koristno, ko bi sodišče prve stopnje kljub že pravnomočnemu drugačnemu sklepu, združilo v skupno obravnavanje to pravdo in pravdo, v kateri je prva toženka s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi da v zapuščino po pokojni materi spada tudi znesek

400.000,00 SIT in polovica osebnega avtomobila Seat Ibiza 1,2 Special. S takšnim zahtevkom dejansko zahteva od sodišča, naj ugotovi, da te stvari spadajo v skupno premoženje in velja zakonska domneva, da je delež pokojnice na skupnem premoženju 1/2 in da se to premoženje tudi razdeli tako, da pridobi pokojnica na posameznih stvareh 1/2 solastninski delež, ta pa torej spada v zapuščino. Če toženki nasprotne tožbe ne bosta vložili, pa bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali nasprotovanje toženk, da se skupno premoženje razdeli že v pravdi, dopušča odločanje o tožbenem zahtevku pod točko

2., s katero tožnik ne zahteva ugotovitev, da ima 1/2 delež na skupnem premoženju kot celoti, ampak zahteva že ugotovitev solastninske pravice na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje in izstavitev listin - in ali ni treba zaradi nasprotovanja tožene stranke takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.