Jedro

Cestno podjetje kot koncesionar ne odgovarja za opustitveno ravnanje. Splošni in abstraktni predpisi nalagajo dolžnost vzdrževanja, upravljanja, grajenja cest itd. v breme države, ki to nalogo opravlja preko Direkcije RS za ceste. Na strani države je zato podana tudi odškodninska odgovornost. Kadar odškodninska odgovornost temelji na opustitvenem ravnanju oškodovanca, naravne (fizikalne) vzročne zveze ni. Pravnorelevantna vzročna zveza je zato umetno vzpostavljena s pomočjo teorije o ratio legis vzročnosti. To pa pomeni, da mora biti s splošnim in abstraktnim pravnim aktom subjektu naloženo dolžnostno ravnanje. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Poleg takšnega primera pa odškodninska odgovornost za opustitveno ravnanje obstaja izjemoma še tedaj, ko obveznost določenega ravnanja nedvomno izhaja iz temeljnih pravil človeške skupnosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.335,96 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu povrniti 1.687,79 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi. Ta naj bi nastala kot posledica opustitve vzdrževanja cestišča s strani zavarovanca tožene stranke, to je stranskega intervenienta na njeni strani.

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo. Z njo je presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v deležu 70 %, 30% pa naj bi znašal soprispevek samega oškodovanca.

Proti sodbi se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient v dveh ločenih pritožbah.

Pritožba stranskega intervenienta: Stranski intervenient izpodbija vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Najprej obrazlaga pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja predvsem to, da je do nesreče prišlo na gradbišču. Graja razlago 5. člena ZJC (1), ki določa kakšno mora biti stanje javnih cest. Pritožba poudarja, da je vzdrževanje javnih cest naloga upravljalca ceste. To pa je Direkcija RS za ceste. Enako velja glede Pravilnika o vrstah vzdrževalnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Toženi stranki prav tako ni mogoče pripisati krivde za napačno odvodnjavanje z gradbišča. To kar je storilo sodišče prve stopnje, je, da je zavarovancu tožene stranke pripisalo objektivno odgovornost. To pa je napačno. V zaključku pritožbe pa še opozarja, da je do nesreče prišlo zaradi prehitre vožnje samega oškodovanca.

Pritožba tožene stranke: Tudi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni ali pa jo razveljavi. Tudi tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tudi tožena stranka v pritožbi opozarja, da se je v bližini nahajalo gradbišče. Cesta se je delno prekrivala z gradbiščem. Tudi tožena stranka meni, da je razlog za prometno nezgodo v prehitri vožnji samega oškodovanca.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožba pasivno legitimacijo tožene stranke opira na trditev, da je bilo cestno podjetje x upravljalec javnih površin. Ta trditev ni točna. Upravljalec državnih cest je Republika Slovenija. Cestno podjetje je bilo le koncesionar – izvajalec.

Kadar odškodninska odgovornost temelji na opustitvenem ravnanju oškodovanca, naravne (fizikalne) vzročne zveze ni. Pravnorelevantna vzročna zveza je zato umetno vzpostavljena s pomočjo teorije o ratio legis vzročnosti. To pa pomeni, da mora biti s splošnim in abstraktnim pravnim aktom subjektu naloženo dolžnostno ravnanje. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Poleg takšnega primera pa odškodninska odgovornost za opustitveno ravnanje obstaja izjemoma še tedaj, ko obveznost določenega ravnanja nedvomno izhaja iz temeljnih pravil človeške skupnosti. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je tako, ali pravni red koncesionarju nalaga javno pravne obveznosti, katerih opustitev bi lahko predstavljala nedopustno škodljivo dejstvo v obravnavani zadevi.

Res je, da je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba (8. člen ZJC (2)). Vendar: upravljalec državnih cest je Republika Slovenija (16. člen ZJC). Strokovno-tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo državnih cest opravlja Direkcija RS za ceste (1. odst. 19. člena ZJC). Med te naloge po drugi alineji 1. odst. 19. člena ZJC izrecno spada tudi redno vzdrževanje državnih cest. Tudi podzakonski akt, to je Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (3) določa, da vzdrževanje cest vodi in organizira za dejavnost pristojna strokovna služba upravljalca cest (2. člen Pravilnika). Upravljalec cest pa je po prej navedenih določbah ZJC Republika Slovenija, ki to nalogo opravlja preko Direkcije za ceste.

Dolžnostno ravnanje bi bilo na koncesionarja lahko prenešeno tudi s splošnimi in abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo. Takšna obveznost bi bila lahko določena v ZGJS (4), ali v aktih izdanih na njegovi podlagi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna obveznost koncesionarja ni določena. Obvezna gospodarska javna služba se določi z zakonom (prvi odstavek 3. člena ZGJS). Ena izmed štirih oblik zagotavljanja javnih služb je tudi z dajanjem koncesij (6. člen ZGJS). Razmerje med koncedentom in koncesionarjem se ureja s koncesijskim aktom in koncesijsko pogodbo. Koncesijski akt (32. in 33. člen ZGJS) je predpis vlade ali odlok lokalne skupnosti. Koncesijskega akta, ki bi urejal neposredno obveznost zavarovanca tožene stranke, ni. Tako ostane odprto le še vprašanje narave koncesijske pogodbe (39. člen ZGJS). ZGJS ne določa, da bi koncesijska pogodba lahko določala javnopravne obveznosti koncesionarja. Z njo je določeno predvsem medsebojno (pogodbeno) razmerje med koncedentom in koncesionarjem. Z njo je določeno tudi medsebojno razmerje v zvezi z morebitno škodo, povzročeno z izvajanjem ali neizvajanjem javne službe (6. alineja 1. odst. 39. člena ZGJS). Ureditev medsebojnega razmerja v zvezi z morebitno škodo pa seveda ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja nasproti tretjim osebam, za kršitev tistih obveznosti, ki so po splošnih javnih predpisih naložene koncedentu.

Iz povedanega je razvidno, da zavarovanca tožene stranke ni mogoče šteti za nosilca komunalne ali druge podobne dejavnosti splošnega pomena v smislu 163. člena OZ (5). Tisti, ki ga je šteti za upravljalca cest tudi v smislu 163. člena OZ je torej Republika Slovenija, ki to nalogo opravlja preko Direkcije za ceste.

Takšna razlaga se še posebej v konkretnem primeru izkaže za ustrezno. Škodni dogodek v obravnavani zadevi je namreč posledica kompleksne povezave več vzrokov.

Z vidika obravnavane zadeve je tako pomembno predstaviti tudi celotno zasnovo ZJC. Ta je takšna, da je odgovornost za varen promet na plečih države. Gre za raznovrstne dejavnosti, ki naj vse skupaj šele zagotovijo varen promet. Te dejavnosti so najprej normativne. Tako 6. člen ZJC ureja predpise o graditvi in vzdrževanju javnih cest. 7. člen predvideva izdajo tehničnih predpisov in tehnične specifikacije za javne ceste, ki so v pristojnosti ministrstva. 3. odstavek 8. člena ZJC določa način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranega obnavljanja državnih cest, ki je v pristojnosti vlade. 67. člen ZJC določa ureditev prometne signalizacije, ki je v pristojnosti Direkcije za ceste. Dalje so tu izvedbene dejavnosti. Sem spada najprej graditev javnih cest (6. člen ZJC, 12. člen ZJC, 25. do 39. člen ZJC). V zvezi s slednjim velja posebej poudariti pomen projektiranja državnih cest, ki je urejen v 27. členu ZJC, pomen varstva okolja vzdolž javne ceste, ki je urejen v 26. člen ZJC. Med izvedbene dejavnosti, ki naj zagotovijo varnost prometa, sodi nadalje varstvo državnih cest in prometa na njih. Dolžnost omejitve uporabe državne ceste je tudi tu naložena Direkciji (46. člen ZJC). Kadar gre za izjemne okoliščine, ki so nenavadne kot npr. sneg, močan veter ipd, tedaj pa ukrepe lahko izvede tudi izvajalec rednega vzdrževanja ceste, vendar mora o tem obvestiti Direkcijo za ceste. Gre predvsem za ukrepe prilagojene signalizacije (3. odstavek 46. člena ZJC). Vendar pa gre v tem primeru za nenadne in nenavadne okoliščine, ki terjajo takojšnjo aktivnost. Kadar pa gre za običajno ureditev signalizacije in ne za nenadne okoliščine, ki terjajo takojšnjo prilagoditev signalizacije, pa je prometna signalizacija v izključni pristojnosti Direkcije za ceste (67. člen ZJC). Za obravnavan primer so pomembne tudi določbe, ki govorijo o delih na državni cesti (49. člen ZJC) in opravljanju del ob državni cesti (50. člen ZJC). Za takšna dela je vselej potrebno soglasje Direkcije za ceste. V tem dovoljenju pa mora slednja določiti pogoje opravljanja del. Rečeno je že bilo, da je tudi vzdrževanje cest dejavnost, za katero je pristojna in potem tudi odgovorna Direkcije za ceste. Rečeno je tudi že bilo, da se za samo izvrševanje izbere pogodbenega izvajalca.

Ugotovljeno je bilo, da je sporni del cestišča pod vplivom dejavnikov z bližnjega gradbišča. Na to gradbišče je ta del ceste mejil oziroma se je z gradbiščem delno prekrival (stran 6 izpodbijane sodbe). Odvodnjavanje z gradbišča je bilo neurejeno, zato sta z brega pronicala voda in blato.

Vzročni sklop, ki je privedel do nezgode, tako po naravni plati izvira iz mokrega cestišča, kar je bila neposredna posledica vode z gradbišča, na drugi strani pa zaradi neprilagojene vožnje samega oškodovanca. Neposredno odgovornost tako za negativne vplive z gradbišča, kakor za upravljanje cest (vključno z vzdrževanjem, omejevanjem prometa in postavitvijo ustrezne signalizacije) splošni in abstraktni predpisi nalagajo Direkciji za ceste. Obravnavan primer tako tudi konkretno pokaže, da bi bilo naprtenje odškodninske odgovornosti Cestnemu podjetju zaradi opustitve (6) samo zato, ker Direkcija za ceste z medsebojno pogodbo nekatere dejavnosti (nikakor pa ne vseh) zaupa izvajalcu – Cestnemu podjetju, neutemeljeno.

To ne bi bilo utemeljeno nazadnje niti z vidika načela varstva oškodovanca. Zanj je namreč najbolj pregledno in najlažje, da se z odškodninskim zahtevkom obrne na tistega, ki je s splošnim in abstraktnim pravnim aktom, ki je objavljen v Uradnem listu, zadolžen za upravljanje, graditev, projektiranje, vzdrževanje in varstvo državnih cest. Pritožbeno sodišče se zaveda obstoja sodne prakse, ki je priznavala odškodninske zahtevke proti cestnemu podjetju. Vendar pa je zaradi argumentov, ki so navedeni v tej sodbi, odločilo tako, da odškodninski zahtevek proti toženi stranki materialnopravno ni utemeljen (7).

Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP (8) je tako pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Nazadnje je pritožbeno sodišče moralo odločiti še o stroških postopka. Priglašene stroške je v luči določbe 1. odstavka 155. člena ZPP priznalo izrazito restriktivno. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je že sama nesklepčnost tožbe. Toženi stranki je tako priznalo stroške za prvi narok, ki se ni izvedel ter za prvi narok za glavno obravnavo, ki se je vsebinsko izvedel. Za ti dve procesni aktivnosti je priznalo toženi stranki tudi priglašeno kilometrino in stroške odsotnosti iz pisarne. Temu je prištelo uveljavljani strošek za DDV in 2% materialne stroške. Priznalo je tudi strošek za takso odgovora na tožbo. Stroški prvostopnega postopka, ki ga je toženi stranki tako pritožbeno sodišče priznalo, znašajo 572,14 EUR. Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka za pritožbo, priglašeni DDV, pavšalne materialne stroške ter stroške takse za pritožbo. Stroški znašajo 763,82 EUR. Vsota prvostopnih in drugostopnih stroškov je tako 1.335,96 EUR.

Po enakem merilu je sodišče priznalo in obračunalo tudi stroške stranskega intervenienta. Ta je poleg navedenih priglasil tudi stroške za odgovor na tožbo. Tako izračunani stroški prvostopnega postopka za stranskega intervenienta znesejo 923,97 EUR. Skupaj s pritožbeni stroški v višini 763,82 EUR, so tako priznani pravdni stroški stranskega intervenienta 1.687,79 EUR.

Po merilu uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP je stroške stranskega intervenienta in stroške tožene stranke dolžan povrniti tožnik.

(1) Zakon o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/1997).

(2) Zakon o javnih cestah; Ur. l. RS, št. 29/1997 do Ur. l. RS, št. 69/2008. (3) Ur. l. RS, št. 62/1998. (4) Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93; ZGJC).

(5) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007).

(6) Zastavlja se vprašanje opustitve česa? Gre mar za neprenehno čiščenje, sušenje ceste zaradi vplivov z gradbišča, za katerega sta odgovorna država in Direkcija za ceste? Že po splošnih izkušnjah je jasno, da takšni ukrepi sploh ne bi bili mogoči ter da bi bilo treba negativne vplive omejiti drugače: Npr. z ustrezno prometno signalizacijo, v skrajnem primeru tudi z zaprtjem ceste, predvsem pa z ustrezno ureditvijo odvodnjavanja.

(7) Tako je bilo odločeno tudi že v sodbi istega sodišča, opr. št. II Cp 540/2008. Stališče, da ne ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljalke državnih cest pa je to isto sodišče sprejelo tudi v zadevi pod opr. št. II Cp 3207/2008. (8) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).