Jedro

Iz konkludentnih ravnanj mora izhajati jasno izražena volja, da so lahko pravno relevantna. V nasprotnem primeru bi vsaka pasivnost oziroma opustitev pravno relevantnih ravnanj že sama po sebi pomenila „tiho strinjanje“ ali „tiho pristajanje“ tudi na tista ravnanja nasprotne pogodbene stranke, ki pomenijo poskus nastanka ali preoblikovanja oziroma spremembe pogodbenega dogovora.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se glede II. točke sodbe sodišča prve stopnje ugodi in se v tem delu sodba sodišča druge stopnje glasi: „Tožena stranka E., d. d., L. je dolžna v roku trideset dni na svoje stroške odstraniti srednje napetostni vod 20 KV vod ..., v kolikor poteka prek nepremičnine ID znak .. ter na navedeni nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje, takšne obveznosti pa se tožena stranka oprosti, če v roku petnajst dni sklene s tožečo stranko pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti gradnje, vzdrževanje in obnove obstoječega srednje napetostnega KV voda ..., kolikor ta poteka preko nepremičnine ID znak 1901-197/5-0 v korist tožene stranke proti plačilu nadomestila v višini 18.909,70 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku petnajst dni od dneva sklenitve pogodbe.“

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku v I. in II. točki izreka delno ugodilo in odločilo, da je toženka dolžna v roku 30 dni na svoje stroške odstraniti predmetni daljnovod, kolikor poteka po tožnikovi nepremičnini in vzpostaviti prejšnje stanje, takšne obveznosti pa se lahko oprosti, če v roku 15 dni s tožnikom sklene pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti gradnje, vzdrževanja in obnove tega daljnovoda v njeno korist, proti plačilu nadomestila v višini 12.397,50 EUR, kar tožnik zahteva več (6.512,20 EUR), je zavrnilo. V točkah III in IV izreka sodbe je odločilo tudi, da je toženka dolžna tožniku iz naslova uporabnine v roku 15 dni plačati znesek 4.339,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa je tožnik iz naslove uporabnine zahteval več, pa je zavrnilo. V točki V je odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravnih strank delno ugodilo in v točki I izreka sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom spremenilo v I. in II. točki izreka, tako da je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (na odstranitev voda), ter razveljavilo odločitev o stroških in zadevo zaradi odločanja o podrednem tožbenem zahtevku (plačila odškodnine) in o stroških postopka vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V točki II izreka je pritožbo v preostalem zavrnilo in v izpodbijanjem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (točka III izreka sodbe), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V točki III izreka je odločanje o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 371/2013 z dne 20. 2. 2014 glede pravnih vprašanj: ali pomeni pasivnost tožnikovih (singularnih) pravnih prednikov zaradi neizpolnitve odložnih pogojev, pod katerimi je bila dana sporna izjava njihovo (konkludentno) strinjanje z izgradnjo sporne infrastrukture, ki jo je prek predmetnega zemljišča postavila toženka; ali lahko toženka pridobi na predmetni nepremičnini stvarno služnost za postavitev električnega voda ter njegovo vzdrževanje s priposestvovanjem?; ali je pravno razmerje med pravdnima strankama potrebno opredeliti kot prekarijsko razmerje v smislu pravila par. 974 Občega državljanskega zakonika; ali sporna izjava pravno zavezuje tožnika kot podpisnikovega singularnega pravnega naslednika.

4. Dopuščeno revizijo vlaga tožeča stranka, in sicer glede dela točke I izreka, s katerim je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo v točki I in II tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Uveljavlja dopustne razloge po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v mejah sklepa o dopustitvi revizije ter predlaga, da se reviziji ugodi ter izpodbijani del sodbe Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter se naloži toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da se reviziji ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge stopnje, v vsakem primeru pa naloži toženi stranki plačilo stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila. V zvezi z dopuščenim vprašanjem glede konkludentnega strinjanja poudarja, da izjava predstavlja izjavo volje, kakršna je na izjavi tudi zapisana. Vsebine zato ni mogoče razlagati, temveč jo je treba uporabiti tako, kot se glasi. Izjava volje podpisnika je nedvoumna, podpisnika sta soglašala s postavitvijo električnega voda pod izrecno navedenim odložnim pogojem – torej pod pogojem, da za posege prejmeta odškodnino ter da pride do ustrezne prestavitve električnega voda ob cesti. 59. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) jasno pravi, da pogodba (smiselno tudi enostranska izjava volje) ne učinkuje, dokler ne nastopi odložni pogoj. Ker gre torej v obravnavanem primeru za pogojno izjavo, je zaključek sodišča, da sta tožnik oziroma njegova pravna prednika konkludentno soglašala s postavitvijo električnega droga, zmoten, tega dejstva pa ne more spremeniti niti okoliščina, da pravni prednik svojih pravic ni uveljavljal. Zgolj okoliščina, da je šele tožnik, potem, ko je postal na podlagi darilne pogodbe lastnik predmetnega zemljišča, na toženo stranko naslovila zahtevek na odstranitev električnega voda oziroma na ureditev medsebojnih razmerij, pa ne more pomeniti konkludentnega strinjanja z obstoječim stanjem in na odpoved izrecno dogovorjenemu odložnemu pogoju, pod katerim je bila dana izjava in s tem strinjanje s posegi. To ne more veljati ne za tožnikove pravne prednike in še toliko manj za tožnika. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Glede vprašanja obstoja stvarne služnosti v korist tožene stranke na podlagi priposestvovanja, sodbi sodišča druge stopnje očita, da ne odgovori na ključno vprašanje in zgolj zapiše, da infrastruktura ni bila postavljena proti volji tožnika. Ne navede pa, kakšno naj bi bilo pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko glede uporabe dela tožnikovega zemljišča za potrebe električnega voda. V konkretnem primeru pa ni prišlo do realizacije pogodbe o nepravi služnosti. To sicer ugotavlja tudi pritožbeno sodišče. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-224/00-15 z dne 9. 5. 2002. Namen določb, ki urejajo postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice v javno korist ter določajo pogoje zanj, pa je prav v tem, da na specialen način uredijo pravna razmerja, ki zaradi svojih posebnosti terjajo specialno ureditev. Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUREP-1) enako pa velja za Energetski zakon (v nadaljevanju EZ), kot lex specialis določa postopek in navaja pogoje za razlastitev ali omejitev lastninske pravice, ki se razlikujejo od določb SPZ, ki urejajo pridobitev lastninske pravice ali stvarne služnosti s priposestvovanjem. Sklicevanje tožene stranke na priposestvovanje stvarne služnosti ne pride v poštev glede na to, da ni mogoče ustvarjati pravnih učinkov v javnopravnem razmerju s sklicevanjem na predpise, ki so namenjeni urejanju civilnopravnih razmerij. Tožena stranka nikdar ni bila in še vedno ni niti zakoniti niti dobroverni posestnik. Iz sodbe Ustavnega sodišča tudi izhaja, da izjave lastnikov zemljišč, s katerimi dopuščajo posege na svojem zemljišču, predpisi niso določali kot pravni naslov za prehod stvarnopravnih pravic. Za doseganje takšnih učinkov bi bilo po mnenju Ustavnega sodišča potrebno skleniti veljaven zavezovalen in razpolagalen posel oziroma izpeljati postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice po ZUREP-1 in EZ. Zato je stališče višjega sodišča, da ni šlo za protipravno vznemirjanje lastninske pravice, materialnopravno zmotno. V tem delu je zagrešena tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni odločilnih razlogov. Glede vprašanja prekarijskega razmerja med pravdnima strankama se revizija zavzema za opredelitev razmerja kot prekarijskega. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 795/2008 z dne 12. 1. 2012 ter na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1171/2008 z dne 15. 3. 2012. Z vložitvijo tožbe pa je bil tudi prekarij preklican. S tem je nastopila dolžnost tožene stranke, da predmetno zemljišče izprazni ter mu ga izroči v neposredno posest. Glede vprašanja nevezanosti na sporno izjavo poudarja, da pogodbe, ki so jih sklenili pravni predniki, pravnih naslednikov ne zavezujejo. Do tega vprašanja se je opredelilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 95/2010 z dne 13. 5. 2010, da pogodbe zavezujejo le pogodbene stranke, torej tiste, ki so obveznosti prevzele (v konkretnem primeru torej pokojne starše tožeče stranke). Sporna izjava, tudi če bi jo šteli kot soglasje k postavitvi infrastrukture, glede na citirano sodbo torej ne zavezuje.

5. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne spada v okvir dopuščenih vprašanj in se revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Odgovor na prvo dopuščeno pravno vprašanje – ali pomeni pasivnost tožnikovih singularnih pravnih prednikov konkludentnost zaradi neizpolnitve odložnih pogojev, pod katerimi je bila dana sporna izjava in njihovo strinjanje z izgradnjo sporne infrastrukture, je negativen. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnikova singularna pravna prednika in nato še tožnik skupaj skoraj 30 let niso zahtevali sodnega varstva oziroma zahtevali izpolnitve odložnega pogoja iz sporne izjave. Tudi ob takšnih okoliščinah pa ni mogoče sklepati na pravno upoštevno konkludentno strinjanje, da odložni pogoj zanje ni bil več pomemben oziroma več ne velja. Očitana opustitev pomeni tako imenovani „pasivni molk“, pri čemer velja načelo, da iz molka ne more nastati obligacijska zaveza in torej ne velja pravilo „qui tacet consentire videtur“; stranka pa sicer le izjemoma ne sme molčati, če bi njen molk bil zoper dobro vero.(1) V spornem primeru, ko je pravna prednica tožene stranke na podlagi kršitve pogodbenega dogovora, kot izhaja iz sporne izjave, (torej ne da bi izpolnila obveznosti, ki so bile konstitutivni element odložnega pogoja v izjavi), postavila daljnovod na zemljišču tožničinih pravnih prednikov, se na slabovernost izjaviteljev ni mogoče sklicevati. Revizijsko sodišče namreč soglaša z oceno prvostopnega sodišča, ki je opisano pasivnost pripisalo tudi statusu pravne prednice tožene stranke, ki je nedvomno kot močnejša pogodbena stranka, arbitrarno – kljub jasnemu dogovoru o predhodni izpolnitvi odložnega pogoja - uveljavila svojo voljo, ne da bi izpolnila svoje obveznosti plačila odškodnine in prestavitve lesenega droga na predmetnem zemljišču. Ko gre za opisano pasivnost, bi tako morale biti podane nekatere druge okoliščine, ki bi kazale na konkludentno spremenjeno pogodbeno oz. enostransko voljo pravne prednice in kasneje tudi tožnika v času do vložitve predmetne tožbe. Iz konkludentnih ravnanj mora izhajati jasno izražena volja, da so lahko pravno relevantna.(2) V nasprotnem primeru bi vsaka pasivnost oziroma opustitev pravno relevantnih ravnanj že sama po sebi pomenila „tiho strinjanje“ ali „tiho pristajanje“ tudi na tista ravnanja nasprotne pogodbene stranke, ki pomenijo poskus nastanka ali preoblikovanja oziroma spremembe pogodbenega dogovora. Ob povedanem v spornem primeru ni mogoče uporabiti določila 28. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3) oziroma od 1. 1. 2002 dalje veljavnega identičnega določila 18. člena OZ, ki sta oziroma omogočata oblikovanje pogodbene volje strank izjemoma tudi na podlagi konkludentnih ravnanj oziroma opustitev, in ki sta oziroma zahtevata zanesljivo sklepanje (torej jasnost, tudi očitnost oziroma nedvoumnost) na zatrjevan način izraženo voljo(4). V skladu z 59. členom OZ, oziroma prej 74. členom ZOR to pomeni, da sporna izjava zaradi neizpolnjenega odložnega pogoja ni pridobila pravnih učinkov, kar pomeni, da je tožena stranka postavila daljnovod in uporablja tožnikovo zemljišče brez pravne podlage, kar omogoča s tožbenim zahtevkom uveljavljano negatorno stvarno pravno varstvo iz prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

9. Materialno pravo je bilo torej v izpodbijani drugostopni sodbi zmotno uporabljeno že v zvezi s prvo dopuščenim vprašanjem, pravilen odgovor nanj - da torej sploh ne obstaja veljavna pravna podlaga za postavitev spornega daljnovoda - pa že sam po sebi omogoča pravilno odločitev v tem sporu v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom. Zato se revizijsko sodišče ni spuščalo v ocenjevanje še drugih dopuščenih materialnopravnih vprašanj, ki, upoštevaje odgovor na prvo postavljeno dopuščeno vprašanje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ob povedanem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnjena pritožba tožene stranke v navedenem delu, ugodeno pa pritožbi tožeče stranke v zvezi z uveljavljanim primarnim tožbenim zahtevkom. S tem je potrjena sodba sodišča prve stopnje v obravnavanem delu, ugodeno pa pravnomočno v celoti tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na facultas alternativo, katerega je sodišče prve stopnje sicer delno zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Ker je bilo z izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje odločeno o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka tako, da je bila odločitev glede stroškov prvostopnega postopka razveljavljena in vrnjena zadeva v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje, pridržana pa nadaljnja odločitev o stroških pritožbenega postopka, je revizijsko sodišče tudi o revizijskih stroških odločilo tako, da bo tudi o teh stroških odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj S. Cigoj v: „Obligacijska razmerja, zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem“, Čz Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978; stran 33. Op. št. (2): Primerjaj tudi Sodbo VSRS II Ips 505/1997 z dne 10. 2. 1999, kjer je šlo v podobnem primeru za postavitev telefonskega omrežja, dejansko stanje pa je bilo takšno „da za opravljeni poseg tožnica ni dala predhodnega soglasja in da je zanj nihče ni prosil, da pa je z opravljenim posegom vendarle soglašala in ga odobrila, in sicer s konkludentnimi dejanji, ko je kljub temu, da ji poseg ni bil všeč, svojcem izjavila, da se ne bo prepirala, tretjim osebam pa ni ugovarjala oziroma ni izrazila svojega nasprotovanja.“. V tisti zadevi je torej tožnica izrecno izjavila, da se ne bo „prepirala“, in je torej izrecno izjavila, da ne bo sprožila nikakršnega spora, v katerem bi terjala odstranitev omrežja.

Glej tudi v teoriji: Plavšak, Juhart: „Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga,“ GV založba Ljubljana 2003; stran 219: „....konkludentna ravnanja...to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda glede na okoliščine, v katerih so izvedena, je mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji...“ Op. št. (3): Ur. l. SFRJ, št. 29/78. Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 83/2001.