Jedro

V obravnavanem primeru je bil zahtevek postavljen kot nadomestno upravičenje po 312.členu ZPP (facultas alternativa). Tožnik zoper toženca uveljavlja (le) en zahtevek, tožencu pa ponudi možnost, da mu je ni treba izpolniti, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev. Ne gre za drug tožbeni zahtevek, pač pa za civilno pravno ponudbo, ki je podvržena pravilom civilnega prava.

Za postavitev infrastrukture v javno korist preko njihove nepremičnine je bilo dano vnaprejšnje dovoljenje pravnih prednikov tožeče stranke, poleg tega v nadaljnjih dvajsetih letih kljub nerealiziranim pogojem za plačilo odškodnine in pomaknitev droga v smeri proti cesti, niso nasprotovali postavljeni infrastrukturi. To pomeni, da so s posegom v svojo lastninsko pravico že vnaprej soglašali oziroma ga kasneje s konkludentnimi dejanji (s svojim molčečim pristankom nanj) odobrili. Na ta način podano in odobreno soglasje lastnika nepremičnine s postavitvijo infrastrukture v javno korist izključuje protipravnost posega v lastninsko pravico, ne glede na to, da zaradi neplačila odškodnine ni prišlo do realizacije pogodbe (dogovora) o nepravi služnosti.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom:

1. spremeni v točki I. in II. tako, da se v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka E., podjetje za distribucijo električne energije, d.d., je dolžna v roku 30 dni na svoje stroške odstraniti srednje napetostni vod 20 KV vod M. – odcep G., v kolikor poteka prek nepremičnine ID znak 1901-197/5-0 ter na navedeni nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje, takšne obveznosti pa se tožena stranka oprosti, če v roku 15 dni sklene s tožečo stranko pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti gradnje, vzdrževanja in obnove obstoječega srednjenapetostnega 20 KV voda M. – odcep G., kolikor ta poteka preko nepremičnine ID znak 1901-197/5-0 v korist tožene stranke proti plačilu nadomestila v višini 18.909,70 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od dneva sklenitve pogodbe“; in razveljavi v točki V. v zvezi s popravnim sklepom ter se zadeva zaradi odločanja o podrednem tožbenem zahtevku (plačila odškodnine) in o stroških postopka vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (točka III. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni na svoje stroške odstrani srednjenapetostni 20 KV vod M. – odcep G., v kolikor poteka preko nepremičnine tožeče stranke, na tej nepremičnini vzpostavi prejšnje stanje, s tem, da se navedene obveznosti oprosti, če v 15 dneh sklene s tožečo stranko pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti gradnje, vzdrževanje in obnove obstoječega srednjenapetostnega 20 KV voda preko navedene nepremičnine v korist tožene stranke proti plačilu nadomestila v višini 12.397,50 EUR, v roku 15 dni od sklenitve pogodbe. V presežku je glede nadomestne izpolnitve oziroma višine plačila nadomestila za znesek 6.512,20 EUR zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II. izreka). Odločalo je tudi o vtoževani uporabnini za uporabo nepremičnine tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 4.339,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku določenih zneskov (točka III.). V presežku (za razliko do vtoževanih glavnic po 289,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter za zamudne obresti od posameznih zneskov od zapadlosti do 18.8.2009) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV.). Pravdne stroške tožeče stranke s pripadajočimi zakonskim zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki, in sicer v odmerjeni vrednosti 2.838,47 EUR (točka V. izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

2. Z izpodbijanim popravnim sklepom je v sodbi popravilo redakcijsko napako v izreku o stroških tako, da je v njem navedlo pomotoma izpuščen znesek odmerjenih stroškov.

3. Zoper sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in se zavzemata za ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev (tožena stranka) in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper točko I. glede zneska, s katerim se tožena stranka reši obveznosti odstranitve električnega voda, ter v točkah II. in V. izreka. Sodišču očita napačno odločitev, ker je poseglo v višino nadomestila, ki ga je tožeča stranka pripravljena sprejeti od tožene stranke, da bi se ta rešila obveznosti odstraniti sporni vod. V okviru zakonske možnosti je toženi stranki na ta način ponudila možnost nadomestne izpolnitve. Vsebina te je v domeni upnika. Od dolžnika je odvisno, kako se bo obveznosti rešil – ali z odstranitvijo voda ali s sklenitvijo pogodbe in plačilom zahtevanega nadomestila. V njegovo višino sodišče ne bi smelo posegati, saj gre za en zahtevek tožeče stranke. Sprejeta odločitev tudi ni zadovoljivo obrazložena. Po pritožbenem mnenju tožeče stranke je zmotna tudi odločitev o stroških. Uspeh strank (¾ na strani tožeče stranke) ni obrazložen in je ugotovljen napačno.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija v točkah I., III. in V izreka. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o vsebini izjave staršev tožeče stranke v prilogi B4 in posledično napačno odločeno o podani protipravnosti vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke. Daljnovod je bil postavljen leta 1984. Z izjavo je bila mišljena škoda, povzročena ob in zaradi graditve daljnovoda in ne škoda zaradi zmanjšanja možnosti uporabe zemljišča. Pravni predniki tožeče stranke niti tožeča stranka gradnji droga in daljnovoda niso nasprotovali. V 25 letih niso zahtevali odškodnine. Ne zatrjujejo, da bi jim nastala škoda z graditvijo daljnovoda. Odškodnina je bila plačana. Na to kažejo navedene okoliščine. Priposestvovana je neprava stvarna služnost. Zvijačno in nepošteno izvajanje stvarne služnosti ni dokazano. Nasprotno, odločitev sodišča je napačna. Pogoji za začetek priposestvovanja stvarne služnosti so bili izpolnjeni leta 1984. Potrebna doba je potekla leta 2004 (54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR in 217. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. Protipravnosti ni. Zahtevek za odškodnino zaradi postavitve daljnovoda je zastaral. Pri odločanju o uporabnini je zmotno uporabljeno materialno pravo 198. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ni ugotovljena višina koristi, ki jo ima uporabnik stvari od njene uporabe. Navedbe sodišča so pavšalne. Ni razlogov o višini uporabnine 619,88 EUR. Postopek izračuna ni obrazložen. Glede na korist tožeče stranke, če ta sploh obstaja in ki sicer tudi ni dokazana, je previsoka.

6. Tožena stranka s posebno pritožbo izpodbija tudi popravni sklep, ker ne gre za popravo sodbe po 328. členu ZPP. S popravnim sklepom se ne sme posegati v izrek sodbe.

7. Na vročeni nasprotni pritožbi je odgovorila le tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

8. Pritožbi sta delno utemeljeni.

9. Tožeča stranka je primarno uveljavljala zahtevek za odstranitev srednjenapetostnega voda 20 KV M. – odcep G. pri K. preko nepremičnine v lasti tožeče stranke in vzpostavitev prejšnjega stanja ali sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti gradnje, vzdrževanja in obnove navedenega voda proti plačilu nadomestila 18.909,70 EUR. Trdila je, da ga je tožena stranka napeljala brez pravnega temelja in da ohranja protipravno stanje, ker ne izvede postopka po določilih ZUReP-1 za ustanovitev služnosti v javno korist. Podrejeno je zahtevala plačilo odškodnine v višini 18.909,70 EUR zaradi manjvrednosti zemljišča. Tožena stranka se je branila, da ni protipravnosti za negatorno varstvo in za odškodninski zahtevek, ker ima za uporabo tožnikove nepremičnine v javno (in ne svojo) korist pravni naslov (izdano upravno dovoljenje in pridobljeno soglasje tožnikovih pravdnih prednikov ter njihovo privolitev v izvajanje služnosti od izgradnje daljnovoda v letu 1983 naprej), ki še vedno obstoji.

10. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v letu 1983 postavljena infrastruktura (električni vod z nosilnim stebrom na oziroma preko zemljišča tožeče stranke) prekomerno obremenjuje uporabe navedene nepremičnine. Ocenilo je, da za vod in steber tožena stranka nima veljavnega soglasja tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov, ker je bila njihova izjava (priloga B3) dana pod odložnim pogojem, ki se ni izpolnil. Po njegovi oceni zaradi nepoštenega in zvijačnega izvajanja služnosti kljub dvajsetletnemu izvajanju (v času od 1983 do 2003) tudi ni prišlo do priposestvovanja služnosti.

11. Po takih ugotovitvah je ugodilo primarnemu zahtevku za odstranitev infrastrukture ali za oprostitev obveznosti pod pogojem, da se sklene pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti proti plačilu denarnega nadomestila, vendar tako, da je znesek slednjega od zahtevanega 18.909,70 EUR znižalo na 12.397,50 EUR po ugotovitvi, da je zahtevani znesek previsok.

12. Pritrditi je treba pritožbi tožeče stranke, da je taka odločitev v nasprotju s 312. členom ZPP. Zmotno je naziranje, da gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. Fakultativna obveznost dolžnika mora imeti oporo bodisi v pogodbi, enostranskem pravnem poslu ali v zakonu. Dolžniku, čigar obveznost ima en predmet, je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet in da izbiro opravi do trenutka, ko se upnik poplača. Upnik ima pri taki obveznosti pravico zahtevati le dogovorjeno izpolnitev. V obravnavanem primeru pa je bil zahtevek postavljen kot nadomestno upravičenje po 312.členu ZPP (facultas alternativa). Bistvo takega upravičenja je v obstoju različnih možnosti izpolnitve enega zahtevka, ki jih tožnik ponudi tožencu. Ni objektivne kumulacije zahtevkov. Tožnik zoper toženca uveljavlja (le) en zahtevek, tožencu pa ponudi možnost, da mu je ni treba izpolniti, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev. Ne gre za drug tožbeni zahtevek, pač pa za civilno pravno ponudbo, ki je podvržena pravilom civilnega prava. Sodišče o ponudbi tožeče stranke ne more odločati v smislu njene utemeljenosti oziroma ocenjevati njene primernosti, kot je zmotno storilo v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje. Če je tožbeni zahtevek utemeljen, toženca lahko zaveže le, da tožniku izpolni obveznost po alternativni ponudbi (primerjaj sodbo VS RS II Ips 790/2007 z dne 18.11.2010).

13. Tožbenemu zahtevku, oblikovanemu kot nadomestno upravičenje, pa je mogoče ugoditi le, če je tožnikov zahtevek za izpolnitev določene obveznosti utemeljen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sprejeta odločitev o protipravnem posegu v lastninsko pravico tožeče stranko pravno zmotna.

14. Zahtevano je bilo negatorno varstvo po 99. členu SPZ. Zaščito pred vznemirjenjem lahko zahteva lastnik stvari, če kdo tretji protipravno posega v njegovo lastninsko pravico. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati ter z njo razpolagati. Omejitve teh upravičenj lahko določi samo zakon. Po svoji volji pa jo lahko omeji tudi lastnik sam – bodisi z izrecno izjavo volje ali s konkludentnimi dejanji (28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR – uporaba na podlagi člena 1060 OZ ter zdaj 18. člen OZ). Slednje se lahko izjavi s storitvijo ali z opustitvijo, kot vnaprejšnja izjava ali kot naknadna odobritev.

15. V obravnavanem primeru sta ključni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo dano vnaprejšnje dovoljenje pravnih prednikov tožeče stranke za postavitev infrastrukture v javno korist preko njihove nepremičnine in da v nadaljnjih dvajsetih letih kljub nerealiziranim pogojem za plačilo odškodnine in pomaknitev droga v smeri proti cesti, niso nasprotovali postavljeni infrastrukturi. To pomeni, da so s posegom v svojo lastninsko pravico že vnaprej soglašali oziroma ga kasneje s konkludentnimi dejanji (s svojim molčečim pristankom nanj) odobrili. Na ta način podano in odobreno soglasje lastnika nepremičnine s postavitvijo infrastrukture v javno korist izključuje protipravnost posega v lastninsko pravico, ne glede na to, da zaradi neplačila odškodnine ni prišlo do realizacije pogodbe (dogovora) o nepravi služnosti. Omrežje ni bilo postavljeno proti volji pravnih prednikov tožeče stranke. Njihovo soglasje učinkuje tudi v odnosu do tožnika. Ker infrastruktura ni bila postavljena proti volji tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov, pogojev za negatorno varstvo po prvem odstavku 99. člena SPZ ni. Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. Zato jo je bilo treba na podlagi 5 alinee 358. člena ZPP spremeniti tako, da se primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

16. Z zavrnitvijo primarnega zahtevka je oživel podredni (odškodninski zahtevek) za plačilo manjvrednosti zemljišča zaradi obremenjenosti z zgrajeno infrastrukturo. Sodišče prve stopnje zaradi (napačne) odločitve o primarnem zahtevku skladno s tretjim odstavkom 182. člena ZPP o podrednem zahtevku ni odločalo. Zato bo moralo o tem v okviru že podane trditvene in dokazne podlage strank odločiti v nadaljevanju postopka ter svojo odločitev celovito in popolno obrazložiti.

17. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti odločitve o zahtevku za plačilo uporabnine zaradi uporabe tožnikove nepremičnine. Ugotovljena so vsa pravnorelevantna dejstva o uporabi zemljišča brez pravne podlage, tožnikovem prikrajšanju na eni strani in koristi tožene stranke na drugi strani. Po ugotovitvi, da tožena stranka za brezplačno uporabo tožnikove nepremičnine nima pravnega naslova, je zahtevku delno ugodeno ob pravilni uporabi 198. člena OZ. Tožeča stranka odločitve v zavrnilnem delu ne izpodbija in je zato sodba v tem delu pravnomočna (točka III. izreka). Pritožba tožene stranke pa v tem delu ni utemeljena.

18. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ob podaji soglasja za postavitev infrastrukture ni bila dogovorjena brezplačna uporaba tožnikove nepremičnine, ampak uporaba proti plačilu odškodnine, da slednja ni bila plačana in da zato zaradi nepoštenega izvajanja služnosti ni prišlo do priposestvovanja neprave služnosti (tretji odstavek 217. člena SPZ). Oporo ima v pravilno ocenjeni listini v prilogi B3 in tožnikovi izpovedbi. Tožena stranka je ne more omajati s svojo drugačno oceno navedene listine in z ničemer izkazanimi trdtivami o plačani odškodnini. Ob nadaljnji in pritožbeno neprerekani ugotovitvi, da tožena stranka kljub temu da je tožnik sprejel njeno ponudbo za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, slednje z njim ni sklenila (da tega ni uredila niti v sodnem postopku niti ni sporno), je ugotovitev sodišča prve stopnje, da uporablja njegovo zemljišče v svojo korist brez pravnega naslova, pravilna.

19. Tudi dokazna ocena o tožnikovem prikrajšanju zaradi take uporabe na eni strani in o koristi tožene stranke na drugi strani je pravilna. Jasno je obrazložena na straneh 17 do 18 sodbe in so pritožbeni očitki tožene stranke v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena neutemeljeni.

20. Enako velja za obrazložitev o višine dosojene uporabnine. Sodišče jo je ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Njegov izračun in izhodišča, iz katerih je izhajal, je upoštevaje podane pripombe tožene stranke preverilo z njegovim zaslišanjem. V sodbi je razumljivo in jasno povedalo, zakaj mu je sledilo in zavrnilo ugovore tožene stranke. Po opravljenem zaslišanju mu slednja ni več nasprotovala, drugih dokazov, ki bi podano mnenje omajali, pa tudi ni ponudila. Zato ni bilo razlogov, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti nanj. Pritožba sprejete odločitve, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, ne more omajati zgolj s pritožbenim vztrajanjem in navedbami, da je dosojena uporabnina previsoka.

21. Pritožbeni razlogi tožene stranke v zvezi z odločitvijo o uporabnini torej niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Zaradi ponovnega odločanja o podrednem zahtevku, od katerega bo odvisen končen uspeh strank v postopku, je bilo treba ugoditi pritožbama obeh strank zoper stroškovno odločitev (točka V. izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom). V nadaljnjem sojenju bo moralo sodišče ponovno oceniti uspeh strank v postopku ter odločiti o stroških celotnega postopka, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP).