Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem (kričanje na nadrejenega delavca v pisarni in kuhinji, mahanje proti njemu z zajemalko, žuganje z roko, grožnja s ponovnim srečanjem) kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so podani vsi znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti (nadrejeni delavec se je bal, vedel je tudi, da se tožnik ukvarja z boksom). Na podlagi takšne kršitve je ob izpolnjenih formalnih pogojih (rok za podajo odpovedi, zagovor) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, tožniku priznalo delovno razmerje za obdobje od 9. 11. 2010 do 16. 11. 2010, vpis delovne dobe za navedeno obdobje v evidenco delovne in zavarovalne dobe in obračun ter izplačilo pripadajoče plače za navedeno obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska po odvodu pripadajočih dajatev od bruto zneska plače za navedeno obdobje. V 2. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške zastopanja pri zagovoru tožnika v znesku 174,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2010, za reintegracijo in reparacijo in za vpis delovnega razmerja od 16. 11. 2010 dalje v evidenco delovne in zavarovalne dobe, za obračun ter izplačilo pripadajočih plač za obdobje od 16. 11. 2010 dalje do vrnitve tožnika na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov plač, kot tudi zahtevek za povrnitev višjih stroškov zastopanja pri zagovoru tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 131,45 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Zoper 3. točko izreka in zoper zavrnilni del odločitve o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev njegovih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V pritožbi navaja, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega zakonskega roka. Tožena stranka je za isti historični dogodek, ki se je zgodil 27. 9. 2010, 12. 10. 2010 začela disciplinski postopek, nato pa je le-to 29. 10. 2010 spremenila v obdolžitev za izredno odpoved. Direktorica tožene stranke se je s spornim ravnanjem tožnika seznanila najkasneje 29. 9. 2010. To izhaja tudi iz izpovedbe A.A. in pisnih izjav A.B., A.C., A.D. in A.E. in iz izpovedb prič, vključno z izpovedbo zakonite zastopnice. Glede na to je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se je direktorica tožene stranke seznanila z razlogi za izredno odpoved šele na zagovoru tožnika dne 20. 10. 2010. Bistveno je, da je bila tožena stranka v celoti seznanjena z vsemi okoliščinami, na katere se sklicuje v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, že 29. 9. 2010. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi zato, ker zanjo ne obstajajo razlogi iz člena 110/1 ZDR in člena 111/1 ZDR. Tožena stranka je identični dogodek najprej obravnavala kot disciplinsko kršitev, zaradi užaljenosti in presenečenja direktorice, ker je tožnik na zagovor v disciplinskem postopku prišel z odvetnikom, pa je namesto disciplinskega ukrepa izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnikovo kršitev štela za lažjo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje tudi nima elementov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Tožnik je nadrejenega delavca A.B. opozoril na kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja (razporeditev delovnega časa, odrejanje letnega dopusta, neizplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti), ta pa je odreagiral agresivno in z nadiranjem tožnika, da dela ne opravlja dobro. Zaradi takšnega ravnanja A.B. je prišlo med njima do verbalnega konflikta. Tožnik A.B. z zajemalko ni grozil, le držal jo je v roki, A.B. pa se ni približal, saj sta se le verbalno prerekala. Tožnikovo ravnanje tako ni moglo zbuditi občutka fizične ogroženosti pri A.B., da bo poseženo v njegovo življenje ali zdravje. Tožnikovo ravnanje objektivno ni pomenilo resne grožnje, da bo napadel telo nadrejenega. Ko je A.B. z odprto dlanjo pokazal tožniku, naj se ustavi, je tožnik prenehal. Če bi se A.B. resnično počutil ogroženega, bi se odstranil, ne pa da se je celo obrnil proti tožniku in mu s kretnjo roke zaukazal, naj neha s svojim govorjenjem. A.B. je pričel svoje izjave v zvezi z ogroženostjo podajati šele kasneje in jih je priredil za potrebe tega postopka. Njegova izpovedba je neverodostojna in pristranska in prav tako prirejena za ta postopek. Če bi se A.B. zaradi tožnikovega ravnanja zares počutil ogroženega, bi kazensko ovadbo podal takoj, ne pa šele mesec dni po dogodku. Dejstvo, da je tožnik treniral boks, kar je A.B. vedel, ni pomembno, tudi glede na to, da je tožnik dosti manjši od A.B.. Tožnik je drobnejše postave od A.B., pri čemer niti ni jasno, kaj ima znanje boksa zveze z mahanjem z zajemalko. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do krivde tožnika, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja (člen 110/1 ZDR), niso obstajale. Tožnik je bil dober delavec, domnevno skrhani odnosi med njim in nadrejenim ter skrb tožene stranke, da bo odšel A.B., pa ne predstavljajo okoliščine iz člena 110/1 ZDR. Ker tožnik na zagovor ni bil pravilno vabljen, mu je bila kršena pravica do zagovora. Tožnik tudi ni prejel vabila na zagovor (s pisno obdolžitvijo) najmanj tri delovne dni pred zagovorom. Stroški disciplinskega postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, so odmerjeni prenizko. Ker je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je napačno odločilo tudi o pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. I Pd 1621/2010 z dne 20. 4. 2011 tožbenemu zahtevku tožnika praktično v celoti ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 570/2011 z dne 29. 9. 2011 ugodilni del citirane sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po obsežno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse pravnorelevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi njih ugotovilo vsa odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in da je tudi vsebinsko utemeljena (razen v zvezi z datumom pričetka njenega učinkovanja). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da učinkuje izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi šele z vročitvijo delavcu (in ne z izdajo), zato je tožniku s sodbo (v tem delu sicer sodba ni pod pritožbo) priznalo delovno razmerje tožniku od 9. 11. 2010 do 16. 11. 2010 in mu za to obdobje priznalo tudi vse pravice iz delovnega razmerja. V preostalem pa je tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo, na reparacijo in na vpis delovnega razmerja v evidence delovne in zavarovalne dobe za obdobje po 16. 11. 2010 utemeljeno zavrnilo. Svojo odločitev je podrobno obrazložilo, pravilno se je opredelilo do vseh dejstev, ki so odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala rok iz člena 110/2 ZDR, da je bila tožniku pred njeno podajo omogočena pravica do zagovora (ki jo je tožnik tudi izkoristil), da je tožnik dejanje, zaradi katerega mu je bila podana izredna odpoved, tudi storil, da je njegovo ravnanje imelo vse znake kaznivega dejanja v spornem obdobju veljavnega 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), torej kaznivega dejanja ogrožanja varnosti in da glede na ugotovljene okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka. Vsakega od teh zgoraj navedenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno obrazložilo. S to obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja, k njej nima ničesar dodati in se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa le odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku roka iz člena 110/2 ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zakonita zastopnica tožene stranke, ki je bila pristojna za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (člen 18/1 ZDR), ugotovila razlog za to odpoved 20. 10. 2010, ko je izvedla postopek zagovora tožnika v zvezi z njegovim spornim ravnanjem, do katerega je sicer prišlo 27. 9. 2010 (verbalni konflikt tožnika z nadrejenim delavcem, A.B.). Vabilu na zagovor z dne 12. 10. 2010 (A4) za dan 20. 10. 2010 se je tožnik odzval skupaj s svojim pooblaščencem (A5) in tega dne (torej 20. 10. 2010) predložil zakoniti zastopnici tožene stranke pisno sestavljen zagovor (A6). Šele s tem dnem je bila tožena stranka seznanjena z vsemi okoliščinami (tudi s tožnikovim pogledom na njegovo sporno ravnanje dne 27. 9. 2010 in z obrazložitvijo tega ravnanja), na podlagi katerih je lahko ugotovila, da obstaja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila ta odpoved podana 9. 11. 2010, tožniku pa vročena 16. 11. 2010, je potrebno ugotoviti, da jo je tožena stranka podala v roku iz člena 110/2 ZDR. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved že 28. 9. 2010 oziroma 29. 9. 2010, ko je prejela pisne izjave A.B., A.C., A.D. in A.E.. Pisne izjave A.C., A.D. in A.E. (B9, B10, B11) se sploh niso nanašale na dogodek dne 27. 9. 2010, pisna izjava A.B. (B9), s katerim je prišel v konflikt tožnik, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je že z dnem prejema te izjave tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na dejstvo, da je tožena stranka šele 20. 10. 2010 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tožnik se je pri toženi stranki sicer zagovarjal tudi še 8. 11. 2010; zapisnik o zagovoru – B4) ne vpliva niti navedba A.A., podane v postopku zagovora tožnika dne 8. 11. 2010, da je o tem dogodku seznanila direktorico takoj, ko se je to zgodilo. Po stališču pritožbenega sodišča je namreč v konkretnem primeru bistveno to, da je šele tožnikov zagovor ponudil toženi stranki možnost objektivno oceniti sporni dogodek in s tem ugotoviti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da mu tožena stranka ni omogočila pravice do zagovora. Iz dokaznega postopka je namreč razvidno, da se je tožnik v zvezi s spornim dogodkom pri toženi stranki zagovarjal dvakrat (20. 10. 2010 in 8. 11. 2010), da je bilo vabilo na zagovor z dne 8. 11. 2010 tožniku vročeno skladno z določbo člena 139/6 ZPP (po pristojnem vročevalcu). Tožnik se je obeh zagovorov udeležil, se zagovarjal, ob tem pa preložitve teh zagovorov (zaradi morebitne nepripravljenosti na zagovor oziroma iz kakršnihkoli drugih razlogov) ni predlagal. Na obeh zagovorih je bil prisoten tudi tožnikov pooblaščenec, tako da tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka tožnikove pravice do zagovora ni kršila.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz člena 110/1 ZDR zato, ker naj bi šlo za lažjo kršitev iz delovnega razmerja. To naj bi izhajalo iz tega, ker je bilo v vabilu na zagovor z dne 12. 10. 2010 (A4) navedeno, da naj bi se na zagovoru dne 20. 10. 2010 presojala utemeljenost pritožb in eventuelna disciplinska odgovornost v zvezi s kršitvijo ZDR in pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zakonita zastopnica tožene stranke šele tekom prvotno začetega disciplinskega postopka proti tožniku ugotovila razsežnosti tega dogodka (in torej tudi težo kršitve), zato je v nadaljevanju izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene s strani tožnika, ki je imela vse znake kaznivega dejanja. Glede na to je tožena stranka tožniku ponovno omogočila zagovor dne 8. 11. 2010 z vabilom in s pisno obrazložitvijo razloga (A7).

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da njegovo ravnanje nima elementov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei člena 111/1 ZDR dejstvo, da ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake (in ne elemente) kaznivega dejanja. Delovno sodišče v delovnih sporih namreč ne ugotavlja kazenske odgovornosti delavca, temveč mora le ugotoviti, če je delavec s kršitvijo pogodbene oziroma druge obveznosti izpolnil vse znake kaznivega dejanja. V kolikor sodišče to ugotovi, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, zakonita (seveda ob predpostavki, da so za zakonitost te izredne odpovedi izpolnjeni tudi preostali zakonsko določeni pogoji).

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, je tožnik s svojim ravnanjem dne 27. 9. 2010 izpolnil vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 135 KZ-1, ki je veljal v času spornega dogodka. Tega dne je s svojim ravnanjem, usmerjenim proti nadrejenemu delavcu A.B. (kričanje nanj v pisarni in kuhinji, mahanje proti njemu s cca 1 kg težko in cca 0,5 metra dolgo zajemalko, žuganje z roko, grožnja po ponovnem srečanju še kje drugje) tudi po oceni pritožbenega sodišča pri A.B. objektivno vzbudil občutek fizične ogroženosti in s tem ogrožanja njegove varnosti. A.B. je v svoji izpovedbi med drugim pojasnil, da se je bal, da ga bo tožnik udaril. Ta bojazen je bila podprta tudi z dejstvom, da je A.B. vedel, da se tožnik ukvarja z boksom (po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je tožnik boks treniral štiri leta), torej, da zna uporabljati borilne veščine (udarce), s pomočjo katerih lahko tudi poškoduje drugega. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje tožnikovo ravnanje dne 27. 9. 2010, usmerjeno proti A.B., utemeljeno označilo kot resno grožnjo, da bo tožnik fizično napadel A.B.. Glede na to je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja (2. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi – A1, popisni list zahtevnosti tožnikovega delovnega mesta - B3) ta kršitev pa je imela tudi vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. V zvezi s tem so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožnika, s katerim oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju glede spornega dogajanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v zvezi s potekom spornega dogodka ugotavljalo ne le na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnika in priče A.B., temveč tudi na podlagi izpovedb preostalih prič (A.A., A.F.) in tudi zakonite zastopnice tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR (skrhani odnosi med tožnikom in nadrejenim delavcem, skrhani odnosi med tožnikom in ostalimi sodelavci, možnost odhoda nadrejenega delavca od tožene stranke zaradi tožnikovega odnosa), vse navedeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da so bile podane okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do poteka odpovednega roka.

Neutemeljen je tudi pavšalen in neobrazložen pritožbeni očitek tožnika, da mu je sodišče prve stopnje priznalo stroške predpravdnega postopka (stroške v zvezi z zagovorom) v prenizkem znesku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku te stroške priznalo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), pri čemer je upoštevalo tudi, da tožnik v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspel. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki čl. 339/2 ZPP, ker naj v izpodbijani sodbi ne bi bilo razlogov o tem, s kakšno stopnjo krivde je tožnik storil očitano ravnanje. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno in nedvoumno izhaja, da je tožnik dne 27. 9. 2010 ravnal naklepno, torej s hujšo stopnjo krivde. To med drugim potrjuje tudi dejstvo, da je možno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135/1 členu KZ-1, ki je bil v spornem obdobju v veljavi, storiti le namenoma. Po citirani določi se je kaznoval z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, kdor je ogrozil varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165.člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.