Jedro

Ker je bilo tožnikovo ravnanje usmerjeno direktno zoper nadrejenega (ki je od tožnika dosti starejši in šibkejši) ter zoper njegovo osebno varnost in se je ta zaradi tožnikovih kretenj, besed, ki so bile izrečene, ter načina, na katerega so bile izrečene, utemeljeno počutil ogroženega, so podani znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 9. 11. 2010, temveč 16. 11. 2010 in mu priznalo do tega dne vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo, kar je tožnik zahteval več (ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje pravic iz delovnega razmerja po 16. 11. 2010) pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in ima ravnanje vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu Kazenskega zakonika, zato je podan odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Datum prenehanja delovnega razmerja je z 9. 11. 2010, ko je bila odpoved podana, pomaknilo na 16. 11. 2010, ko je bila odpoved vročena tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog kot tudi da obstajajo okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, saj je bila direktorica tožene stranke z dejanjem in storilcem seznanjena 29. 9. 2010 ali 30. 9. 2010, zato se je rok za podajo izredne odpovedi iztekel najkasneje 30. 10. 2010. Nadalje se ne strinja s stališčem, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Glede na potek dogodkov, zlasti pa na reakcijo S. G., očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Tudi okoliščine iz prvega odstavka 110. člena ZDR niso obstajale. Tožena stranka je tožnika hujše kršitve obdolžila več kot mesec dni po dogodku. Večji del tega obdobja je tožnik normalno hodil na delo, ki je potekalo na običajen način. Delal je skupaj z G. in s sodelavci šel celo na izlet v Italijo. Končno meni tudi, da mu je bila kršena pravica do zagovora, ker nanj ni bil pravilno vabljen.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvenih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, revizija ne konkretizira. Zgolj pavšalen očitek ne zadošča za preizkus izpodbijane sodbe iz tega revizijskega razloga.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je utemeljeno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Kadar gre za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, mora delodajalec izredno odpoved podati v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca. Revizija meša pojma „seznanitev s kršitvijo“ in „ugotovitev razloga za izredno odpoved“. Ni nujno, da ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi časovno sovpada s seznanitvijo s kršitvijo. Direktorica tožene stranke je bila z dogodkom seznanjena res že pred 20. 10. 2010 (in je imela namen zoper tožnika disciplinsko ukrepati), šele 20. 10. 2010 pa je ugotovila, da gre za ravnanje, ki je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Taka je (pravilna) ugotovitev sodišča druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da v tožnikovem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, pač pa kvečjemu znaki prekrška iz 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1, Ur. l. RS št. 70/2006). Po 135. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji), kot je veljal v spornem obdobju, zagreši kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Prekršek nasilnega in drznega vedenja pa stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Razlika je v tem, da gre pri kaznivem dejanju za ravnanje, ki je usmerjeno na ogrožanje osebne varnosti določene osebe z resno in direktno grožnjo, medtem ko gre pri pri prekršku le za vedenje, ki vzbuja občutek ogroženosti.

10. Revizijsko sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da so podani znaki kaznivega dejanja. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik 27. 9. 2010 na nadrejenega delavca G. kričal najprej v pisarni, mu žugal s prstom tik pred obrazom, da se mu je moral umikati, mu grozil, da „se bosta srečala še kje drugje“, mu preprečeval odhod iz pisarne, ko pa se mu je uspel izmuzniti, se je incident nadaljeval v kuhinji, kjer je tožnik proti G. mahal s težko kuhinjsko zajemalko in vpil še naprej, pri čemer je nadrejeni vedel, da se tožnik ukvarja z boksom, ki ga je treniral štiri leta (to je potrdil tožnik sam) in torej obvlada borilne veščine, s katerimi lahko poškoduje drugega. Takšno tožnikovo ravnanje je bilo usmerjeno direktno zoper G. in na njegovo osebno varnost, ki se je ob dogodku utemeljeno počutil osebno ogroženega (od tožnika je dosti starejši in šibkejši) tako zaradi tožnikovih kretenj kot tudi besed in načina, na katerega so bile izrečene. Zato se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je bilo to ravnanje tudi objektivno gledano takšno, da je utemeljeno vzbudilo občutek ogroženosti.

11. Pravilno je ugotovljen tudi obstoj okoliščin, ki so niso omogočale nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Direktorica I. G. je pojasnila, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati, ker so se odnosi z njim zelo skrhali. Pred tem je namreč užival njeno veliko naklonjenost. Ni vedela za njegove slabe odnose s sodelavci. Ko je raziskala sporni dogodek pa je spoznala, da obstaja nevarnost, da odidejo dobri delavci, če zoper tožnika ustrezno ne ukrepa. Vse te okoliščine utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da obdrži na delu delavca, ki negativno vpliva na medsebojne odnose v kolektivu.

12. Končno je neutemeljen tudi očitek, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, ker nanj ni bil pravilno vabljen. Tožnik je zagovor podal in to celo dvakrat, zato je nepomembno, kako (in če) mu je bilo vročeno vabilo na zagovor.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.