Jedro

Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka tožniku izplačala dolg, tožnik pa bo nato na ime toženke prepisal osebno vozilo. S tem sta želeli urediti premoženjskopravna razmerja, nastala v času njune (intimne) zveze. Dogovor torej nedvomno ima podlago. Ta se tudi sicer domneva, čeprav ni izražena (1. in 3. odst. 39. člena OZ), nasprotno pa bi morala izkazati toženka. Ureditev premoženjskopravnih razmerjih med partnerjema ne more predstavljati nedopustne podlage, zaradi česar bi bil dogovor ničen.

Na dan sklenitve dogovora med pravdnima strankama ni bilo nobene skupnosti več, saj je toženka že pred tem jasno izrazila voljo, da s tožnikom ne želi več živeti in je njuna (kakršnakoli že) skupnost razpadla. Za dogovor torej ne velja stroga oblična zahteva 47. čl. ZN in 62. čl. ZZZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „Tožena stranka K. M. je dolžna tožeči stranki S. Š. plačati 4.214,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.2.2005 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 915,26 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene pravdne stroške v višini 357,78 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.214,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2005 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 646,71 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče kršilo določbo 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ko je odločalo o obstoju zunajzakonske zveze kot o predhodnem vprašanju, ne da bi o takšni možnosti rešitve spora, seznanilo stranki v okviru materialno procesnega vodstva. Sodišče poleg tega ni ugotavljalo bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Ugotovilo je le dejstvo, da sta stranki živeli v medsebojni ekonomski soodvisnosti, pa še za takšen zaključek sodišče ne poda razlogov. Takšen zaključek tudi ne izhaja iz listin, ki so v spisu, s čimer gre za bistveno kršenje določb postopka. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, kar pomeni kršitev iz 1. odstavka 7. člena ZPP. Nobena od strank ni navajala, da se je njuna zunajzakonska skupnost (tudi če bi obstajala) končala 25.12.2004. Iz navedb tožnika in toženke izhaja nasprotno, da se je njuno razmerje končalo že mnogo prej, toženka je datum 25.12.2004 navedla le kot datum izselitve tožnika iz stanovanja .... V odgovoru na tožbo pa je navedla, da je že novembra 2004 zahtevala od tožnika, da odide. Med pravdnima strankama torej ni obstaja zunajzakonska skupnost, zato pri sklepanju dogovora z dne 17.12.2004 ni bilo potrebno paziti na obličnost, dogovor je zato veljaven. Ima pa tudi veljavno pravno podlago v smislu 1050. člena Obligacijskega zakonika – OZ.

Pritožba je utemeljena.

Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Pravdni stranki sta dne 17.12.2004 sklenili dogovor, da bo toženka do 20.2.2005 tožniku izplačala dolg 1.115.000,00 SIT, pri čemer se, ko bo dolg izplačan, prepiše osebno vozilo znamke Fiat Uno, reg. št. ..., na ime toženke, do tedaj pa je vozilo v lasti tožnika (priloga A3). Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki s tem želeli urediti premoženjskopravna razmerja nastala v času njune (intimne) zveze (primerjaj tudi 3. točko odgovora na tožbo). Dogovor ima torej nedvomno podlago. Tudi sicer se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (1. in 3. odstavek 39. člena OZ). Da dogovor nima podlage bi zato morala izkazati toženka, kar pa ji ni uspelo. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli in je v tem primeru pogodba nična (2. in 4. odstavek 39. člena OZ). Ureditev premoženjskopravnih razmerjih med partnerjema ne more predstavljati nedopustne podlage. Dogovor torej ni ničen, toženka pa tudi ni zahtevala njegove razveljavitve zaradi morebitne napake volje (primerjaj 45., 46. in 49. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je zaključilo, da sta pravdni stranki do 25.12.2004 (datum izselitve tožnika iz do tedaj skupnega bivališča), živeli v zunajzakonski skupnosti, zato bi morali kakršenkoli medsebojni dogovor sklepati v obliki notarskega zapisa. Ker dogovor z dne 17.12.2004 ni v takšni obliki, je ničen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bistveno, ali sta pravdni stranki res živeli v takšni skupnosti ali ne (za takšen zaključek je sicer v trditveni podlagi toženke in v sodbi premalo razlogov). Pritožba ima namreč prav, da nobena od pravdnih strank, tudi ne toženka, ki je sicer trdila, da sta s tožnikom živela v takšni zvezi, ni zatrjevala, da je njuna skupnost razpadla na dan 25.12.2004. Toženka sama je v odgovoru na tožbo zapisala „da je šele novembra 2004 zbrala toliko poguma, da je od tožnika neomajno zahtevala, da odide, kar je po skoraj enomesečnih travmah tudi storil 25.12.2004“. Na dan 25.12.2004 in tudi ne na dan 17.12.2004, med pravdnima strankama torej ni bilo nobene skupnosti več, saj je toženka že novembra 2004 jasno izrazila voljo, da s tožnikom ne želi več živeti in je njuna (kakršnakoli že) skupnost razpadla (najkasneje) v novembru 2004. To pa pomeni, da za dogovor z dne 17.12.2004 ne velja določba 47. člena Zakona o notariatu v zvezi z 62. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zaradi česar dogovor tudi ni ničen. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (1. odstavek 9. člena OZ). Toženka je torej svojo zavezo iz dogovora dolžna izpolniti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.2.2005 dalje (1. odstavek 378. člena v zvezi s 1. odstavkom 299. člena OZ). Seveda pa bo moral tudi tožnik, po plačilu, izpolniti svojo zavezo iz dogovora. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo (citirane določbe OZ, ZN in ZZZDR), napačno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (4. odstavek 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitev glede plačila pravdnih stroškov. Tožniku je priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok in 50 točk za trajanje, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo in 150 točk za drugi narok ter 50 točk za trajanje, skupaj 1375 točk. Upoštevaje 2% materialne stroške (27,5 točke) in 20% DDV (275 točk) je to skupaj 1677,5 točk oziroma 769,97 ali 770,00 EUR. Tožniku je priznalo tudi 145,26 EUR takse za tožbo in sodbo, skupaj torej 915,26 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, mu pripadajo tudi stroški pritožbenega postopka in sicer 375 točk za pritožbo, kar je z 2% materialnimi stroški (7,5 točke) in 20% DDV (75 točk) 457,5 točke ali 210,00 EUR. Tožniku pripada tudi povrnitev takse za pritožbo 147,78 EUR in je torej toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene pravdne stroške v višini 357,78 EUR.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka (načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji VSS, 13.12.2006).