Jedro

V skladu s 47. členom ZN morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema sklenjene v notarskem zapisu. Glede na ugotovitev, da v času podpisa spornega dogovora pravdni stranki nista bili več (zunajzakonska) partnerja, spornega dogovora ni mogoče podvreči tej strogi obličnostni zahtevi.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 252,82 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je med pravdnima strankama v času sklenitve dogovora obstajala zunajzakonska skupnost, zaradi česar bi moral biti dogovor, s katerim sta stranki želeli urediti premoženjskopravna razmerja, nastala v času trajanja zunajzakonske skupnosti, po 47. členu Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN) sklenjen v obliki notarskega zapisa. Ker tej obličnosti ni bilo zadoščeno, je dogovor po 48. členu ZN ničen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da ni bistveno, ali sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti ali ne, saj nobena od strank ni zatrjevala, da je njuna skupnost razpadla na dan 25.12.2004. Na dan 25.12.2004 in tudi ne na dan 17.12.2004 med pravdnima strankama ni bilo nobene skupnosti več, saj je toženka že novembra 2004 jasno izrazila voljo, da s tožnikom ne želi več živeti. S tem je njuna (kakršnakoli že) skupnost najkasneje v novembru 2004 prenehala. Posledično je njun dogovor z dne 17.12.2004 pravno veljaven, saj zanj ne velja obličnost notarskega zapisa, predpisana za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema.

Navedbe revidentke

3. Toženka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in v celoti razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča ter mu zadevo vrne v novo sojenje oziroma s sodbo spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne pritožbo tožnika in potrdi prvostopenjsko sodbo, pri čemer je tožnik toženki dolžan povrniti stroške revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, stroški pritožbenega sodišča pa naj se odmerijo glede na uspeh v pravdi. Po mnenju revidentke je sodišče druge stopnje kršilo četrti odstavek 358. člena ZPP, saj je svojo odločitev glede (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti in s tem (ne)veljavnosti pisnega dogovora z dne 17.12.2004 oprlo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kljub temu, da ni opravilo obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost končne odločitve pritožbenega sodišča. Tožnik je šele v pritožbi oporekal obstoju zunajzakonske skupnosti, zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje sploh ne bi smelo upoštevati, saj gre za navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku in s tem za nedovoljeno novoto. Če je pritožbeno sodišče menilo, da je v sodbi sodišča prve stopnje premalo razlogov za zaključek, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, bi moralo v skladu s 355. členom ZPP prvostopenjsko sodbo kvečjemu razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je ob spremenjenem dejanskem stanju tudi napačno uporabilo materialno pravo. V skladu z 47. členom ZN morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema sklenjene v obliki notarskega zapisa, v nasprotnem primeru so namreč nične. Ne glede na nasprotna stališča obeh sodišč o (ne)obstoju zunajzakonske skupnosti, morajo biti pogodbe (dogovori), s katerimi se po prenehanju zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti urejajo premoženjskopravna razmerja med njimi, ki so nastala v času trajanja zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, prav tako sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer so nične. Pisni dogovor z dne 17.12.2004 je tako treba presojati izključno z vidika vsebine sklenjenega pravnega posla in ne statusa pogodbenih strank v času sklenitve pravnega posla. Bistvenega pomena je, da sta pravdni stranki z dogovorom z dne 17.12.2004 uredili medsebojna premoženjska razmerja, nastala v času trajanja zunajzakonske zveze, ki učinkujejo tudi po prenehanju zunajzakonske skupnosti, zato bi moral biti dogovor z dne 17.12.2004 v skladu z 47. členom ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa. Glede nedopustnosti podlage je sodišče druge stopnje navedlo le, da toženka pač ni s tožbo zahtevala razveljavitve dogovora zaradi (sicer zatrjevane) napake volje, prvostopenjsko sodišče pa je o tem, ob drugačni uporabi materialnopravne podlage za razsojo zanj sicer nerelevantnem vprašanju, mimogrede menilo smiselno enako. Ker je po preteku dveh let, ko je tožnik od toženke terjal izpolnitev spornega dogovora, pravica toženke zahtevati razveljavitev dogovora prenehala zaradi preteka enoletnega subjektivnega roka, ki je začel teči z dnem podpisa dogovora, bi bilo njeno izpodbijanje z nasprotno tožbo zaradi prekluzije vnaprej obsojeno na neuspeh. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo postopek tudi zato, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni niti najmanj podvomilo v tožnikov nagib za sklenitev spornega dogovora. Gre namreč za nedopusten nagib, ki je na samo sklenitev bistveno vplival. Kaže se v tem, da tožnik svoji partnerki z izkoriščanjem njene čustvene stiske povzroči škodo, sebi pa ustvari položaj nadvlade, ki bi mu po možnosti prinesla v njeno breme tudi nezasluženo premoženjsko korist. Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnik v odgovoru na revizijo najprej pojasnjuje, da je zunajzakonska skupnost sicer v marsičem izenačena z zakonsko zvezo, vendar med njima kljub temu obstajajo razlike, kot je način nastanka in prenehanja. Zunajzakonska skupnost namreč nastane, ko se z zakonom stečejo določeni pogoji, in preneha, ko prenehajo okoliščine, ki jih zakon določa kot pogoje, torej brez kakršnihkoli formalnih dejanj. Neutemeljene so revizijske trditve, da naj bi pritožbeno sodišče kršilo 4. točko 358. člena ZPP, ker ni opravilo obravnave. Kdaj pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, določa 347. člen ZPP, vendar pa v konkretnem primeru ne gre za nobenega od navedenih primerov. Poleg tega gre za relativno bistveno kršitev, pri kateri bi morala stranka, ki jo zatrjuje, navesti razloge, zakaj kršitev vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Revizijske navedbe v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti do 25.12.2004 pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zmotno je stališče revizije, da navedbe tožnika v pritožbi v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti pomenijo navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku in s tem nedovoljeno novoto. Tožnik oporeka zgolj obstoju zunajzakonske skupnosti, kar je pravno vprašanje. Sicer pa obstoj zunajzakonske skupnosti sploh ni bistven za obravnavano zadevo, saj je zveza med tožnikom in toženko prenehala že novembra 2004. Nadalje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi, da toženka v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti ni zadostila trditveni podlagi, zato v zvezi s tem zaradi prekluzije ne more navajati novih dejstev. Glede obličnosti pisnega dogovora tožnik opozarja, da obstoj zunajzakonske zveze sploh ni bil ugotovljen, ne glede na to pa ob prenehanju zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti ni več medsebojne odvisnosti med partnerjema, zato tudi ni razloga za strogo obličnost. Če zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost prenehata, ne gre več za urejanje premoženjskopravnih razmerij med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, saj stranki pravnega posla to več nista. Glede nedopustnosti nagiba in nedopustnosti podlage pa gre za grajo dokazne ocene sodišča, ki pomeni v reviziji nedovoljeno uveljavljenje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Dejanske ugotovitve, kot sta jih ugotovili obe nižji sodišči: pravdni stranki sta približno dve leti živeli v hiši toženkine matere, v skupnem gospodinjstvu in v medsebojni ekonomski soodvisnosti, pri čemer nista bili poročeni; toženka je že novembra 2004 jasno izrazila voljo, da s tožnikom ne želi več živeti, pri čemer se je ta odselil šele dne 25.12.2004; dne 17.12.2004 sta sklenili dogovor, da bo toženka do dne 20.2.2005 tožniku izplačala dolg v višini 1.115.000,00 SIT in da se bo osebni avtomobil znamke Fiat Uno reg.št. ... prepisal na ime toženke, ko bo dolg izplačan, do tedaj pa bo vozilo v lasti tožnika.

8. 4. točka 358. člena ZPP določa, da mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Revizijsko sodišče najprej poudarja, da gre pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti za reševanje predhodnega vprašanja.(1) Predmet predhodnega vprašanja je lahko le ugotavljanje obstoja oziroma neobstoja pravice ali pravnega razmerja (ne pa dejstva). Odgovor na predhodno vprašanje vedno pomeni rešitev pravnega vprašanja. Tako je ugotavljanje obstoja oziroma neobstoja zunajzakonske skupnosti pravno vprašanje, končna rešitev tega vprašanja pa pomeni uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je z ugotavljanjem obstoja zunajzakonske skupnosti torej reševalo pravno vprašanje, ne pa ugotavljalo dejanskega stanja. Še več, presodilo je, da ugotovitev o obstoju oziroma neobstoju zunajzakonske skupnosti v konkretnem primeru sploh ni relevantna, saj iz same trditvene podlage toženke izhaja, da je novembra 2004 od tožnika zahtevala, da odide, kar je po enomesečnih travmah tudi storil dne 25.12.2004. Najpozneje novembra 2004 je tako sledeč trditvam toženke odpadla čustvena navezanost in soodvisnost med partnerjema, ki je nujen in konstitutiven pogoj za obstoj vsakršne, ne le izvenzakonske skupnosti.(2) Sodišče druge stopnje je tako pravilno presodilo že na podlagi trditev toženke, da zunajzakonska skupnost oziroma kakršnakoli skupnost med pravdnima strankama od novembra 2004, torej tudi dne 17.12.2004 (dan podpisa spornega dogovora), ni več obstajala. S tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, pač pa zgolj v drugačni luči in intenzivnosti ocenilo isto dejansko stanje in na tej podlagi drugače – pravilno uporabilo materialno pravo ter sodbo sodišča prve stopnje povsem utemeljeno spremenilo.

10. O obveznosti oprave glavne obravnave govori 347. člen ZPP, ki pravi, da sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave; če pa senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo. Ker je bilo v konkretnem primeru dejansko stanje pravilno in (v okviru trditev pravdnih strank) tudi popolno ugotovljeno, ni razloga, da bi moralo sodišče druge stopnje razpisati obravnavo, zaradi česar je tudi ta zatrjevana revizijska kršitev neutemeljena.

11. V skladu s 47. členom ZN morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema sklenjene v notarskem zapisu. Glede na ugotovitev, da v času podpisa spornega dogovora pravdni stranki nista bili več (zunajzakonska) partnerja, spornega dogovora ni mogoče podvreči tej strogi obličnostni zahtevi. Če zakonska zveza oziroma zunajzakonska skupnost preneha, ne gre več za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, saj stranki pravnega posla to več nista. Do takšnega zaključka pridemo tako prek jezikovne kot tudi namenske razlage te določbe. Namen strogeobličnosti je namreč zagotoviti resnost in premišljenost pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti.(3) Po njenem prenehanju pa ni več medsebojne čustvene in ekonomske odvisnosti, s tem pa ne več razloga za posebno obličnost. 12. Materialnopravna presoja drugostopenjskega sodišča, da je sporni dogovor inominatni kontrakt, ki ima pravno podlago ureditve premoženjskopravnih razmerij med pravdnima strankama, pri čemer ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, je po mnenju revizijskega sodišča tako pravilna.

13. Trditve o nedopustnosti podlage in nagiba toženka prvič postavlja v reviziji, kar v skladu z 372. členom ZPP na revizijski stopnji ni več dopustno. Ne glede na postavljene trditve pa iz ostalih navedb toženke smiselno izhaja, da pravzaprav govori o pritiskih, psihičnih izsiljevanjih in grožnjah tožnika, torej o napaki volje. Gre torej za izpodbojni in ne ničnostni razlog. Stranka lahko zahteva zgolj razveljavitev pogodbe, kar pa toženka ni storila. Razlogi, zakaj razveljavitve spornega dogovora ni uveljavljala z (nasprotno) tožbo, za presojo v konkretnem primeru niso relevantni.

14. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so tožniku priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (450 točk; pri čemer sta konferenca s stranko in pregled revizije vključena v to postavko), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%) in 20% DDV-ja.

Op. št. (1): Po drugem odstavku 12. člena ZZZDR ni možen samostojni zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, temveč je mogoče o tem odločati le v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, v katerem je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti prejudicialnega pomena. Odločitev nato učinkuje samo v tej zadevi.

Op. št. (2): Tako kot zakonska zveza tudi zunajzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev živeti skupaj, spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Poleg teh karakteristik je pomembna tudi ekonomska skupnost partnerjev ter njena notornost (glej sodbo II Ips 127/2003 z dne 19.2.2004). Zunajzakonska skupnost v nasprotju z zakonsko zvezo ni „pravno“, pač pa „dejansko razmerje“, katerega nastanek in prenehanje nista odvisna od obličnosti in formalnih potrdil, pač pa dejanskih pogojev in okoliščin (glej sodbo II Ips 473/2008 z dne 8.10.2009).

Op. št. (3): Tako sodba II Ips 389/2003 z dne 16.9.2004.