Jedro

1. Nova stvar lahko nastane le v primeru, ko osnovna stvar zaradi predelave izgubi svojo fizično identiteto, z nasutjem večje količine zemlje, ureditvijo pešpoti in s kanaliziranjem hudournika pa osnovno zemljišče identitete v obravnavanem primeru ni spremenilo, temveč delno le konfiguracijo, zato do nastanka nove stvari ni prišlo.

2. Tožeča stranka ni bila v dobri veri, ker je bila ves čas seznanjena, da vtoževana parcela ni njena, saj je poznala tako zemljiškoknjižne podatke kot dejanski obseg vtoževane parcele. Če dobrovernosti ni, pa o priposestvovanju (kot institutu pridobitve klasičnega stvarnega prava za pridobitev lastninske pravice) ne moremo govoriti.

3. V primeru določila 12. člena ZTLR je na zemljišču v družbeni lastnini mogoče imeti v lasti stavbo, v zvezi s tem pa ima lastnik stavbe pravico uporabe. Ta določba pa ne pomeni, da je za pridobitev pravice uporabe zadoščalo že samo dejstvo, da je nekdo zgradil stavbo na zemljišču v družbeni lastnini. Pravico uporabe je namreč moral najprej zakonito pridobiti, šele potem je bila gradnja mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta tožnika skupna lastnika nepremičnine parc. št. 234/1, k.o. S., kar je tožena stranka dolžna priznati in dopustiti v njuno korist vknjižbo skupne lastnine, sicer bo vknjižba izvedena na podlagi pravnomočne sodbe. Zavrnilo je tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta tožnika skupna lastnika nepremičnine parc. št. 234/1, k.o. S., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke), označen z rezervirano parcelno številko in drugi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je parc. št. 234/1, k.o. S. v solastnini vsakokratnih lastnikov posamičnih etažnih enot večstanovanjske stavbe št. 2877 k.o. S., kar je toženka dolžna priznati in dopustiti vknjižbo solastnine v korist in na ime vsakokratnih lastnikov posamičnih etažnih enot večstanovanjske stavbe št. 2877 k.o. S., sicer bo vknjižba solastnine izvedena na podlagi pravnomočne sodbe. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta tožnika dolžna iz tega naslova toženi stranki plačati znesek 2.113,65 EUR. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen po nobeni vtoževani pravni podlagi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da sodba nima razlogov in stališč glede njenih izrecnih navedb, predloženih dokazov in pravnega mnenja dr. M.J. ter izrecno citirane in priložene relevantne sodne prakse. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Sodba ima vrsto pomanjkljivosti, med drugim pod točko 8 obrazložitve sodišče navede listine in ostale dokaze, ki jih je v dokaznem postopku izvedlo, iz nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, da se je opredeljevalo o dokazih tožeče stranke tudi glede prilog pod nadaljnjimi številkami (A31, ...), ki niso bili izvedeni v dokaznem postopku. Iz sodbe zato ni moč ugotoviti, katere dokaze tožeče stranke je sodišče dejansko izvedlo in se je zaradi te pomanjkljivosti ne da preizkusiti. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog z imenovanjem izvedenca geodetske stroke, ker ta naj ne bi bil potreben. V tem delu je sodba sama s seboj v nasprotju, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov pa je tudi odločilno dejstvo ostalo neizkazano. Sodišče protispisno trdi (točka 21, 22 in 28 obrazložitve) najprej, da tožeča stranka na vtoževani parceli ni zgradila gradbenega objekta v smislu določb 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), da iz njenih navedb ne izhaja, da bi na tej parceli zgradila kakršnokoli stavbo in da niti ne trdi, da bi na sporni nepremičnini postavila stanovanjsko hišo. Samo je v 5. točki obrazložitve povzemalo navedbe in povzelo tudi ta del njenih trditev. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov z imenovanjem izvedenca geodetske stroke in izvedbe ogleda ter protispisnega zaključka, da takšnih trditev ni podala, po mnenju sodišča prve stopnje ključnih navedb za pridobitev pravice uporabe ni izkazala. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z navedbami tožeče stranke, saj se trdi, da velik del hiše in vsi njeni ostali objekti , ki so predmet lokacijskega in dveh gradbenih dovoljenj, stojijo in so zakonito zgrajeni ravno na sporni parceli. Tudi tožena stranka je to priznala. Posledično sodišče ni ugotavljalo, kje stoji stanovanjska stavba in drugi objekti tožeče stranke in je tudi zato podana postopkovna kršitev. V zvezi z zaključki sodišča pod točko 12 tožeča stranka vztraja, da vtoževana parcela niti po površini niti po konfiguraciji po njenih vlaganjih ni bila taka kot pred tem. Dejansko je prejšnja parcela izgubila svojo identiteto in je zaradi vlaganj tožeče stranke postala nekaj povsem drugega, kot je bila do tedaj. Tudi glede priposestvovanja parcele je sodišče napačno odločilo, saj je tožeča stranka podala v zvezi s tem vse relevantne trditve. V obrazložitvi izpodbijane sodbe glede priposestvovanja ni izpeljalo svojih zaključkov do konca in ni jasno, katero priposestvovalno dobo šteje za relevantno. Najprej navaja, da je bila sporna parcela družbena lastnina in da bi priposestvovalna doba lahko začela teči najprej leta 1991, kar pa ne drži, nato navede 20-letno priposestvovalno dobo, pa 10-letno in na koncu citira določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). V tem delu je obrazložitev sodbe nejasna in arbitrarna. Pritrjuje sicer stališču sodišča, da bi se vsakemu povprečno skrbnemu človeku postavilo vprašanje, kako je z lastništvom oziroma pravico uporabe sporne parcele in ravno zato je tožeča stranka pred izvajanjem del in gradbenih posegov ter tudi pred nastopom posesti tako na parceli, kjer stoji njena hiša kot tudi na vtoževani, zaprosila za dodelitev pravice uporabe. Ta pravica uporabe ji je bila dodeljena, kar je potrdil tedanji direktor podjetja A., gospod E.J., ki je bil tudi zaslišan kot priča in je njene navedbe potrdil. Posest je izvrševala na sporni parceli vse do dopisa tožene stranke iz leta 2008. Vztraja pri dosedanjih navedbah in trdi, da je bila utemeljeno prepričana, da ima na vtoževani parceli zakonito pravico uporabe, saj je to njeno prepričanje temeljilo na zakonitih odločbah, soglasjih, potrdilih in drugih listinah v spisu, razen tega pa jo je tudi priposestvovala. Na enakem temelju je zakonito posest izvrševala ves čas, torej tudi v času uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL), ki je stopil v veljavo leta 1997. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zatrjevala obstoj ustnega dogovora o prenosu pravice uporabe, ki pa ga ni uspela dokazati, ker je priča E.J. potrdil le pisni dogovor, je absolutno zmoten. S pisno pogodbo ni razpolagala, zato je dokazovala dogovor in realizacijo tega dogovora, kar je priča potrdila, oblika, s katero ji je bila pravica uporabe dodeljena, pa sploh ni relevantna. Tudi zaključek, da po njenem stališču dokazana pridobitev pravice uporabe ni bila odplačna in da to ni dokazala ne drži, saj je predložila dokaze, da je za pridobitev gradbenega dovoljenja morala plačati poseben prispevek zaradi uporabe kmetijskega zemljišča, zagotoviti širši skupnosti varnost pred hudournikom, ki je bil do tedaj odkrit, zaraščen in neurejen. Glede plačila ustreznega prispevka in trditev glede koristnosti izvedenih del je postavila trditve in zaključki sodišča so protispisni, ko sodišče trdi in zaključuje, da v zameno za uporabo sporne parcele ni plačala ničesar. Zmotno je tudi stališče sodišča glede vsebine zapisnika 17. seje Sveta KS z dne 10.5.1984 in sodišče neutemeljeno primerja njen položaj s položajem sosedov Č. in S. Zaključuje, da podobna ureditev, neke vrste zakupno prekaristično razmerje, naj bi bilo pričakovano tudi zanjo, vendar ta zaključek izkazuje veliko mero pristranosti in arbitrarnega obravnavanja dokaznih listin. Kljub temu, da sodišče ne razpolaga z vlogo, ki naj bi jo tožeča stranka posredovala na KS, zaključuje, da ta vloga obstaja in da je tožeča stranka ravno z njo priznala, da ni bila v dobri veri glede lastninskega stanja oziroma zatrjevane pravice uporabe ter je s to vlogo zahtevala dodelitev sporne parcele v zakup. Glede na preostale dokaze je takšno sklepanje nedopustno in napačno. Kljub obstoju več listin, ki izkazujejo, da ji je bila dodeljena pravica uporabe, sodišče zaključi drugače. Neenako obravnava tožečo stranko, kljub vsem listinam in kljub izpovedbi priče E.J. ter kljub pridobitvi uporabnega dovoljenja, za katerega je splošno znano, da ga je moč pridobiti šele potem, ko so izvedena vsa dela na podlagi veljavnih gradbenih dovoljenj. Izrecno navajata, da je pridobila dve gradbeni dovoljenji in ju predložila sodišču, čeprav je med izvedenimi dokazi pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno zgolj eno. Sodba ne postreže z odgovorom, čemu in na kakšen način oziroma kje je razlog ter podlaga, da se v vseh ali v pretežni večini predloženih listin z njene strani navaja tudi sporna parcela. Niti priča Č. niti priča S. ne razpolagata z lokacijskim, dvema gradbenima in vsemi ostalimi dovoljenji in dokazili. Med ostalim je sodišče glede njene dobre vere navedlo, da slednja ni obstajala, saj naj bi tožeča stranka zahtevala legalizacijo določenih objektov, izvedenih na sporni parceli v letu 1993 in da naj bi to, da je šlo prav za objekte na sporni parceli, izhajalo iz listine pod prilogo B3. Iz te priloge ne izhaja, da bi šlo za zahtevo za legalizacijo objektov, postavljenih na sporni parceli, temveč na parceli 6510/93 k.o. S., kar pa ni sporna parcela in je zato ta ugotovitev sodišča protispisna. Tudi v zvezi z dogovorom v januarju 2009 stališče sodišča ni pravilno, ko sodišče zaključi, da ni bil sklenjen dogovor, ki bi imel stvarnopravne oziroma obligacijskopravne posledice. Postopek je posledica ravnanja tožene stranke, ki se je kljub dogovoru v januarju 2009 odločila, da bo za parcelo izvedla javno zbiranje ponudb za podelitev stavbne pravice na parceli. V zvezi s tem dogajanjem bi zato moralo sodišče oceniti tudi sestanek iz januarja 2009. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da pritožba ne konkretizira trditev v zvezi z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov in stališč glede izrecnih navedb tožeče stranke, predloženih dokazov in pravnega mnenja dr. M.J.. Iz sodbe je mogoče razbrati, katere dokaze je sodišče izvedlo in katere zavrnilo ter kaj je štelo kot odločilno pri ugotavljanju dejanskega stanja. Že pritožba je v tem delu protislovna, saj najprej zatrjuje, da tega ni mogoče ugotoviti, nato pa sama izpostavi posamezne točke iz obrazložitve, iz katere je torej razvidno, katere dokazne predloge je sodišče zavrnilo. Graditelj objekta na tujem zemljišču mora biti ob gradnji skladno z določbo 24. člena ZTLR v dobri veri, da gradi na svojem zemljišču. Sodišče je v točkah 16 in 17 utemeljilo, da tožnika nista bila dobroverna, čemur tožeča stranka v pritožbi niti ne oporeka. To pomeni, da niso bili podani pogoji za pridobitev lastninske pravice na tujem svetu. Tudi sicer je inštitut gradnje na tujem svetu zgolj izpeljanka inštituta priposestvovanja, ki pa je bilo na stvareh v družbeni lastnini z 29. členom ZTLR strogo prepovedano in je na vodnih zemljiščih prepovedano še danes. Inštituta gradnje na tujem zemljišču noben zakon ni uvedel tudi v pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Gradbeno dovoljenje se nanaša zgolj na parcelo 234/2 k.o. S., in ne na sporno parcelo, lokacijsko dovoljenje pa je v enem letu prenehalo veljati. Sodišče je sicer tožbene zahtevke presojalo po vseh podlagah, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in najbolj absurdna je bila prav trditev, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi ustvaritve nove stvari. Ta na način, kot ga navaja tožeča stranka, že pojmovno ni mogoč, zato tudi vsakršno izvajanje dokazov za ugotavljanje nastanka nove stvari iz že obstoječega zemljišča ni potrebno. Tudi glede priposestvovanja sodba vsebuje vse razloge, saj je sodišče utemeljilo, da priposestvovalna doba niti ni pomembna, ker tožnika nista bila v dobri veri, ki je ključni pogoj za priposestvovanje. V pravdnem postopku mora vsaka stranka postaviti ustrezne trditve in za te trditve predlagati ustrezne dokaze. Tožnika sta glede dogovora o prenosu pravice uporabe zatrjevala njegovo ustnost, zato ni pomembno, kaj je priča E.J. izpovedala, sploh pa ji ne gre pokloniti vere že zato, ker sta sicer tožnika shranila in sodišču predložila vse listine, ki sta jih pridobila v zvezi z gradnjo in nakupom svoje hiše, le pogodbe o prenosu pravice uporabe na sporni nepremičnini ne. Pri dokazovanju pogoja ustnosti nista izkazala odplačnosti, saj nista dokazala, da bi za zatrjevano pridobitev pravice uporabe karkoli plačala. Prispevek zaradi uporabe parcele kmetijskega zemljišča za nekmetijske namene je bil plačan za sedanjo parcelo 234/2, ureditev hudournika pa je bila izvedena izključno v zasebno korist, to je v korist same tožeče stranke, ki je na parceli zgradila hišo. Tožeča stranka je ravnala tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in sedaj skuša s predmetno tožbo nezakonito stanje sanirati. Lokacijsko dovoljenje, ki je bilo sicer v delu, ki se nanaša na sporno parcelo, nezakonito, je prenehalo veljati v enem letu po njegovi izdaji, saj tožeča stranka za dela na sporni parceli ni pridobila gradbenega dovoljenja. Obe gradbeni dovoljenji, ki ju je predložila, se ne nanašata na sporno parcelo, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Pritožba tudi povsem spregleda utemeljitev sodišča pod točko 29 obrazložitve, in sicer glede vsebine tega, kar izhaja iz zapisnika 17. seje Sveta krajevne skupnosti z dne 10.5.1984. Pritožba naj se zavrne in izpodbijana sodba potrdi. Priglaša še stroške pritožbenega postopka in uveljavlja njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenima postopkovnima kršitvama po 14. in 15. točki iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ne vzdrži. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med temi razlogi ni nasprotij in je zmožna preizkusa po pritožbenem sodišču. Res je sicer, da sta tožnika v postopku med drugim navajala tudi, da na vtoževani parceli stoji del njune hiše, vendar je potrebno zapis sodišča, da tega nista navajala, presojati v kontekstu celotne zadeve in njunih celokupnih trditev. V okviru te ocene pa se pokaže, da je bil tožbeni zahtevek zastavljen na ugotovitev lastninske pravice na celotni vtoževani parceli po štirih pravnih podlagah, ki pa jih je sodišče prve stopnje v celoti obdelalo in se zato ta kršitev ne nanaša na odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je v postopku kot del trditvene podlage upoštevalo tudi priloženo pravno mnenje dr. M.J., saj se je do relevantnih trditev v mnenju opredelilo in je tudi temu drugačen pritožbeni očitek neutemeljen.

6. Res je sicer, da je iz same točke 8, kjer je sodišče povzelo listine, ki jih je izvedlo v dokaznem postopku, izpadel zapis nekaterih listin, vendar pa je povsem jasno, katere listine je sodišče v postopku vpogledalo kot dokaz in katere ne, kar navsezadnje potrjujejo same pritožbene navedbe. Ne drži, da bi bila iz tega razloga sodba nezmožna preizkusa po pritožbenem sodišču. Pri zapisu sodišča prve stopnje, da tožnika na parceli nista zgradila gradbenega objekta v smislu 24. člena ZTLR gre za ugotovitev sodišča in v tem delu sodbenega zapisa zato že pojmovno ne more biti očitane protispisnosti, pri čemer tudi ne drži pritožbena trditev, da je tožena stranka priznavala, da je del hiše na sporni parceli, saj je v zvezi s tem trdila, da gre za nelegalen poseg na parcelo (B14, listovna št. 70). Dokazni predlog za postavitev izvedenca geometra ni bil zastavljen v smeri ugotavljanja, kje stoji hiša, zato so temu drugačne pritožbene trditve neutemeljene. Sodišče prve stopnje zato tudi z opustitvijo tega dokaza ni zagrešilo postopkovne kršitve, kot to trdi pritožba, saj ob tožbenih trditvah, ki sta jih tožnika zatrjevala v tem sporu, ni bilo dolžno ugotavljati, kje stoji stanovanjska stavba niti drugi objekti tožeče stranke.

7. Pritožbeno sodišče se povsem strinja, da tožeča stranka v sporu ni izkazala pridobitve lastninske pravice po nobeni od vtoževanih podlag.

8. Glede prve vtoževane podlage – ustvaritve nove stvari v smislu takratnega 22. člena ZTLR ima sodba sprejemljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in jih pritožba ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da nova stvar lahko nastane le v primeru, ko osnovna stvar zaradi predelave izgubi svojo fizično identiteto, z nasutjem večje količine zemlje, ureditvijo pešpoti in s kanaliziranjem hudournika pa osnovno zemljišče identitete v obravnavanem primeru ni spremenilo, temveč delno le konfiguracijo, zato do nastanka nove stvari ni prišlo in so temu drugačne pritožbene trditve neutemeljene.

9. V zvezi z drugo vtoževano podlago, to je pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne drži pritožbeni očitek, da so razlogi iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s to podlago nejasni in arbitrarni. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je bila nepremičnina družbena lastnina in da je (bi) zato lahko priposestvovalna doba začela teči najprej leta 1991, v vsakem primeru pa se ni iztekla pred uveljavitvijo SPZ, zato v zvezi s to pravno podlago pridejo v poštev določbe SPZ (glej o tem več sodba VS RS II Ips 184/2011 z dne 12.12.2012). Pri teh razlogih je bistveno, in kar je sodišče prve stopnje poudarilo, da ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ker tožeča stranka ni bila dobroverna. Sodba o tem vsebuje obsežne razloge pod točko 16 do točke 19 obrazložitve, ki jih pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka že v letu 1993 želela legalizirati pomožne objekte in da ji to ni uspelo ter da je bila s tem v zvezi predlagana celo prisilna izvršba. Prepričljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka nedvomno seznanjena z lastništvom in obsegom parcele, kar izkazuje tudi okoliščina, da je vlogi z dne 7.7.1997 predložila kopijo katastrskega načrta iz katerega so jasno vidne meje parcel in zemljiškoknjižni izpisek, ki je potrjeval njeno lastništvo zgolj za parceli 234/2 in 235/4 k.o. S.. Zaključek sodišča prve stopnje da tožeča stranka ni bila v dobri veri utemeljuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Svet Krajevne skupnosti 10.5.1984 tožeči stranki izdal soglasje za oddajo v zakup zemljišča družbene lastnine. Tožeča stranka je bila torej ves čas seznanjena, da vtoževana parcela ni njena, saj je poznala tako zemljiškoknjižne podatke kot dejanski obseg vtoževane parcele. Če dobrovernosti ni, pa o priposestvovanju (kot institutu pridobitve klasičnega stvarnega prava za pridobitev lastninske pravice) ne moremo govoriti. Pritožbeni očitek, da je sodba v tem delu nejasna in arbitrarna, zato ne vzdrži. 10. Določba prvega odstavka takratnega 12. člena ZTLR ni pomenila samostojne pravne podlage za originarno pridobitev pravice uporabe za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini. O tem je sodna praksa povsem poenotena (primerjaj na primer sodbo II Ips 8/2008, VSL II Cp 3724/2008, VSL II Cp 851/2010 ...). Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 8/2008 poudarilo, da je besedno zvezo iz te zakonske določbe, in sicer „stavbo, ki je zgrajena v skladu z zakonom“, treba uporabiti tako, da se upošteva takratna posebna pravna ureditev stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Ob tem, da sodišče prve stopnje ugotovi, da na parceli tožnika niti nista zgradila nobenega gradbenega objekta, zato pravilno poudari, da tudi v primeru če bi ga, z gradnjo na zemljišču družbene lastnine nista mogla pridobiti lastninske pravice (torej tudi ne z gradnjo dela hiše). Skratka: gradnja na zemljišču v družbeni lastnini ni bila način pridobitve ne za pravico uporabe in ne za lastninsko pravico. V primeru določila 12. člena ZTLR gre le za razlagalno določbo o tem, da je na zemljišču v družbeni lastnini mogoče imeti v lasti stavbo, v zvezi s tem pa ima lastnik stavbe pravico uporabe. Ta določba pa ne pomeni, da je za pridobitev pravice uporabe zadoščalo že samo dejstvo, da je nekdo zgradil stavbo na zemljišču v družbeni lastnini. Pravico uporabe je namreč moral najprej zakonito pridobiti, šele potem je bila gradnja mogoča. 11. Tudi dejstvo, da tožeča stranka ni imela pravice uporabe na sporni nepremičnini, je v postopku pred sodiščem prve stopnje zanesljivo ugotovljeno. Obstoja zatrjevane pogodbe, s katero naj bi jo tožeča stranka pridobila, v postopku ni uspela izkazati. Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da bi nedvomno pisno pogodbo, če bi z njo razpolagala, predložila, sama pa je zatrjevala zgolj ustno sklenitev pogodbe, vendar pa tudi tega v postopku ni izkazala. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje priča E.J. sklenitve ustne pogodbe ni potrdila, prav to pa je v sporu trdila tožeča stranka. Ne drži zato pritožbeni očitek, da gre za pričo, ki je potrdila navedbe tožeče stranke. V okviru te trditvene podlage je sodišče ugotavljalo tudi, če je tožeča stranka za zemljišče plačala kakšno odmeno in ugotovilo, da tudi tega v postopku ni dokazala. Ne drži niti pritožbena trditev, da je tožeča stranka predložila ustrezno gradbeno dovoljenje za sporno parcelo, saj spisovni podatki tega ne izkazujejo. Iz spisa (listovna št. 91) izhaja, da je gradbeno dovoljenje predložila dvakrat, vendar obakrat isto, in sicer tisto z dne 8.2.1979. 12. Sodišče prve stopnje je logično obrazložilo, zakaj zatrjevani prenos pravice uporabe ne izhaja iz drugih listin, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Sodba ima o tem vse razloge pod točko 28 obrazložitve in jih pritožba ne uspe izpodbiti. Na te pravilne sodbene razloge se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

13. Prepričljivi so tudi razlogi pod točko 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje odločitev dodatno utemelji z ugotovitvijo, da iz zapisnika 17. seje Sveta krajevne skupnosti z dne 10.5.1984 izhaja, da se tožnikoma izdaja soglasje za oddajo v zakup zemljišča družbene lastnine pod posebnimi pogoji. Drži, da v kolikor bi imela tožnika pravico uporabe, zakupa za izvajanje posesti ne bi potrebovala. Pritožba ta zapis sprevrača, saj v celoti spregleda, da je sodišče prve stopnje ta zaključek izpeljalo iz same vsebine zapisnika Sveta krajevne skupnosti, ne pa iz morebitne vloge tožeče stranke. Pritožbena trditev, da položaj tožnikov ni primerljiv s položajem prič Č. in S., pa nima nobene teže. 14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v delu, kjer se sodišču prve stopnje očita, da se zahteva za legalizacijo objektov, postavljenih na sporni parceli, ni nanašala na vtoževano parcelo. Iz opisa objektov v listini (shramba, kokošnjak, kozjak; torej iz vsebine priloge B3) povsem jasno izhaja, da se je zahteva nanašala na legalizacijo objektov, ki jih je tožeča stranka postavila na sporni parceli, pri čemer št. parcele nima bistvenega pomena, ker ta št. po podatkih zemljiške knjige ne obstaja (in tudi ni nikdar obstajala) (1). Gre za objekte, ki jih je tožeča stranka postavila na vtoževani parceli, ob tem da pritožba spregleda, da zaključek sodišča prve stopnje o njenem pomanjkanju dobre vere ne temelji zgolj na tej listini, ampak tudi na drugih dokazih (glej točko 9 obrazložitve), ki pa jih pritožba v tej zvezi ne izpostavlja.

15. In končno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na podlagi dogovora, ki naj bi bil dosežen na sestanku med strankama januarja 2009. V zvezi s tem je sodišče ocenilo dopis tožene stranke z dne 22.12.2008 in nato prepričljivo zaključilo, da že iz njegove vsebine izhaja, da se je toženka ves čas štela za izključno lastnico sporne parcele. Kaj je bila vsebina samega sestanka niti ni pomembno, pomembno pa je, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da je na sestanku prišlo do dogovora, da sta tožnika lastnika vtoževane parcele, dokazno breme pa je bilo na njej.

16. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe ni zasledilo kakršnih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev in je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pravdi propadla, zato do povrnitve nastalih ji pritožbenih stroškov postopka ni upravičena, pač pa je sama dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka, ki skupno znašajo 1.361,52 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 1.096,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, ostalo DDV).

op. št. 1: Obstajala je parcela s št. 6310/93, ki se je kasneje delila in je prišlo do nastanka sporne parcele.