Jedro

Na nepremičnini v družbeni lastnini ni mogoče originarno pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali z gradnjo na tujem.

Gradbena dovoljenja, lokacijsko in uporabno dovoljenje ali drugi upravni akti ne glede na to, ali so se nanašali (tudi) na sporno nepremičnino, že po svoji naravi niso mogli odločiti o njuni pravici uporabe oziroma lastninski pravici, odločali so namreč o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov. Če so se organi v postopku njihove izdaje ukvarjali tudi z vprašanjem lastninske pravice oziroma pravice uporabe prvotnih tožnikov, so to reševali le v okviru predhodnega vprašanja, ki nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Na njihove ugotovitve pravdno sodišče ni vezano.

Soglasje k prenosu pravice uporabe mora biti jasno in nedvoumno, njena pridobitev pa je praviloma odplačna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvotna tožnika sta postavila več tožbenih zahtevkov: - primarno sta zahtevala ugotovitev, da sta skupna lastnika nepremičnine s parc. št. 234/1, k. o...., in da je toženka to dolžna priznati in dopustiti vpis; - prvič podredno sta zahtevala ugotovitev skupne lastninske pravice (dela) iste nepremičnine, po izvedenskem elaboratu označene z rezervirano št. ... ; - drugič podredno sta zahtevala ugotovitev, da je ta nepremičnina v solastnini vsakokratnih lastnikov posamičnih etažnih enot večstanovanjske stavbe št. 2877, k. o. ..., in da je toženka to dolžna priznati in dopustiti vpis.

2. Menila sta, da sta zemljišče - nepremičnino s parc. št. 234/1 (v nadaljevanju sporna nepremičnina) na novo ustvarila (na njem uredila hudournik, navozila veliko količino zemlje, vse to utrdila, zatravila, na njem uredila pešpot, deloma zgradila stanovanjsko poslovni objekt, ...) in ga od leta 1978 v dobri veri nemoteno uporabljala. Na sporni nepremičnini sta od pravnih prednikov toženke najprej pridobila pravico uporabe, nato pa lastninsko pravico. Sklicevala sta se tudi na nadaljnji dogovor s toženko, da nepremičnino prenese nanju.

3. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke presojalo po več pravnih podlagah in jih v celoti zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Revizijo vlagajo prva tožnica in dediča drugega tožnika A. in B. A. Sodišču druge stopnje očitajo, da je samo izvedlo dokaz z vpogledom v zgodovinski izpis iz zemljiške knjige (14. točka obrazložitve) in da ni upoštevalo konteksta družbenih razmer v času zatrjevane pridobitve pravice uporabe, razmerja med pravdnima strankama in posebnosti tranzicije družbene lastnine v lastninsko pravico, ki jih poudarja tudi praksa Ustavnega sodišča (Up 1381/08-13, U-I-206-97). Opozarjajo, da so jim kratene osnovne človekove pravice, prekršena pravna varnost, oblastni organi so ravnali samovoljno, nepredvidljivo in nerazumno, si premislili, posegli v njihovo lastninsko pravico in jih neenako obravnavali. Njihovo samovoljnost jasno kaže postopek podelitve stavbne pravice, ki zanika vsaj zakup, česar sodišče ne sme pravno varovati. Vztrajajo, da sta prvotna tožnika pridobila pravico uporabe, ki se podeli z oblastvenimi odločbami in ne z zavezovalnimi in razpolagalnimi pravnimi posli, sklicujejo se na izdajo dveh gradbenih in lokacijskega dovoljenja, odločbo za odpravo pomanjkljivosti, uporabno dovoljenje, ... Z vsem tem je oblastni organ odločil, da imata prvotna tožnika pravico graditi tudi na sporni nepremičnini. Menijo, da sta sodišči nižjih stopenj napačno uporabili materialno pravo in zato zavrnili vse ostale trditve in dokaze, nazadnje tudi zahtevke. Storili sta tudi bistveno kršitev, ker sta zapisali, da tožnika nista zatrjevala gradnje poslovno – stanovanjskega objekta na sporni nepremičnini in da v zvezi s tem nista podala predloga za postavitev izvedenca geodetske stroke. Poudarjajo, da sta prvotna tožnika gradila na obeh parcelah, in menijo, da bi izvedenca geodeta sodišče moralo postaviti. Izpostavljajo, da sta gradbeni dovoljenji dve in ne eno, kot menita sodišči, in da je sodišče druge stopnje zgolj saniralo napake sodišča prve stopnje, ni pa jih odpravilo. Niti se ni opredelilo do očitkov o pomanjkanju razlogov ter navedb in dokazov, pravnega mnenja dr. M. J. in citirane sodne prakse, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Opozarjajo, da sta prvotna tožnika zatrjevala obstoj kakršnekoli pogodbe, ne samo ustne, pa jima sodišči nista sledili, na drugi strani pa sta verjeli toženki glede zakupa, čeprav ga prav tako ni pisno potrdila. Poudarjajo, da brez pridobljene pravice uporabe in izrecnega soglasja ter vednosti pravne prednice tožene stranke prvotna tožnika ne bi nikdar izvršila vlaganja tako znatnih sredstev v sporno nepremičnino, in s tem izkazujejo tudi njuno dobrovernost. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenim zahtevkom ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in zahtevajo povračilo revizijskih stroškov.

6. Toženka je na vročeno revizijo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Zahteva povračilo revizijskih stroškov.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revidenti ocenjujejo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, in s tem uveljavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obveznost sodišča odgovoriti na bistvene dejanske trditve stranke in njena pravna naziranja izvira iz njene pravice do izjave po 5. členu ZPP, ki pa ni absolutna. Če so ta očitno neutemeljena oziroma pravno nepomembna, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.(1) Ne drži, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih procesnih očitkov o pomanjkljivih razlogih sodišča prve stopnje. Odgovor nanje je pritožbeno sodišče podalo že v 5. in 6. točki obrazložitve. Po oceni revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče morda napačno interpretiralo dokazni predlog prvotnih tožnikov za postavitev izvedenca geodetske stroke v zvezi z njunimi trditvami o tem, kje sta zgradila stanovanjsko – poslovni objekt, kot pa bo obrazložilo v nadaljevanju, njegova lega ne more vplivati na odločitev. Enako velja glede števila in identičnosti gradbenih in lokacijskih dovoljenj ter drugih listin, na katere se sklicujejo, morebitne delitve sporne nepremičnine, pa tudi tega, ali se je vloga za legalizacijo nanašala na objekte, ki stojijo na sporni nepremičnini ali na sosednji. Revizijsko sodišče se do tovrstnih očitkov zato ne bo opredeljevalo. Pritrjuje pa pritožbenemu sodišču, da zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje pri povzemanju listin, ki jih je pogledalo, nekatere po pomoti izpustilo, njegova sodba ni nejasna in je sposobna preizkusa. Pa tudi, da je navedbe prvotnih tožnikov (tudi v točki XVI pripravljalne vloge z dne 14. 6. 2013) mogoče razumeti le v smeri, da pisne pogodbe o pravici uporabe nista imela, pač pa je bil o njej sklenjen in realiziran ustni dogovor. Da bi lahko revizijsko sodišče preizkusilo, ali so odgovori pritožbenega sodišča v preostalem delu napačni ali pomanjkljivi, ali bi moralo pritožbeno sodišče na njune očitke še dodatno odgovoriti, pa bi tudi revidenti morali konkretno in jasno povedati na katere očitke niso dobili odgovora. Zgolj sklicevanje na listine, vloge, in odločbe v spisu ter pritožbeno vsebino s kratkim orisom, v katero smer so šli pritožbeni razlogi, ne zadošča, ker so dovoljeni revizijski razlogi lahko usmerjeni le zoper razloge sodišča druge stopnje ter ožji in strožji od pritožbenih.(2) Revizijski očitki pa morajo biti tudi ustrezno obrazloženi, saj revizijsko sodišče niti na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Po oceni revizijskega sodišča tej zahtevi revidenti v preostalem delu procesnih očitkov niso zadostili. Izpodbijana sodba ima tudi vse razloge, potrebne za njen preizkus. Prav tako nobeno od sodišč nižjih stopenj ni poseglo v že pridobljene pravice prvotnih tožnikov ali kako drugače odvzelo njunih ustavno, zakonsko ali konvencijsko zavarovanih vrednot. Pravna prednika tožnikov namreč tudi po oceni revizijskega sodišča lastninske pravice ali pred tem pravice uporabe nista pridobila.

9. Revizijsko sodišče najprej povzema po njegovi oceni odločilna dejstva: - prvotna tožnika sta sporno nepremičnino oziroma njen del uporabljala in na njej izvedla obsežna dela; - sporna nepremičnina je bila v družbeni lastnini; - ni bila zajeta s pogodbo, s katero sta pridobila sosednjo nepremičnino; - pisno sklenjene pogodbe o pravici uporabe tožnika nista imela, tudi ustno ne, za pravico uporabe nista nikoli plačala odmene; - leta 2008 sta se s toženko pričela dogovarjati o ureditvi premoženjskih zadev na sporni nepremičnini; - dogovora o prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini na tožnika niso dosegli.

10. Revidenti ob očitku zmotne uporabe materialnega prava v veliki meri prepletajo zasebne in javnopravne elemente. Sodišči nižjih stopenj glede na postavljen tožbeni zahtevek v tem sporu nista odločali o dovoljenosti gradnje na sporni nepremičnini ali o pravici uporabljati jo. Pač pa o tem, ali sta prvotna tožnika glede na ugotovljeno dejansko stanje na katerikoli pravni podlagi pridobila lastninsko pravico.

11. Sporno zemljišče je bilo v družbeni lastnini. Za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih pozna današnji pravni režim. Pa vendar ne v smeri, kot jo želijo revidenti, ki primarno vztrajajo, da sta prvotna tožnika na sporni nepremičnini dobila pravico uporabe, s tranzicijsko zakonodajo pa lastninsko pravico. To naj bi jima podelili nosilci oblasti z upravnimi odločbami oziroma oblastvenimi akti, kot jih imenujejo. Gradbena dovoljenja, lokacijsko in uporabno dovoljenje ali drugi upravni akti ne glede na to, ali so se nanašali (tudi) na sporno nepremičnino, že po svoji naravi niso mogli odločiti o njuni pravici uporabe oziroma lastninski pravici, odločali so namreč o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov. Če so se organi v postopku njihove izdaje ukvarjali tudi z vprašanjem lastninske pravice oziroma pravice uporabe prvotnih tožnikov, so to reševali le v okviru predhodnega vprašanja, ki nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Na njihove ugotovitve pravdno sodišče ni vezano.(3) Odgovor je enak, čeprav so bili ti organi upravičeni razpolagati s sporno nepremičnino in na njej prenesti oziroma podeliti pravico uporabe. Z izpostavljenimi akti o tem niso odločili v izreku.

12. Nadalje pravico uporabe prvotnih tožnikov revidenti gradijo na pravnoposlovni podlagi, saj menijo, da jo je nanju prenesel tedanji oblastni organ, da je torej med njima in njim obstajalo soglasje volj o njenem prenosu. Za to ne zadoščajo izdana gradbena, lokacijska, uporabna ali morebitna druga upravna dovoljenja, s katerimi volja za prenos pravice uporabe glede na že obrazloženo ni mogla biti niti konkludentno izražena. Prav tako ne s pristankom toženkine pravne prednice na uporabo sporne nepremičnine s strani prvotnih tožnikov. Pravica stvar uporabljati ni lastninska pravica oziroma pravica uporabe v smislu družbene lastnine. V spornem času so veljala še pravila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), pred njim Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Sporna nepremičnina pa je bila v družbeni lastnini. Prenos pravice uporabe oziroma lastninske pravice s pravnimi posli je urejal Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN, primerjaj prvi odstavek 1. člena ZPN). V 4. členu je za nepremičnine v družbeni lastnini dovolil le prenos pravice uporabe.(4) Za pogodbo o njenem prenosu je zahteval pisnost,(5) občani pa so za pravico uporabe morali plačati.(6) Že ob tem, da prvotna tožnika v zameno za zatrjevano pridobitev pravice uporabe nista plačala odmene, tega pa nista opravičila, je mogoč zaključek, da pravice uporabe veljavno nista pridobila. Revidenti tudi zaključka o tem, da (pisne ali ustne) pogodbe prvotna tožnika nista imela, ne morejo izpodbiti. Njihove obširne navedbe v tej smeri, s katerimi primerjajo dokazanost soglasja volj za prenos pravice uporabe in soglasja o tem, da je bila nepremičnina prvotnima tožnikoma dana v zakup, predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, da soglasja volj za prenos pravice uporabe ni bilo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Morebitnega procesnega očitka, če so ga imeli v mislih, pa revidenti izven že zgoraj odgovorjenega niso nastavili dovolj konkretizirano, da bi revizijsko sodišče nanj lahko odgovorilo in presodilo njegov vpliv.

13. Revidenti nadalje izpostavljajo prezrte trditve, da sta prvotna tožnika stanovanjsko-poslovni objekt zgradila na obeh nepremičninah, tudi na sporni. Ne glede na to ali držijo, z gradnjo nove stvari na tujem nista mogla pridobiti lastninske pravice. Čeprav so pravila stvarnega prava omogočala pridobitev lastninske pravice na originaren način z gradnjo,(7) njihova uporaba ne pride v poštev pri družbeni lastnini. Originarne pridobitve lastninske pravice družbena lastnina ni dopuščala. Gradnja na zemljišču, ki je v družbeni lastnini, tako ne more spremeniti lastninskega razmerja,(8) zato ni pomembno, ali sta sodišči nižjih stopenj procesno pravilno ugotovili, kje stoji poslovno-stanovanjski objekt. Ugotovljeno pa ni, niti revidenti tega ne izpostavljajo, da bi gradnjo prvotna tožnika opravila po razpadu instituta družbene lastnine.

14. Enako velja glede zatrjevanega priposestvovanja sporne nepremičnine. Institut družbene lastnine je izključeval pridobitev lastninske pravice na njej s priposestvovanjem.(9) S sprejemom Ustave RS 1991 je bila družbena lastnina iz ustavnega sistema izločena, s tranzicijskimi zakoni pa je zakonodajalec pravice iz nje pretvoril v pravice, ustrezne novi stvarnopravni ureditvi.(10) Ne glede na točni status sporne nepremičnine in posledični pravni režim, ki ji je določil posameznega naslovnika, priposestvovanje pred letom 1991 ni moglo začeti teči. Drži tudi zaključek o pomanjkanju dobre vere, ki izključuje morebitno priposestvovanje po tem času. Zanj namreč ne zadošča le mirna posest.(11) Revidenti v zvezi z dobrovernostjo opozarjajo, da brez pridobljene pravice uporabe oziroma lastninske pravice in toženkinega soglasja na nepremičnini prvotna tožnika ne bi opravila tako znatnih vlaganj. Za obstoj posestnikove dobre vere pa ni dovolj, da posestnik ne ve, da ni lastnik. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, če torej ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik in da stvar pripada drugemu. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva. Svojo zmoto mora torej opreti na okoliščino, ki povprečno skrbnemu posestniku zadošča za sklep o tem, da je lastnik stvari. Ker sta prvotna tožnika sosednjo nepremičnino (oziroma pravico uporabe na nepremičnini, na kateri sta vsaj deloma tudi postavila svoj stanovanjsko poslovni objekt), pridobila s posebno pogodbo, bi morala vedeti, da jo potrebujeta tudi za sporno. Kot rečeno, ugotovljeno ni, da bi jo imela. Revizijsko sodišče tudi v vsem ostalem njunem ravnanju ni našlo okoliščine, na kateri bi prvotna tožnika utemeljeno lahko gradila svojo dobro vero, da sta lastnika sporne nepremičnine (ne glede na to, na kateri nepremičnini so stali objekti, katerih legalizacijo sta predlagala in ne glede na morebitni zakup sporne nepremičnine ter ostale izpostavljene okoliščine). Njuno sklepanje, da jima za pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na sporni nepremičnini zadoščajo upravna dovoljenja, njune dobre vere in priposestvovanja ne narekuje.

15. Ugotovljena dejstva izključujejo tudi njuno pravnoposlovno pridobitev leta 2008 oziroma pozneje. Morebitne zaveze toženke, da nanju prenese lastninsko pravico, sodišči nižjih stopenj nista ugotovili. Predmet tega spora tudi ni podelitev stavbne pravice. Zato okoliščine v zvezi z njo ne morejo vplivati na odločitev.

16. Prvotna tožnika lastninske pravice na sporni nepremičnini nista pridobila. To zadošča za zavrnitev vseh njunih tožbenih zahtevkov. Uveljavljana revizijska razloga tako nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev, da revidenti sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo revizije. Toženki pa morajo povrniti stroške njenega odgovora. Revizijsko sodišče ji je priznalo 1.695,80 EUR (1.370,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če tožeča stranka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 300 in naslednje.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 15/2003. Op. št. (3): Vezanost sodišča na pravnomočne odločbe državnih organov se „nanaša na izrek odločbe o obstoju ali neobstoju pravice ali pravnega razmerja,“ primerjaj 13. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-457/2009. Op. št. (4): Na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninske pravice, temveč samo pravice, ki jih določa zakon.

Op. št. (5): Pogodba, s katero se prenese pravica uporabe oziroma lastninska pravica na nepremičnini, mora biti pismena, sicer je nična (5. člen ZPN).

Op. št. (6): Občani, društva in druge civilne pravne osebe ne morejo brez plačila pridobiti pravico uporabe oziroma lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini. Na predlog družbenopolitične organizacije lahko Izvršni svet Skupščine SR Slovenije izjemoma dovoli, da pridobi društvo in druga civilna pravna oseba pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini brez plačila. Pogodba, sklenjena v nasprotju s prejšnjima odstavkoma, je nična (6. člen ZPN).

Op. št. (7): Določbe 22. in 24. - 26. člena ZTLR.

Op. št. (8): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 309/2008. Op. št. (9): Na stvari, ki je družbena lastnina, se lastninska pravica ne more priposestvovati (29. člen ZTLR), ki je tudi izrecno zapisal že prej uveljavljeno omejitev. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 181/1997. Op. št. (10): Do ukinitve družbene lastnine je prišlo postopoma, z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, zato je za vsako nepremičnino v družbeni lastnini do tedaj veljal pravni režim družbene lastnine (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 184/2011).

Op. št. (11): Glede na zatrjevani čas posesti pravno podlago predstavljajo določbe ZTLR, saj bi se desetletna priposestvovalna doba lahko iztekla že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) 1. 1. 2003. Glede na prehodno določbo prvega odstavka 266. člena SPZ je namreč treba ugotoviti, ali je bila pridobljena stvarna pravica po do tedaj veljavnih predpisih, ki v primeru utemeljenega zahtevka ostane v veljavi z vsebino, ki jo določa SPZ. ZTLR je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, slednjo pridobi na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, le dobroverni posestnik pa po preteku dvajsetih let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člen ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR).