Jedro

Tožnika sta svojo drugo vlogo za odlog izvršbe utemeljevala z enakim razlogi kot v prvi vlogi, novih dejstev, ki bi njuno vlogo utemeljevala, pa nista predložila. Zato je upravni organ vlogo pravilno zavrgel na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, območna enota Celje, je s sklepom, številka 06122-2891/2005 z dne 14. 12. 2009, odločilo, da se predlog inšpekcijskih zavezancev A.A. in B.B. z dne 19. 11. 2009, za odlog upravne izvršbe dovoljene s sklepom gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, številka 6122-2891/2005 (v povezavi s 35602-140/02) z dne 16. 4. 2008, zavrže. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta inšpekcijska zavezanca predlog za odlog izvršbe utemeljevala s podatkom, da bi odstranitev objekta povzročila nepopravljivo škodo in bi posredno vplivala tudi na težko zdravstveno stanje zavezanca ter navedla, da bosta v roku 6. mesecev pridobila vso potrebno dokumentacijo za legalizacijo zidanice. V ta namen sta se ponovno obrnila na Mestno občino Celje (MOC), da poda izjavo glede postopka sprejemanja Občinskega podrobnega prostorskega načrta v Mestni občini Celje (v nadaljevanju OPPN za Šmartinsko jezero).

Vlogo je bilo potrebno zavreči iz več razlogov. Tako sta zavezanca na izdan sklep o dovolitvi izvršbe v zadevi nedovoljene gradnje zidanice na parc. št. ... k.o. .., že 28. 4. 2008 podala predlog za odlog izvršbe. O zahtevku je 22. 5. 2008 gradbena inšpektorica že odločala in njun predlog s sklepom zavrnila. Zoper navedeni sklep sta se zavezanca pritožila na drugostopni organ in nato vložila tožbo tudi na Upravno sodišče, ki je njuno tožbo s sodbo 25. 8. 2009 zavrnilo. V vsem tem času se dejansko stanje in pravno stanje ob gradnji zidanice ni spremenilo.

Po določbi četrtega odstavka 129. člena ZUP (UBP2, Uradni list RS, št. 24/06, 126/07, 65/08 – v nadaljevanju ZUP), pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek ali sodni postopek, ali če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek ni spremenila. Ponovno vlogo z dne 19. 11. 2009 je šteti kot isto upravno zadevo, za katero je tukajšnji upravni organ že vodil upravni postopek, ki se je končal s pravnomočnim zavrnilnim sklepom, dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek, pa se v času od izdaje zavrnilnega sklepa do izdaje tega sklepa nista spremenili.

Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo, številka 0612-29/2006-32 z dne 10. 2. 2010, zavrnilo pritožbo zavezancev zoper sklep prvostopnega upravnega organa (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločilo, da stroškov postopka ni.

Tožnika v vloženi tožbi odločitvi oporekata in predlagata, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Menita, da odločitev prvostopnega upravnega organa temelji na zmotnih, nepravilnih in nezakonitih ugotovitvah, navedbah ter na neresničnih izjavah. Predlog temelji na novih dejstvih, ki bodo v celoti spremenila gradbene pogoje za legalizacijo njune zidanice, vendar tega inšpekcijski organ ni upošteval, niti ni osebno preveril njune navedbe pri strokovni službi MO Celje, da sta že leta 2005 vložila pobudo za spremembo občinskega prostorskega akta, oziroma strategije prostorskega razvoja Mestne občine Celje. Slednja bi morala biti sprejeta že do konca leta 2007, kot to določa Strategija prostorskega razvoja Slovenije, objavljena Uradnem listu RS, št. 110/2002. Pomembno je, da trenutno teče postopek sprejemanja OPPN in da bo po zagotovilu pristojne službe MOC ta dokument razgrnjen v začetku leta 2009. Gre za strokovno zahtevno pripravo prostorskega akta, ki zahteva določen čas ter obenem za nova dejstva, ki inšpekcijskemu organu narekujejo drugačno odločitev. Prav tako je bilo v postopku nepravilno ugotovljeno, da je sicer območje, kjer leži predmetna nepremičnina, opredeljeno kot območje VN električnih koridorjev, kar pomeni da pozidava ni dopustna, vendar nedopustnost še ne pomeni kategorične prepovedi gradnje. V veljavnem PUP MOC predmetna parcela ni določena kot nezazidljiva in v kolikor so odločitve inšpekcijskega organa točne, bi morali zrušiti tudi sosednji objekt, ki je v tem koridorju v neposredni bližini njune zidanice.

Z rušitvijo objekta bi jima nastala velika in nepopravljiva materialna škoda, v približni višini 100.000 EUR. Pojasnjujeta tudi, da teče postopek spremembe družbenega plana glede statusa zemljišč in da je po zagotovilih MOC njuna parcela postala stavbno zemljišče, kar daje Upravni enoti Celje pravno podlago za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na navedbe inšpekcijskega organa, da ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče upravno izvršbo odložiti, kot to določa tretji odstavek 293. člena ZUP, pa navajata, da sta bila prepričana, da je vendarle dovolj, da sta namesto pritožbe vložila predlog za odlog izvršbe. Dejstvo je, da ves čas postopka poudarjata, da želita legalizirati objekt in poravnati vse stroške nastale v zvezi z legalizacijo, zato je nerazumno in neodgovorno ravnanje inšpekcijskega organa, ki ne želi izdati sklepa, s katerim bi odložil izvršbo za določen čas. Predlog utemeljujeta tudi s podatkom, da je tožnik srčni bolnik s 70% srčno okvaro, kar izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. I-11-1.121.239 z dne 23. 9. 1998. Telesna okvara četrte stopnje, ki je nastala 26. 7. 1998, je posledica bolezni, to pa je podatek, ki bi bil vreden temeljite moralne presoje in ponovnega odločanja. Bivanje v njuni zidanici, kjer imata tudi del zemlje, bi zagotovo prispeval k njegovemu zdravstvenemu stanju. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in njuni zahtevi ugodi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnika izpodbijata odločitev prvostopnega upravnega organ, ki je s sklepom številka 06122-2891/2005 z dne 14. 12. 2008, njuno vlogo za odlog izvršbe zavrgel. Kot je bilo uvodoma že povzeto, odločitev temelji na ugotovitvi, da sta tožnika predlog za odlog izvršbe podala že 28. 4. 2008 in da je bil predlog zavrnjen. Ker se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek v času do odločanja o novi zahtevi ni spremenilo, je prvostopni upravni organ izpodbijano odločitev oprl na določbo četrtega odstavka 129. člena ZUP.

V nadaljevanju je sodišče vpogledalo v listine predloženega upravnega spisa. Ugotovilo je, da sta tožnika predlog za odlog izvršbe z dne 24. 4. 2008, ki ga je prvostopni upravni organ prejel 28. 4. 2008, utemeljevala s podatkom, da je njuna zadeva v postopku legalizacije, vendar je potrebno počakati na spremembo prostorskega načrta. Pojasnila sta tudi, da v MOC teče postopek sprejemanja OPPN, katerega razgrnitev naj bi bila v letu 2009. Prav tako sta v tem predlogu pojasnila, da sta že leta 2005 vložila pobudo za spremembo prostorskega akta, oziroma Strategije prostorskega razvoja MOC, ki bi morala biti sprejeta že v letu 2007. Navedeno vlogo je upravni organ prve stopnje s sklepom številka 061122-2891/2005, dne 22. 5. 2008 zavrnil, drugostopni upravni organ pa je zavrnil (odločba številka 0612-29/2006-23 z dne 14. 7. 2008) pritožbo tožnikov zoper navedeni sklep. O tožbi tožnikov zoper navedena akta je odločalo Upravno sodišče RS, oddelek v Celju, ki je s sodbo U 232/2008-5 z dne 25. 8. 2009 tožbo tožnikov zavrnilo.

Upoštevaje zgoraj navedene podatke, ki se navezujejo na vlogo z dne 28. 4. 2008 ter podatke iz vloge z dne 19. 11. 2009, sodišče v celoti pritrjuje razlagi prvostopnega upravnega organa v izpodbijanem sklepu. Tožnika sta namreč tudi po presoji sodišča svojo vlogo za odlog izvršbe z dne 19. 11. 2009 utemeljevala z enakimi razlogi kot 28. 4. 2008, novih dejstev, ki bi njuno vlogo za odlog izvršbe utemeljevala pa nista predložila, kar pomeni, da je upravni organ uporabil pravilno pravno podlago za odločitev. Določba 129. člena ZUP namreč organ zavezuje, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker se v času odločanja o predlogu za odlog izvršbe ni spremenila pravna podlaga za odločanje o njuni vlogi, niti tožnika vloge nista utemeljevala z novimi dejstvi, po presoji sodišča ta ugotovitev pomeni, da je upravni organ sprejel zakonito odločitev, ki jo je pravilno oprl na določbo četrtega odstavka 129. člena ZUP.

Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010) zavrnilo.