Jedro

Med strankama ni sporno, da tožnik v potni listini nima vizuma in da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023 ter da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Hkrati iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal, ker je bežal od vojne, po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih pa da je dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu (kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje). To kaže na vzpostavitev položaja bodisi iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Za rešitev navedenega upravnega spora razjasnitev ni potrebna, saj je rok za predložitev zahteve po obeh določbah (v primeru, da ni zadetka v Eurodacu) enak, to je tri mesece. To pomeni, da bi morala tožena stranka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024.

Ni dopustna razlaga 34. člena Uredbe Dublin III, ki bi v primeru neodziva zaprošene države v postavljenem roku za dlje časa dejansko onemogočala iztek roka za podajo zahteve. Tudi v tem primeru namreč daljši čas ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas. Postopke sprejema in ponovnega sprejema pa je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so "jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki".

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva ta notranje zadeve številka 2142-7442/2023/14(1222-19) z dne 18. 7. 2024, odpravi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 22. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 12. 2024 - pravilno 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere pa ni bilo razvidno, da bi bil tožnik vanjo vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito. Iz potne listine izhaja, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo dne 20. 11. 2023 vstopil na območje Republike Hrvaške. Zato je tožena stranka pristojnemu organu te države 22. 12. 2023 posredovala zahtevek za informacije v skladu s 34. členom Uredbe Dublin III.

3.Republika Hrvaška do 26. 1. 2024 ni podala odgovora na zahtevek v določenem roku. Zato ji je tožena stranka 9. 5. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III in v zvezi s tem dne 22. 5. 2024 prejela pritrdilni odgovor.

4.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za ruski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (4. 6. 2024). Iz njih je razvidno, da jih je hrvaška policija za 12 ur zaprla brez hrane, vode, toalete, bilo je hladno. Tam niso mogli stati in ležati in jim niso pustili uživati svoje hrane. Po končanem postopku so jim izdali nek papir in jih ob dvanajstih ponoči odpeljali na postajo ter jim dali naslov, na katerega so se morali peljati sami, saj jim ni bil nuden prevoz in denar zanj. S tožnikom je bil njegov prijatelj Islam, ki je prav tako iz Rusije. Ker sta v Evropo bežala pred vojno, sta se predala hrvaški policiji.

5.Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je po končanem postopku prejel papir, na katerem je bil naveden naslov azilnega doma in rok, v katerem se je moral tam zglasiti. V policijskem postopku sta bila s prijateljem zaslišana, vsak po uro ali dve, tožniku so zastavljali vprašanja, ga slikali in mu odvzeli prstne odtise. Po končanem postopku so ju posedli v vozilo in ju skupaj z drugimi odpeljali na železniško postajo. Takrat so mu izročili tudi papir, katerega vsebine mu niso pojasnili, ker pa zna malo češko, je poskusil prevajati sam. Tožnik uradni osebi ni predložil tega papirja, ker se ni spomnil, ali ga je izgubil ali zavrgel. V azilnem domu se ni zglasil, kljub temu da je razbral z lista, da mora to storiti, saj je slišal več zgodb o tem, kako se tam obnašajo do prosilcev (trgajo potne liste, lomijo roke in noge). Zato sta se s prijateljem takoj odpeljala v Slovenijo. V Republiki Hrvaški ni imel stikov z uradnimi osebami razen s policisti. S slednjimi ni imel težav, razen tega, da ga je zeblo in se je grel z bundo ter da ni dobil vode in hrane. Tožnik je izpostavil konflikt na železniški postaji, ko je bil v družbi svojega prijatelja. Do tožnika je pristopil policist in ga nekaj vprašal v hrvaškem jeziku, česar tožnik ni razumel, zato je začel govoriti v angleškem jeziku. Menil je, da je policist začel nanj kričati, ker je bolj temne polti in ima brado. Pojasnil je, da je razumel, da mora dvigniti roke v zrak, on pa je dal roko v žep zato, da bi izvlekel ta papir. Policist se je odzval tako, da je svojo roko položil k desnemu boku, kjer je nosil orožje in kričal ter ponavljal besedo "shoot". Tožnik je k sreči uspel previdno izvleči ta papir iz žepa, ga dal policistu, ta pa ju je, ko je prebral papir in rekel "ok", izpustil.

6.V Republiki Hrvaški je tožnik ostal približno 22 ur. Meni, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite, ki se kažejo že s tem, da mu je policist grozil z orožjem. Na vprašanje, ali je policist dejansko izvlekel orožje, je tožnik odgovoril, da ne. Tožnika skrbi, da ga bodo na Hrvaškem verjetno deportirali v Rusijo, tam pa bo zaradi vojne zagotovo umrl. Poleg tega na policijski postaji na Hrvaškem ni bilo prevajalca, zato se je tožnik pogovarjal v angleščini, njegov prijatelj pa s pomočjo "google translate". Tožnik je slišal, da v hrvaškem azilnem domu odvzemajo denar in elektroniko, da je tam nastanjenih po deset ali dvanajst ljudi, da je hrana zelo slaba in se komaj nasitiš, na stropu je plesen in v vsakem ležišču po deset stenic. Navedel je še, da nima zdravstvenih težav, razen težav z vidom.

7.Tožnikov pooblaščenec je menil, da je zaradi preteka roka za predajo pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje prešla na Slovenijo. Zahtevek za informacijo ni bil potreben in bi lahko zahteva za predajo temeljila že na hrvaškem žigu v tožnikovem potnem listu. Zato zahteva za dodatne informacije ne more podaljšati rokov iz Uredbe Dublin III.

8.Po presoji tožene stranke niso pomembne tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker je slišal, da so tamkajšnje razmere glede postopka mednarodne zaščite slabe. Tožnik si namreč ne izbirati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja. Pomembno je tudi dejstvo, da tožnik nima izkušenj z bivanjem in nastanitvijo ter postopkom mednarodne zaščite, saj po lastni odločitvi ni odšel do azilnega doma, ampak se je po nekaj urah odločil, da zapusti Republiko Hrvaško in odide v Slovenijo. Poleg tega v Republiki Hrvaški ni imel nobenih drugih stikov z uradnimi osebami ali kakšnih težav.

9.V zvezi z bojaznijo tožnika, da ga bodo s Hrvaške deportirali v Rusijo, tožena stranka poudarja, da tožnika pred navedenim ščiti 9. člen Procesne direktive II, skladno s katerim ima prosilec pravico ostati v državi članici do zaključka obravnave svoje prošnje.

10.Tožena stranka se ne strinja s pripombo tožnikovega pooblaščenca glede preteka roka za predložitev zahteve za ponovni sprejem. Vstopni žig v potnem listu se na podlagi petega odstavka priloge II "Dokazila" Izvedbene Uredbe Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, uporabi kot dokaz v postopkih za določitev odgovorne države članice v primerih, ko je prosilec državljan države, za katero ne velja vizumska obveznost. Glede na to, da je tožnik državljan Ruske federacije, tožena stranka Republiki Hrvaški ni mogla posredovati zahtevka za sprejem, ampak jo je lahko le zaprosila za izmenjavo informacij, da bi ugotovila, ali je ta država odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje. Ker Republika Hrvaška na zahtevo za izmenjavo informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III ni odgovorila, pri čemer s tem povezana zamuda na dan 18. 7. 2024 (datum izdaje izpodbijanega sklepa) znaša pet mesecev in 22 dni (predpisani rok je 26. 1. 2024), se rok podaljša za obdobje, ki je enako zamudi. Navedeni datum 18. 7. 2024 je torej izračunan tako, da se je na podlagi petega odstavka 34. člena Uredbe Dublin III podaljšal prvotni rok za posredovanje zahtevka za ponovni sprejem iz 23. člena te uredbe, in sicer z dne 4. 2. 2024 na dan 26. 7. 2024. Zahtevek za ponovni sprejem je bil posredovan Republiki Hrvaški 9. 5. 2024, zato rok iz 23. člena Uredbe Dublin III ni pretekel.

11.V nadaljevanju je tožena stranka presojala predložene Informacije glede dublinskih povratnikov na Hrvaško in Informacije o ravnanju z LGBT osebami na Hrvaškem. Menila je, da te informacije za obravnavano zadevo niso pomembne, saj tožnik na osebnem razgovoru ni navajal težav, ki bi jih imel kot pripadnik LGBT skupnosti, in ker ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Poleg tega gre za zastarele informacije iz leta 2021 ali 2022, ki ne odražajo dejanskega stanja.

12.Glede na to, da tožnik ni navajal nobenih težav v zvezi s postopki za mednarodno zaščito in nastanitvijo v času, ko je bil na območju Republike Hrvaške, in ker je bil tam le nekaj ur, tožena stranka ugotavlja, da na podlagi domnevnih pričevanj drugih prosilcev ni mogoče zaključiti, da bodo ob predaji tej državi kršene tožnikove človekove pravice. V obravnavani zadevi so lahko relevantne le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev, ki pa jih ni bilo. Zato tožena stranka meni, da preverjanje aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema ni bilo potrebno, predložene informacije pa niso relevantne, saj tožnikove izjave niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema. Tožnik je namreč navajal le, da je bil deležen neprimernega policijskega ravnanja in da je od drugih slišal, da so razmere na Hrvaškem slabe, kar ne izkazuje upoštevnih pomanjkljivosti. Tožena stranka poudarja, da je iz statističnih podatkov na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve razvidno, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo, saj je v minulem letu od 1. 1. 2023 do 31. 3. 2024 v dublinskem postopku sprejela skupno 1257 oseb.

13.Tožena stranka izpostavlja še tožnikovo izjavo, da ni odšel v azilni dom, čeprav je iz lista, ki mu ga je izročila policija, uspel razbrati, da se mora tam zglasiti v določenem roku. Če bi to storil, bi ga zagotovo sprejele pristojne uradne osebe za obravnavo njegove prošnje, ki bi ga obravnavale skladno z Uredbo Dublin III in Zakonom o mednarodni zaščiti. Tožnikove trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem uradnih oseb temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil še tujec, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za ugotovitev, da bodo tožniku ob predaj v dublinskem postopku, v katerem mu bo zagotovljen tolmač, kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer tega ne potrjuje niti zadnje "Poročilo o stanju v državi: Hrvaška, Položaj dublinskih povratnikov". Prav tako ne gre spregledati, da se postopek mednarodne zaščite za tožnika še ni začel, saj v Republiki Hrvaški ni nameraval ostati in podati prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ampak je to državo zapustil, preden bi pristojni organ uspel sprejeti njegovo prošnjo.

14.Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Zato se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Tožnikove trditve

15.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

16.Tožnik meni, da je tožena stranka zahtevo za ponovni sprejem predložila brez upoštevanja v 23. členu Uredbe Dublin III določenih rokov, zato je, kljub odgovoru Republike Hrvaške z dne 22. 5. 2024, že potekel šestmesečni rok za predajo.

17.Glede na to, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da tožnik v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, bi morala tožena stranka, ki je po vpogledu v tožnikov potni list ugotovila, da je že 20. 11. 2023 vstopil v to državo, najkasneje tri mesece od dne 4. 12. 2023 (datum vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji) vložiti zahtevo za tožnikov ponovni sprejem. Rok za podajo te zahteve se je tako iztekel 4. 2. 2024, tožena stranka pa jo je podala šele 9. 5. 2024. Ker je Republika Hrvaška očitno štela, da je s sprejemom odgovornosti dne 22. 5. 2024 izpolnila svojo dolžnost po Uredbi Dublin III, ni mogoče pričakovati, da bo odgovorila na zahtevo po 34. členu te uredbe. Zato na tej pravni podlagi ni mogoče podaljševati roka za predajo.

18.Glede na navedeno ni pravilno stališče tožene stranke, da se je rok za ponovni sprejem tožnika podaljšal do 26. 7. 2024. Zahteva za pridobitev informacij iz 34. člena Uredbe Dublin III namreč ni bila potrebna, saj je tožena stranka že sama takoj ugotovila, kdaj je tožnik vstopil v Republiko Hrvaško (na podlagi žiga v potni listini) in da (tožnik) ni bil vnesen v evidenco Eurodac, kar pomeni, da je že ob podaji prošnje razpolagala s podatki za določitev odgovorne države članice.

19.Poleg tega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere informacije je tožena stranka zahtevala. Ob upoštevanju določb 34. člena Uredbe Dublin III tudi ni jasno, ali je tožnik dal privolitev za posredovanje zahtevanih informacij.

20.Glede na to, da Republika Hrvaška še vedno ni odgovorila na navedeno zahtevo, rok za predložitev zahteve za ponovni sprejem tožnika sploh še ni začel teči, saj ga ni mogoče izračunati. Tožnik še opozarja, da 29. člen Uredbe Dublin III v zvezi s podaljšanjem roka ne določa ravnanja države članice po 34. členu te uredbe.

21.Zaradi ugotovitve tožene stranke, da tožnik na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ni pravilna presoja, da se tožnik ni skliceval na težave v zvezi s hrvaškim postopkom za mednarodno zaščito, saj takšnih težav niti ni mogel navajati. Zato bi morala tožena stranka pridobiti aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Trditve tožene stranke

22.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da je v vsebini zahteve za posredovanje informacij po 34. členu Uredbe Dublin III z dne 22. 12. 2023 opredelila svoj dvom, saj iz tožnikovega potnega lista ni bil razviden veljaven vizum in ni bil jasen izvor vstopnega žiga. Zato ni pravilno stališče, da bi lahko zahteva za predajo temeljila že na žigu v potnem listu. V obravnavani zadevi teče šestmesečni rok za predajo od dne 22. 5. 2024, ko je tožena stranka prejela odgovor Republike Hrvaške o sprejemu tožnika.

23.V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da Republika Hrvaška na zahtevek po 34. členu Uredbe Dublin III ni odgovorila v določenem roku, zato ji je tožena stranka 9. 5. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika prosilca na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Iz vsebine poslanega zahtevka izhaja, da ga tožena stranka izjemoma ni poslala na podlagi izpiska iz evidence Eurodac, ampak na podlagi zapoznelega odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške na enak zahtevek v primeru tožnikovega partnerja z dne 26. 4. 2024. V prošnji za ponovni sprejem tožnika je navedeno opozorilo pristojnemu organu Republike Hrvaške, da je tožena stranka tudi v tem primeru pred zahtevkom za ponovni sprejem poslala zahtevo za posredovanje informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III, na katero Republika Hrvaška ni odgovorila, kar je bil razlog za pozno poslano zahtevo za ponovni sprejem. Tožena stranka je torej razpolagala z enim odgovorom za dva prosilca, saj je tožnik izjavil, da je potoval skupaj s partnerjem, v zvezi s katerim je Republika Hrvaška odgovorila na zahtevo za posredovanje informacij in navedla, da jo je poslala z zamudo zaradi tehničnih težav pri pošiljanju prstnih odtisov v evidenco Eurodac, kar je razlog za to, da v tej evidenci ni možno videti ne tožnikovih ne partnerjevih prstnih odtisov, ampak le vstopni žig v njunih potnih listih. Navedeni odgovor Republike Hrvaške in pojasnilo sta pripeta zahtevku za ponovni sprejem tožnika. Šestmesečni rok za predajo teče od 22. 5. 2024, ko je pristojni organ Republike Hrvaške toženi stranki posredoval pozitiven odgovor o sprejetju tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

24.V obravnavani zadevi tožena stranka poizvedb po 34. členu Uredbe Dublin III ni opravila glede razlogov za tožnikovo vložitev prošnje mednarodno zaščito ali morebitno odločitev o tej prošnji, zato ni smiseln tožbeni očitek, da (tožena stranka) ni pridobila tožnikove privolitve za posredovanje zahtevanih informacij. Poleg tega tožnik skladno z devetim odstavkom 34. člena ni podal zahteve o obveščenosti glede posredovanih podatkov, zato ga tožena ni obveščala.

25.V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je tožnik v Republiki Hrvaški ob prijetju policije izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, nato pa se po svoji volji ni odločil oditi v azilni dom v Zagrebu, kjer bi bil ustrezno sprejet in bi lahko podal prošnjo. Navedeno potrjuje tudi odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške na poslano prošnjo za ponovni sprejem, iz katerega je razvidno, da je tožnik podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito 22. 11. 2023 in oddal prstne odtise, ki sicer niso bili zavedeni v evidenci Eurodac, vendar se ni zglasil v sprejemnem centru in podal prošnje za mednarodno zaščito. Pomembno je tudi, da je tožnik po končanem policijskem postopku prejel dokument, na katerem je bil naslov azilnega doma in navodilo, da se mora tam zglasiti v določenem roku. Glede tožbenih očitkov, da tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023, da ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito, ampak je pomembno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je namreč vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III).

26.Glede na to, da tožnik ni navajal težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom, tožena stranka meni, da v obravnavani zadevi že javno dostopna poročila, na katere se je sklicevala v izpodbijanem sklepu, zadostujejo za ugotovitev, da ne bodo kršene tožnikove pravice.

Tožnikova pripravljalna vloga

27.Tožena stranka ni pojasnila, v zvezi s čim je od hrvaških organov pridobivala informacije po 34. členu Uredbe Dublin III. Za to ni dovolj navedba, da je tako ravnala, ker ni bilo jasno, zakaj je tožnik brez veljavnega vizuma prejel žig v potni list. Za določitev odgovorne države članice zadostuje žig v potnem listu, ki dokazuje tožnikov vstop na ozemlje Republike Hrvaške. Pri tem ne gre za informacije, ki bi vsebovale osebne podatke, potne listine, druge informacije potrebne za ugotovitev identitete, saj je bila tožnikova identiteta ugotovljena na podlagi potnega lista. Prav tako je bilo ugotovljeno, da prstni odtisi niso v bazi in da tožnik nima vizuma. V vsakem primeru ima tožnik pravico, da je obveščen o tem, da so se zahtevale informacije in da poda svoje soglasje, kot to določa 34. člen Uredbe Dublin III.

28.Tožnik opozarja, da tožena stranka v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, iz katerega je razvidno, da Hrvaška ni podala odgovora na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III, v odgovoru na tožbo navaja, da je upoštevala odgovor Republike Hrvaška z dne 26. 4. 2024, ki se nanaša na tožnikovega partnerja.

Dokazni postopek

29.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

Presoja tožbe

30.Tožba je utemeljena.

31.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III izhaja, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka i(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

32.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Pri tem je ob upoštevanju, da je na to državo po tem, ko je tožnik v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, naslovila zahtevo po 34. členu Uredbe Dublin III, menila, da se je rok šestih mesecev za predajo tožnika podaljšal za obdobje zamude Republike Hrvaške pri predložitvi odgovora in da torej še ni potekel. Ob takih okoliščinah po presoji tožene stranke odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.3

33.Med strankama ni sporno, da je tožnik pri toženi stranki 4. 12. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da ob takratnem preverjanju Centralne evidence Eurodac vanjo ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023; da je tožena stranka zato, da bi izvedela, na kakšni podlagi je tožnik vstopil v Republiko Hrvaško brez vizuma, tej državi 22. 12. 2023 posredovala zahtevek za informacije v skladu s 34. členom Uredbe Dublin III; da Republika Hrvaška do izdaje izpodbijanega sklepa ni podala odgovora na navedeni zahtevek; da je tožena stranka tej državi 9. 5. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III in da je v zvezi s tem dne 22. 5. 2024 prejela pritrdilni odgovor.

34.V zadevi je sporno, ali se je rok za predložitev zahteve za ponovni sprejem tožnika podaljšal za obdobje, ko Republika Hrvaška ni odgovorila na zahtevo za izmenjavo informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III, pri čemer je to obdobje na dan izdaje izpodbijanega sklepa (18. 7. 2024) znašalo pet mesecev in 22 dni. Zato po stališču tožene stranke ni potekel rok za podajo zahteve za ponovni sprejem tožnika po 23. členu Uredbe Dublin III in je bila le-ta podana pravočasno. Tožnik nasprotno meni, da je tožena stranka razpolagala s podatki za določitev odgovorne države članice že na dan, ko je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 12. 2023), zato bi morala zahtevo za ponovni sprejem tožnika poslati najkasneje v treh mesecih od tega datuma, torej do 4. 2. 2024. Ker pa je tako ravnala šele 9. 5. 2024, je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Slovenija.

35.V zvezi s tem je Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) že sprejelo stališče, da morajo biti postopki za sprejem in ponovni sprejem oseb obvezno izvedeni v skladu s pravili, določenimi med drugim v poglavju VI Uredbe Dublin III, in da morajo biti izvedeni zlasti ob spoštovanju več zavezujočih rokov.4

36.Člen 21(1) Uredbe Dublin III tako določa, da je treba zahtevo za sprejem podati čim hitreje, vsekakor pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena. Ne glede na ta prvi rok je treba v primeru zadetka v sistemu Eurodac, ki se ujema s podatki, zabeleženimi v skladu s členom 14 Uredbe Eurodac, to zahtevo podati v dveh mesecih od prejema tega zadetka.

37.Podobno člen 23(2) Uredbe Dublin III določa, da se zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe poda čim hitreje oziroma v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac, kot je opredeljeno v členu 9(5) Uredbe Eurodac. Če ta zahteva temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se zaprošeni državi članici pošlje v treh mesecih od datuma, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III vložena prošnja za mednarodno zaščito.

38.SEU je v zvezi z navedenimi roki že poudarilo, da je zakonodajalec Unije določil učinke izteka teh rokov, tako da je v členu 21(1), tretji pododstavek, Uredbe Dublin III in v členu 23(3) te uredbe pojasnil, da je, kadar navedene zahteve niso podane v navedenih rokih, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica prosilka.5 S temi določbami je zakonodajalec Unije postopka za sprejem in ponovni sprejem uredil z nizom zavezujočih rokov, ki odločilno prispevajo k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, navedenega v uvodni izjavi 5 Uredbe Dublin III, z zagotovitvijo, da se bosta ta postopka izvajala brez nepotrebnega odlašanja.6 Ta niz zavezujočih rokov kaže na pomen, ki ga zakonodajalec Unije pripisuje hitri določitvi države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in na to, da mora po mnenju tega zakonodajalca ob upoštevanju cilja zagotavljanja učinkovitega dostopa do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in neogrožanja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito take prošnje po potrebi obravnavati država članica, ki ni tista, ki je bila določena za odgovorno na podlagi meril iz poglavja III te uredbe.7 Na podlagi teh izhodišč je SEU glede trajanja dodatnega postopka ponovne proučitve odgovorne države članice po določbi drugega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe,8 sprejelo stališče, da je ta določen strogo in predvidljivo, in sicer tako zaradi pravne varnosti vseh zadevnih strank kot zaradi zagotavljanja usklajenosti z natančnim časovnim okvirom, določenim z Uredbo Dublin III, in zato, da ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, ki mu ta uredba sledi. SEU je dodalo, da postopek ponovne proučitve, ki bi trajal nedoločen čas, zaradi česar ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas, ne bi bil združljiv s tem ciljem hitre obravnave.9 Razlaga omenjenega drugega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe, v skladu s katero bi bil dodatni postopek ponovne preučitve omejen le z "razumnim" rokom za odgovor, katerega dolžina ni vnaprej določena, bi bila po mnenju SEU v nasprotju s cilji Uredbe Dublin III, bila pa bi tudi nezdružljiva s splošno sistematiko postopkov sprejema in ponovnega sprejema, kakor sta zasnovana s to uredbo in ki ju je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki.10

39.Med strankama ni sporno, da tožnik v potni listini nima vizuma in da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023 ter da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Hkrati iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal, ker je bežal od vojne, po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih pa da je dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu (kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje). To kaže na vzpostavitev položaja bodisi iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Za rešitev navedenega upravnega spora razjasnitev ni potrebna, saj je rok za predložitev zahteve po obeh določbah (v primeru, da ni zadetka v Eurodacu) enak, to je tri mesece. To pomeni, da bi morala tožena stranka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024.

40.Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu na določbe 34. člena Uredbe Dublin III, ki določajo mehanizme za izmenjavo informacij med državami članicami. Peti odstavek tega člena sicer omogoča podaljšanje rokov za predložitev zahteve za sprejem oziroma ponovni sprejem za obdobje, ki je enako zamudi pri odgovoru s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena,11 vendar pa ta določba ureja le razmerje med državama članicama. Nanaša se namreč na položaj, ko bi država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, sicer odgovorila nanjo, vendar po preteku pettedenskega roka in bi ta država članica (tudi) na podlagi navedene zamude zavrnila zahtevo za ponovni sprejem s sklicevanjem, da se je iztekel rok iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III. Navedena določba torej preprečuje vzpostavitev stanja, ko država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, zavrne izpolnitev zahteve za ponovni sprejem zaradi poteka roka za predložitev táke zahteve in pri tem ne upošteva pettedenskega roka. Le za take primere, ko država članica, na katero je bila naslovljena zahteva po 34. členu Uredbe Dublin III, ne spoštuje navedenega pettedenskega roka in zavrne izpolnitev zahteve za ponovni sprejem, ta uredba predvideva podaljšanje roka iz 21. oziroma 23. člena za predložitev zahteve za obdobje zamude pri odgovoru. To jasno pomeni, da navedena določba petega odstavka Uredbe Dublin III ne ureja drugače izhodišč SEU v zvezi z uresničevanjem cilja hitre obravnave prošenj tako, da bi z vidika razmerja med državo članico, ki poda táko zahtevo, in prosilcem za mednarodno zaščito, ki v njej vloži prošnjo v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III, na novo določila ali podaljševala rok iz prvega odstavka 21. člena ali prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena te uredbe. To bi namreč nasprotovalo tako pravni varnosti vseh zadevnih strank kot tudi usklajenosti z natančnim časovnim okvirom, določenim z Uredbo Dublin III. Tako kot ni združljiv s ciljem hitre obravnave postopek ponovne proučitve, ki bi trajal nedoločen čas,12 tako tudi ni dopustna razlaga 34. člena Uredbe Dublin III, ki bi v primeru neodziva zaprošene države v postavljenem roku za dlje časa dejansko onemogočala iztek roka za podajo zahteve. Tudi v tem primeru namreč daljši čas ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas.13 Postopke sprejema in ponovnega sprejema pa je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so "jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki".14

41.Vse navedeno velja še toliko bolj v okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnikov pooblaščenec že v upravnem postopku15 utemeljeno ugovarjal, da čakanje na odgovor Republike Hrvaške po 34. členu Uredbe Dublin III ni bilo potrebno. Tožena stranka bi zahtevo za (ponovni) sprejem lahko podala v roku 3 mesecev, in sicer na podlagi informacij, ki jih je imela v času vložitve prošnje v Republiki Sloveniji (vstop v Republiko Hrvaško brez vizuma), če je menila, da navedeno za podajo zahteve ni dovolj, pa bi lahko s tožnikom v roku treh mesecev od podaje prošnje opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, ki je izrecno namenjen "olajšanju postopka določanja odgovorne države članice", na katerem bi izvedela zgoraj navedene informacije (o podani nameri in odvzetih prstnih odtisih), ki jih je tožnik navedel na razgovoru dne 4. 6. 2024 in ki so kazali na položaj za podajo zahteve za ponovni sprejem, kot jo je tožena stranka kasneje tudi podala. V izpodbijani odločbi (ne pa več v odgovoru na tožbo) se tožena stranka sicer nejasno brani, da je lahko vstopni žig v potnem listu na osnovi petega odstavka priloge II: Dokazila Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, "samo kot dokaz v postopkih, ki velja za določitev odgovorne države članice v primerih, ko je prosilec državljan države, za katero ne velja vizumska obveznost", in da zato, ker je tožnik državljan Ruske federacije, Republiki Hrvaški ni mogla poslati zahtevka za sprejem, kar pa ni vsebina petega odstavka Priloge II, Seznama A: Dokazila.16

42.Tudi sicer je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da pristojni organ Republike Hrvaške ni odgovoril na navedeno zahtevo za izmenjavo informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III in da je ta država 22. 5. 2024 pritrdilno odgovorila na zahtevo za ponovni sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe. Tudi ob takih okoliščinah je torej jasno, da ni vzpostavljen položaj iz petega odstavka 34. člena Uredbe Dublin III, saj Republika Hrvaška sploh ni odgovorila na zahtevo za izmenjavo informacij in je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

43.Glede na vse navedeno, sodišče ugotavlja, da se je trimesečno obdobje od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, zaključilo 4. 2. 2024. Glede na to, da je tožena stranka podala zahtevo za ponovni sprejem šele 9. 5. 2024, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu, s katerim se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob spoštovanju načelu zakonitosti morala ravnati na opisani način, saj je izpodbijani sklep postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo (z vročitvijo sklepa tožeči stranki, ki ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe ).

44.Ob takih okoliščinah je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala tožena stranka obravnavati tožničino prošnjo za mednarodno zaščito.

45.Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

3S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve).

4Glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C-670/16, EU:C:2017:587, točki 49 in 50, ter z dne 25. januarja 2018, Hasan, C-360/16, EU:C:2018:35, točka 60.

5Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 60.

6Glej v tem smislu sodbe z dne 26. 7. 2017, Mengesteab, C‑670/16, točki 53 in 54; z dne 25. 10. 2017, Shiri, C‑201/16, točka 31, in z dne 25. 1. 2018, Hasan, C‑360/16, točka 62.

7Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 70.

8Gre za Uredbo Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 (UL 2014, L 39, str. 1).

9Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 74.

10Prav tam, točka 84.

11Iz petega odstavka tega člena je razvidno, da mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, odgovoriti v petih tednih. Morebitne zamude pri predložitvi odgovora se ustrezno utemelji. Neupoštevanje pettedenskega roka države članice, na katero je zahteva naslovljena, ne odvezuje od njene obveznosti, da odgovori. Če država članica, na katero je bila naslovljena zahteva in ki ni upoštevala najdaljšega roka, z opravljenim poizvedovanjem pridobi informacije, iz katerih je razvidno, da je odgovorna, ta država članica med razlogi zavrnitve izpolnitve zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ne sme navesti izteka rokov iz členov 21, 23 in 24. V tem primeru se roki za predložitev zahteve za sprejem oziroma ponovni sprejem, določena v členih 21, 23 in 24, podaljšata za obdobje, ki je enako zamudi pri odgovoru s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena.

12Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 74.

13Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 74.

14Prav tam, točka 84.

15Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 4. 6. 2024, str. 5.

16Ta se glasi: 5. Veljavni vizumi (člen 12(2) in (3) in vizumi, katerih veljavnost je pretekla pred manj kot šestimi meseci (in datum začetka njihove veljavnosti) (člen 12(4)) Neposredni dokazi - izdani vizum (veljaven ali potekel, kot je primerno), - izvlečki iz registrov tujcev ali podobnih registrov,- pozitivni rezultat (zadetek), ki se prenese prek VIS v skladu s členom 21 Uredbe (ES) št. 767/2008, - poročila/potrditve informacij s strani države članice, ki je izdala vizum.

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 5, 21, 21/1, 23, 23/2, 34, 34/5

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.