Jedro

Toženka je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi (žig v potni listini), ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS- 1) tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je sklep št. 2142-7442/2023/14 (1221-19) z dne 18. 7. 2024, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z obrazložitvijo, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, ker bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III¹, odpravilo.

2.V obrazložitvi je navedlo, da je v obravnavani zadevi sporno, ali se je rok za predložitev zahteve za ponovni sprejem tožnika podaljšal za obdobje, ko Republika Hrvaška ni odgovorila na zahtevo za izmenjavo informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III. Poudarilo je, da tožnik nima vizuma, iz žiga v njegovi potni listini pa izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023. V Centralni evidenci Eurodac tudi ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Iz njegovih izjav na osebnem razgovoru 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal, ker je bežal od vojne, po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih pa je dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu, kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje. To vse kaže bodisi na vzpostavitev položaja iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III, bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Rok za predložitev po obeh določbah je enak, tri mesece. To po presoji Upravnega sodišča pomeni, da bi morala toženka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024. Ker je toženka podala zahtevo za ponovni sprejem šele 9. 5. 2024, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po tretjem odstavku 23. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.

3.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, da se Upravno sodišče sklicuje na neustrezne sodbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju Sodišče EU), saj so bile te sodbe izrečene v zvezi z drugimi merili in določili Uredbe Dublin III. Zavrača tudi očitek Upravnega sodišča, da čakanje na odgovor Republike Hrvaške po 34. členu Uredbe Dublin III ni bilo potrebno ter da bi lahko zahtevo za ponovni sprejem podala v roku treh mesecev od prošnje na podlagi informacij, ki jih je imela ob prošnji. Navaja, da ni imela niti enega samega dokazila, ki je predpisano v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014 s spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 (v nadaljevanju Izvedbena uredba Komisije), da bi lahko posredovala zahtevek za sprejem ali ponovni sprejem Republiki Hrvaški in je lahko posredovala samo zahtevek za izmenjavo informacij na osnovi 34. člena uredbe Dublin III. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo Upravnega sodišča, da bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III, saj se osebni razgovor na tej podlagi v praksi s prosilci opravi, ko je druga država članica že potrdila pristojnost za reševanje njihove prošnje za mednarodno zaščito. Upravnemu sodišču tudi očita, da je napačno uporabilo materialnopravna določila, ki so predpisana v petem odstavku 34. člena Uredbe Dublin III ter napačno ugotovilo iztek roka za posredovanje zahtevka za ponovni sprejem. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi ter tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Tožnik v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Odločitev Upravnega sodišča, da je za obravnavanje tožnikove prošnje pristojna Republika Slovenija, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna.

7.Ni sporno, da tožnik nima vizuma, iz žiga v njegovi potni listini pa izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023. Nesporno je tudi, da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Sporno pa je, ali je toženka potem, ko je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 4. 12. 2023, ravnala pravilno, ko je kljub temu, da je razpolagala z navedenimi nespornimi informacijami, z namenom, da ugotovi, katera država je pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje, Republiki Hrvaški podala zahtevo za pridobitev informacij iz 34. člena Uredbe Dublin III in ne zahteve za tožnikov (ponovni) sprejem po Uredbi Dublin III.

8.Na podlagi prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Kot je določeno v 7. členu te uredbe, se merila za določanje odgovorne države članice uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju (prvi odstavek), odgovorno državo članico pa se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici (drugi odstavek). Na podlagi nadaljnjih členov navedenega poglavja je razvidno, da je vrstni red meril za določitev odgovorne države članice določen glede na obstoj družinskih povezav (členi 8 do 11), nato glede na izdajo veljavnega dokumenta za prebivanje ali veljavnega vizuma (člen 12) in nazadnje glede na zakonit ali nezakonit vstop na ozemlje države članice (členi 13 do 15).

9.Glede na zgoraj navedena nesporna dejstva (da tožnik ni imel vizuma, ki ga potrebuje za vstop na območje EU, da je imel v potnem listu zgolj vstopni žig ter da ni bil vnesen v Centralno evidenco Eurodac) in ob upoštevanju opisanega vrstnega reda meril, je v tožnikovem primeru treba uporabiti merilo vstopa na ozemlje države članice.

10.Prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III določa, da se v primeru, kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. V šestem in sedmem odstavku priloge II: Dokazila Izvedbene uredbe Komisije, je določeno, da pomeni vstopni žig v potnem listu dokaz v postopkih za določitev odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in to ne glede na to, ali je prosilec v državo vstopil na legalen ali nelegalen način.

11.To pomeni, da je Upravno sodišče pravilno ugotovilo, da je pritožnica ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi, ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko, kot je pravilno navedlo že Upravno sodišče, s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III. Uredba Dublin III v prvem odstavku 5. člena namreč izrecno določa, da je osebni razgovor, določen v tem členu, namenjen prav olajšanju postopka določanja odgovorne države članice. Zato ni ovire, da se razgovor s prosilcem opravi še preden je znana država članica odgovorna za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je morda v pritožničini praksi običajno, da tak osebni razgovor izvede šele, ko druga država članica že potrdi pristojnost za reševanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito.

12.Vrhovno sodišče se tudi strinja s presojo Upravnega sodišča, da bi morala pritožnica zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika podati v treh mesecih od vložitve prošnje, torej najkasneje do 4. 2. 2024, ter da se navedeni rok ni podaljšal na podlagi petega odstavka 34. člena Uredbe Dublin III. Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, ta določba ureja le razmerje med državama članicama in se nanaša na položaj, ko bi država članica, na katero je zahteva naslovljena, nanjo odgovorila, vendar po poteku pettedenskega roka, hkrati pa bi tudi zavrnila zahtevo za ponovni sprejem s sklicevanjem, da je iztekel rok iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III. Za to pa v tem primeru ne gre.

13.Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se je Upravno sodišče pri svoji odločitvi sklicevalo na neustrezne sodbe Sodišča EU. Drži sicer, da v zadevah, na katere se v obrazložitvi sklicuje Upravno sodišče, ne gre za identično dejansko stanje kot v obravnavani zadevi, vendar pa Upravno sodišče teh zadev ni uporabilo v smislu presoje pravilnosti izpodbijane odločbe, pač pa kot primer za pojasnilo izhodišč SEU v zvezi z uresničevanjem cilja obravnave prošenj brez nepotrebnega odlašanja. Da bi bile sodbe SEU v tem pogledu neustrezne, pa pritožnica ne trdi.

14.Glede na navedeno je jasno, da čakanje na odgovor Republike Hrvaške po 34. členu Uredbe Dublin III ni bilo potrebno. Toženka bi lahko zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika Republiki Hrvaški podala v roku treh mesecev od prošnje, ki jo je tožnik podal 4. 12. 2023. Ker tega ni storila, je Upravno sodišče pravilno presodilo, da je zato odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III prešla na Republiko Slovenijo.

15.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.