Jedro

Očitno pomotne - navidezne odločitve ne postanejo pravnomočne (v smislu njihove nesprejemljivosti), saj lahko sodišče popravni sklep izda "kadar koli", in ne zgolj do pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožeča družba je vložila predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sodišče ga je izdalo in v njem tožencu (tedaj dolžniku) naložilo, da tožnici plača 760.092,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2012 dalje in stroške v višini 968,00 EUR. Po toženčevem ugovoru je izvršilno sodišče razveljavilo svoj sklep v delu, s katerim je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, o zahtevku in stroških pa je odločalo pravdno sodišče. 2. Sodišče prve stopnje je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167328/2012 z dne 7. 11. 2012 v celoti ohranilo v veljavi in izreklo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki znesek v višini 760.092,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2012 dalje in stroške v višini 968,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče družbe v višini 15.657,32 EUR z zakonskimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo (II. točka izreka).

3. Sodbo je popravilo s popravnim sklepom z dne 11. 6. 2015, s katerim je tožečo in toženo stranko v I. točki izreka medsebojno zamenjalo tako, da je po popravi tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati navedeno terjatev.

4. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožene stranke tako zoper sodbo kot zoper popravni sklep. Slednji je v celoti ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (III. točka izreka). Pritožbi zoper sodbo je delno ugodilo in I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se glasi: Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167328/2012 z dne 7. 11. 2012 (v prvem in tretjem odstavku izreka) ostane v veljavi (I. točka izreka). Sicer pa jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

5. Revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča v I. II. in posledično v IV. točki izreka vlaga toženec. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da bo v celoti razveljavilo izdani sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Pritožbenemu sodišču očita, da je prekršilo prepoved spremembe na slabše in zmotno presodilo, da se je veljavno zavezal kot menični avalist. Vrhovno sodišče bo njegove razloge podrobneje povzelo pri presoji utemeljenosti revizije.

6. Tožeča družba na vročeno revizijo ni odgovorila. Sodišče prve stopnje ji je revizijo pravilno vročilo po tedanjem pooblaščencu, čeprav je ta zaradi nastopa posledic likvidacije ne zastopa več. Po določbi 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki se v postopku prisilne likvidacije smiselno uporablja, ga namreč zastopa upravitelj.

**Dejanski okvir spora**

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja dejstva: - tožeča družba je z družbo A., d. o. o., 7. 12. 2007 sklenila Pogodbo o faktoringu, s katero sta se dogovorili, da ji slednja kot odstopnik prodaja in odstopa vse obstoječe in bodoče terjatve do vsakega dolžnika, ki dospejo v plačilo v dogovorjenem obdobju, skupaj s pripadajočimi zavarovanji in drugimi stranskimi pravicami takšnih terjatev, tožeča družba pa je odstop sprejela in se zavezala plačati kupnino pod pogoji in v rokih, določenih s pogodbo (v nadaljevanju Pogodba o faktoringu); - odstopnik, družba A., d. o. o., je imela terjatev v višini 720.000,00 EUR do družbe B., d. o. o., ki jo je 14. 6. 2010 prenesla na tožečo družbo; - terjatev predstavlja kupnino za nepremičnino s parc. št. 1236/7, k. o. ..., ki jo je družba A., d. o. o., istega dne prodala družbi B., d. o. o., in je zapadla v plačilo 15. 12. 2010; - odstopnik terjatve (družba A., d. o. o.) je 17. 6. 2010 obvestil svojega dolžnika (družbo B., d. o. o.,) da je terjatev v višini 720.000,00 EUR prenesel na tožečo družbo; - družba B., d. o. o. (dolžnik) je 17. 6. 2010 podpisala izjavo, s katero je potrdila in priznala obstoj odstopljene terjatve, hkrati pa izjavila, da proti tožeči družbi kot cesionarju ne bo uveljavljala nobenih ugovorov, ki bi izvirali iz njenega razmerja proti odstopniku; - tožeča družba je družbi A., d. o. o., v začetku junija 2010 plačala 540.000,00 EUR kot kupnino, zmanjšano za davščine, stroške, ...; - dolžnik (B., d. o. o.) dolga ob zapadlosti ni poravnal; - tožeča družba kot upnica, dolžnik B., d. o. o., ki ga je zastopal direktor (toženec), in družba A., d. o. o., kot odstopnik so 1. 6. 2011 sklenili Pogodbo o načinu poravnave dolga, v kateri so ugotovili, da dolžnik tožeči družbi dolguje 720.000,00 EUR z zapadlostjo najkasneje 30. 11. 2011 in 9 % pogodbenimi letnimi obrestmi; - za zavarovanje tega dolga so se dogovorili, da dolžnik in odstopnik upniku (tožeči družbi) izdata pet lastnih menic, avaliranih s strani direktorja; - družba B., d. o. o., je izdala več menic, prvo, bianco menico z datumom 16. 6. 2010; - toženec jo je dvakrat podpisal, prvič v svojstvu direktorja družbe B., d. o. o., kot trasanta oziroma izdajatelja menice in drugič v svojstvu fizične osebe kot avala (za dopisom „per aval“) na alonži menice; - toženec je 1. 6. 2011 podpisal tudi pooblastilo za izpolnitev menice (menično izjavo), v njem pa je v uvodu namesto družbe B., d. o. o., pomotoma navedena družba C., d. o. o; - toženec je podpisa priznal; - menica je bila izdana za terjatev, ki jo je imela tožeča družba do družbe B., d. o. o., o kateri je bila sklenjena tudi Pogodba o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011; - ob dospelosti dolžnik dolga ni plačal, tožeča družba je menico skušala vnovčiti proti trasantu, a na njegovem računu ni bilo kritja; - družba A., d. o. o., kot kupec in družba B., d. o. o., kot prodajalec sta 27. 5. 2011 sklenila „povratno“ prodajno pogodbo za isto nepremičnino, ki določa, da bo odstopnik v smislu Pogodbe o faktoringu plačal kupcu - družbi B., d. o. o., - prvotnemu prodajalcu, kupnino na račun in da s prodajalcem - družbo A., d. o. o., pobotata terjatev, ki jo ima družba A., d. o. o., do družbe B., d. o. o., v višini 180.000,00 EUR.

**Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišči nižjih stopenj sta toženčev podpis na menici šteli kot veljavno menično poroštvo, omembo družbe C., d. o. o, v menični izjavi pa sta pripisali strojepisni pomoti. Pritožbeno sodišče je toženčev pritožbeni razlog, da tožniku ni izročil menice, označilo kot protispisen - drugače je namreč navedeno v 4. točki Pogodbe o načinu poravnave dolga. Zapisu, da menica nosi datum 16. 6. 2010, torej leto dni pozneje, kot je bila izročena tožeči družbi, ni pripisalo odločilnega pomena, saj je dospela 19. 10. 2012, zmotnost pa je pripisalo pritožnikovemu stališču, da na dan izdaje sporne menice terjatev tožeče družbe še ni nastala. Prav tako terjatev po njegovi oceni ni prenehala s Prodajno pogodbo z dne 27. 5. 2011 (povratna prodaja), saj se dolžnik, potem ko je bil obveščen o odstopu, z odstopnikom ni mogel dogovoriti za njeno pobotanje. V Pogodbi o načinu poravnave dolga tudi ni prepoznalo očitane navideznosti.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **O prepovedi spremembe na slabše**

11. Sodišče druge stopnje je v izreku svoje odločbe zapisalo, da odločitev sodišča prve stopnje spreminja. Vendar primerjava izrekov izdanih sodb pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v spornem delu le razveljavilo. To mu je narekovala tudi ugotovljena kršitev. V razlogih sodbe se je v sedaj spornem delu sklicevalo na to, da so bila prekršena pravila o litispendenci.1 Če pritožbeno sodišče ugotovi, da je bilo razsojeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (v tem delu) in tožbo zavrže (drugi odstavek 354. člena ZPP). V resnici pa ne gre za litispendenco. Sodišče prve stopnje je najprej odločilo o veljavi izvršilnega sklepa, nato še povzelo njegov izrek, ni pa ponovno odločalo o zahtevku, o katerem že teče pravda, saj tožnik ni zahteval dvakrat, torej dvoje plačil, pač pa eno. Zaradi jasnosti pa je pritožbeno sodišče izrek sodišča prve stopnje na novo napisalo.

12. Po določbi 359. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. V civilnem pravu je odraz dispozitivnosti – načela, po katerem je sodišče vezano na zahtevek strank. Ker se o zahtevkih odloča v izreku, se tudi prepoved spremembe na slabše najprej veže na izrek obeh sodb. Ker pa izrek sam zase ne pove vsega, dokončen odgovor na zastavljeno vprašanje, ali je pritožbeno sodišče res odločilo v škodo pritožnika, daje šele primerjava (pravnomočne) vsebine obeh sodb sodišč nižjih stopenj.2

13. Revident sodišču druge stopnje pripisuje kršitev te prepovedi, najprej zato, ker pred njeno izdajo ni bil ničesar dolžan tožeči družbi, po njej pa je. V izreku prvostopenjske sodbe je namreč pisalo, da je tožnik dolžan plačati tožencu. Po njegovi oceni je bilo to sicer v nasprotju z obrazložitvijo te sodbe, kar je skušalo sodišče prve stopnje popraviti s popravnim sklepom (sam meni, da ne bi smelo), a ga je pritožbeno sodišče razveljavilo.

14. Ne drži, da pred izdajo izpodbijane odločbe toženec ni bil ničesar dolžan plačati tožeči družbi. To je bil dolžan že po sklepu izvršilnega sodišča (gre namreč za sklep, izdan v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem sodišče dolžniku naloži tudi, naj upniku plača njegovo terjatev), ki ga sodišče prve stopnje ni razveljavilo, pač pa ohranilo v veljavi. Če bi revident res menil, da po sodbi sodišča prve stopnje ni dolžan ničesar plačati tožeči družbi, zoper sodbo tudi ne bi vložil pritožbe. Pa jo je in v njej zapisal: naslovno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo znesek ...3 Očitno je, da vse do prejema popravnega sklepa napake sodišča prve stopnje ni zaznal in je menil, da je odločitev le ena: da je on dolžan plačati tožniku, čeprav bi iz izreka prvostopenjske sodbe lahko morebiti izhajalo, da je bil tudi tožnik dolžan plačati tožencu.

15. Tudi z odločitvijo, s katero bi odločitev, če je bila takšna, spremenilo (razveljavilo), pa bi sodišče druge stopnje lahko kršilo prepoved spremembe na slabše. Po presoji revizijskega sodišča je ni. Po določbi 328. člena ZPP sme predsednik senata (v tem primeru sodnik sodišča prve stopnje) kadar koli popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Z njim pa ne sme popravljati nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe (čeprav so te posledica računskih ali drugih napak).4 Tovrstno neskladje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki je lahko le predmet vloženih pravnih sredstev.

16. Napaka, s katero je sodišče prve stopnje zamenjalo vlogi strank, tožnika za toženca in obratno, je očitna pisna pomota in ne nasprotje med razlogi in obrazložitvijo. Zaradi očitne pisne pomote je bilo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje le na videz videti, kot da bi bilo odločeno še o toženčevem zahtevku.5 Nedvomno pa je iz obrazložitve sodbe in tudi sicer jasno, o čigavem zahtevku je sodišče odločilo tako, da mu je ugodilo, torej, kdo je komu dolžan plačati. Toženec v postopku namreč sploh ni postavil (nasprotnega) zahtevka.

17. Navidezne odločitve ne postanejo pravnomočne (v smislu njihove nespremenljivosti), saj lahko sodišče popravni sklep izda „kadar koli“, in ne zgolj do pravnomočnosti sodbe. Ker sodba, ki je po očitni pomoti le na videz odločila o toženčevem zahtevku, ni postala pravnomočna in izvršljiva, tudi pred izdajo popravnega sklepa ali po njegovi razveljavitvi in razveljavitvi sodbe v tem delu s strani sodišča druge stopnje6 tožnik ni bil ničesar dolžan tožencu.

18. Toženec meni še, da je sodišče druge stopnje odločalo o delu prvostopenjske sodbe, zoper katerega ni bila vložena pritožba. Tudi to ne drži, saj je sodišče prve stopnje odločilo le eno: toženec je dolžan tožniku, in zoper takšno odločitev se je toženec pritožil. **O toženčevi menični zavezi**

19. Menično poroštvo - aval ureja IV. poglavje Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Po svoji vsebini se od klasičnega poroštva (urejenega z obligacijskimi predpisi) bistveno razlikuje predvsem v eni lastnosti: ni akcesorno, izda se namreč za plačilo menice in ne za obveznost iz temeljnega posla. Čeprav avalist odgovarja prav tako kot tisti, za katerega je porok (prvi odstavek 31. člena ZM), je njegova zaveza samostojna, saj odgovarja za obveznost meničnega dolžnika, za katerega je porok (honorata), tudi, če je honoratova obveznost nična iz katerega koli drugega razloga, kakor iz formalne pomanjkljivosti (drugi odstavek 31. člena ZM).7

20. Menica je bila izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora. Sprva sporno vprašanje, kakšne ugovore lahko avalist uveljavlja zoper imetnika menice, sta teorija in sodna praksa enotno razrešili: avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika (in menični dolžnik - honorat lahko proti meničnemu upniku uveljavlja tudi ugovore iz temeljnega razmerja), razen, če je imetnik ob njeni pridobitvi ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (16. člen ZM).8 Avalist pa ima v primeru bianco menice, s katero imamo opraviti v tej zadevi, tudi ugovor, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom (drugi odstavek 16. člena ZM).

21. Bistveno za odločitev o reviziji je najprej vprašanje, kdaj in kdo je imel sporno terjatev. Izvorno je pripadala družbi A., d. o. o., ta jo je 14. 6. 2010 prenesla na tožečo družbo, glavnega dolžnika družbo B., d. o. o, pa je o prenosu obvestila 17. 6. 2010. Od tedaj dalje ta terjatve ni več mogel veljavno izpolniti prvotnemu upniku. Družba A., d. o. o., pa tudi 27. 5. 2011 terjatve, ki je že od 14. 6. 2010 ni več imela, ni mogla pobotati s terjatvijo, ki jo na podlagi povratne prodajne pogodbe pridobila družba B., d. o. o. Na ta način torej vtoževana terjatev ni prenehala.

22. Terjatev iz prve prodajne pogodbe je obstajala že od njene sklenitve. Že tedaj se je kupec zavezal plačati kupnino. Kakšne pravne posle je nato sklepal kupec - družba B., d. o. o., je njegova stvar. Tudi njegovo razpolaganje z nepremičnino, ki je sedaj nima več, čeprav zanjo še ni plačal kupnine. Četudi bi vsi pogodbeniki 1. 6. 2011 ob sklenitvi Pogodbe o načinu poravnave dolga vedeli, da je prvotni kupec nepremičnino prodal nazaj prvotnemu prodajalcu, to v ničemer ne vpliva na njeno veljavnost, tedaj je namreč prvotni kupec že dolgoval novemu upniku - tožeči družbi in le njej je lahko veljavno izpolnil svoj dolg (in ne prvotnemu upniku s povratnim prenosom nepremičnine). Z njo se je tudi veljavno dogovoril za način njegove poravnave. Pogodba z dne 1. 6. 2011 dolga torej ni na novo vzpostavila.

23. Sporno terjatev je tožeča družba pridobila že 14. 6. 2010. Po mnenju toženca pa zanjo ni bil dan (veljaven) menični aval, upoštevaje načelo menične strogosti. Po njegovi oceni navedba družbe C., d. o. o., v menični izjavi, četudi je morebiti pomotna, menični izjavi odreka veljavnost. 24. Menično pooblastilo (velikokrat poimenovano tudi menična izjava) ni pojem meničnega, ampak obligacijskega prava. To je dogovor med izdajateljem menice in upnikom. Praviloma se prvi zaveže izdati menico, upnik pa dati svojo nasprotno dajatev. Čeprav se stranki o njegovi vsebini ne bi posebej izrecno dogovorili, to ne vpliva na veljavnost menične zaveze. Tedaj se šteje, da je pooblastilo za izdajo menice dogovorjeno z bistvenimi sestavinami posla, ki je podlaga za njeno izdajo.9

25. To zadošča za zavrnitev revidentovih pomislekov o nepravilni uporabi načela menične strogosti, saj se ta na menično izjavo oziroma pooblastilo ne razteza. Na veljavnost toženčeve menične zaveze tako ne more vplivati pomotna navedba družbe C., d. o. o., na menični izjavi niti nadaljnje razglabljanje o tem, kako je treba razlagati vnaprej pripravljeno vsebino meničnega pooblastila.

26. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili tudi, da je bila menična zaveza dana za vtoževano terjatev, in zaključili, da menica ni bila izpolnjena v nasprotju s pooblastilom. V primeru bianco menice zadošča, da avalist podpiše menični blanket, ki z izpolnitvijo postane prava menica, in ga izroči upniku. Ko ga ta izpolni, nastane tudi avalistova zaveza. Ugovor, da je menica izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom, ne more temeljiti na dejstvih, ki bi jih bila dolžna dokazovati tožnica, pač pa toženec.10 Zanj nosi tudi trditveno in dokazno breme dejstev, na katere ga opira. Ne gre za dokazovanje negativnega, pač pa pozitivnega dejstva - obstoječega nasprotja med izpolnjeno menico in meničnim pooblastilom.

27. Z opozorilom na okoliščine, ki po njegovi oceni kažejo na to, da menica ni bila dana za to terjatev, želi toženec nedovoljeno poseči v ugotovljeno dejansko stanje in ustvariti vtis, da se ne ve, za katero obveznost je dolžnik tožeči družbi izročil menico, sam pa jo avaliral.11 Tega se zaveda tudi sam, saj zapiše, da tožeča stranka dokaznega bremena glede tega, da je bila menica izročena točno za to terjatev, ni zmogla.12 Nedovoljeno nasprotovanje ugotovljenim dejstvom sicer skuša skriti tudi za zmotno uporabo materialnega prava in za kršitvijo procesnih pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, a njegov očitek v resnici ni ne eno ne drugo. Do drugačnega zaključka po tej poti ne more priti, zato Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo na njegove podrobne očitke o tem, da zatrjevane povezave s to terjatvijo ne potrjuje zapis 4. člena v pogodbi, okoliščina, da menica nosi datum, zgodnejši kot Pogodba o načinu poravnave dolga in menična izjava, kako je lahko dolžnik izdal menico in jo izročil novemu upniku, še predno je bil obveščen o odstopu terjatve nanj, in podobne.

28. Ker je bila sporna menica izdana za terjatev, ki jo je imela tožeča družba do družbe B., d. o. o., o kateri je bila sklenjena Pogodba o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011, pa tudi toženčev poskus obrambe, da je bila ta izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom, torej v nasprotju z izjavo, ki se nanaša na to pogodbo, ne more uspeti, saj ga gradi le na tem, da menica ni bila dana za to terjatev.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

29. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

30. Zavrnitev toženčeve revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj 12. točko obrazložitve. 2 Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 359. in naslednje. 3 Primerjaj njegove navedbe na list. št. 128 spisa. 4 Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča Cp 2/2002. 5 Sodna praksa si pri razlagi očitne napačnosti pomaga s kriterijem navidezne odločitve. Tako npr. odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3166/2013. 6 To je tudi samo ocenilo, da je šlo za očitno pisno pomoto. Primerjaj razloge pritožbenega sodišča v 13. točki obrazložitve. 7 Več o meničnem poroštvu glej dr. Š. Ivanjko v Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 213 -231. 8 Primerjaj J. Ilc v Menično poroštvo, Pravnik, Ljubljana 1987, št. 11-12, mag. P. Kukovec v Pravne posledice meničnega poroštva, Pravna praksa, Ljubljana 2014, št. 44, in odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 104/2015 in II Ips 144/2011. 9 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 653/2006 in II Ips 833/2005. 10 Tak ugovor vedno dokazuje vsakokratni menični dolžnik, primerjaj Žiberna v Menica, sedma izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 183. 11 Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) 12 Primerjaj obrazložitev revizije na koncu 8. strani.