Jedro

Terjatev preide na prevzemnika že v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Z obvestilom se doseže končni uspeh cesije, ki je v tem, da lahko dolžnik poslej veljavno izpolni obveznost le prevzemniku. To pa obenem pomeni, da lahko po opravljeni naznanitvi s terjatvijo veljavno razpolaga samo prevzemnik.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167328/2012 z dne 7. 11. 2012 (v prvem in tretjem odstavku izreka) ostane v veljavi.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi zoper popravni sklep se ugodi in se ta sklep razveljavi.

IV. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167328/2012 z dne 7. 11. 2012, ki tožencu nalaga plačilo 760.092,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2012 dalje in izvršilnimi stroški. Hkrati je toženca zavezalo k povrnitvi 15.657,32 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. S popravnim sklepom je nato odpravilo očitno pisno pomoto pri poimenovanju pravdnih strank v izreku sodbe.

2. Toženec se je pritožil tako zoper sodbo kot zoper popravni sklep.

3. V pritožbi zoper sodbo se toženec sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga njeno spremembo, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja, da je tožnik izpolnil menico v nasprotju z meničnim pooblastilom oziroma celo brez njega. Tako je bila avalirana menica izdana 16. 6. 2010, še preden je bila sklenjena Pogodba o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011, in celo dan prej, preden je nastala obveznost družbe T., d.o.o., do tožnika. Toženec ni mogel avalirati menice, ki naj bi bila izdana za tožnikove terjatve do navedene družbe, preden so te terjatve sploh nastale. Poleg tega se menična izjava z dne 1. 6. 2011 nanaša na družbo P., d.o.o., s katero ne T., d.o.o., kot glavni menični zavezanec in ne toženec kot avalist nimata nobene zveze. Če gre res za pisno pomoto, kot je ugotovilo sodišče, gre ta v škodo tožnika. Toženec nadalje vztraja pri ugovoru neobstoja tožnikove terjatve. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec kot avalist nima ugovorov iz temeljnega razmerja. V resnici zanj velja enaka odgovornost kot za glavnega meničnega zavezanca. Cedirana terjatev je zaradi sklenitve povratnega kupa po pogodbi z dne 27. 5. 2011 prenehala, s tem pa je prenehala tudi obveznost toženca kot poroka. Sodišče se ni opredelilo do toženčeve trditve, da je bila Pogodba o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011 navidezna. Toženec je bil pri njeni sklenitvi udeležen le kot formalni podpisnik. Navedena pogodba ima zgolj naravo pripoznave dolga, ki pa glede na načelo kavzalnosti ne more predstavljati samostojnega temelja obveznosti, zato tudi izdana menica toženca ne zavezuje.

4. V pritožbi zoper popravni sklep se toženec sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V sodbi je bilo zaradi zamenjave pravdnih strank podano očitno nasprotje med njenim izrekom in obrazložitvijo, česar ni mogoče sanirati s popravnim sklepom, ampak le s pritožbo, saj ni šlo za napako v imenu ali za očitno pisno napako.

5. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev obeh pritožb. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da je bila menica izpolnjena v skladu z meničnim pooblastilom z dne 1. 6. 2011. Sicer pa menično poroštvo ni akcesorno, zato so ugovori avalista omejeni na pravni akt poroštva. Poleg tega se je toženec uveljavljanju ugovorov zoper tožnika izrecno odpovedal. 6. Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse ugovore, s katerimi je toženec nasprotoval svoji obveznosti, ki jo je prevzel z meničnim poroštvom. Čeprav je tožencu materialnopravno zmotno pripisalo položaj regresnega zavezanca(1), se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno ukvarjalo tudi z veljavnostjo temeljnega razmerja. Sodba ima zato dovolj razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

8. Res je, da mora biti bianco menica izpolnjena v skladu z meničnim pooblastilom. S primerjavo med izdano menico, menično izjavo z dne 1. 6. 2011 in Pogodbo o načinu poravnave dolga z istega dne se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo, da je bilo temu pogoju v obravnavanem primeru zadoščeno. Dejstvo, da se v uvodu menične izjave omenja družba P., d.o.o., ki naj bi sklenila navedeno pogodbo s tožnikom, je upravičeno pripisalo očitni pomoti oziroma strojepisni napaki. Kot izdajatelj menice je namreč naveden T., d.o.o., podpisal pa jo je toženec kot njegov direktor. Končno je iz Pogodbe o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011 razvidno, da sta pri njeni sklenitvi poleg tožnika kot upnika sodelovala T., d.o.o., kot dolžnik in M., d.o.o., kot odstopnik, ne pa družba P., d.o.o. Pritožba niti ne poskuša pojasniti, v kakšnem razmerju naj bi bil toženec z navedeno družbo in zakaj je podpisal menično izjavo, če se ni nanašala nanj.

9. Pritožbena trditev, da toženec ob sklenitvi Pogodbe o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011 tožniku ni izročil nobene avalirane menice, je očitno protispisna. Toženec je namreč s svojim podpisom na navedeni pogodbi kot direktor dolžnika potrdil, da je dolžnik, kar je izrecno navedeno v 4. točki pogodbe, za zavarovanje terjatev iz te pogodbe izdal upniku pet lastnih bianco menic, avaliranih s strani direktorja družbe. Toženčevo trditev, da je tožnik sporno menico neutemeljeno izpolnil za poplačilo terjatev po navedeni pogodbi, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zgolj dejstvo, da je tožnik na menici kot datum njene izdaje navedel 16. 6. 2010, čeprav mu je bila menica izročena skoraj leto dni pozneje, ne more biti odločilno, ker je bila dospelost plačila določena na dan 19. 10. 2012. Navedba dneva izdaje menice je pomembna za računanje dneva zapadlosti pri oddnevnici ter za računanje rokov pri vpoglednici in povpoglednici, ne pa pri dnevnici, kot v tem primeru(2).

10. Končno je zgrešeno tudi pritožbeno vztrajanje, da je tožnik terjatev do dolžnika in izdajatelja menice T., d.o.o., pridobil šele 17. 6. 2010. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, je na podlagi Pogodbe o faktoringu z dne 7. 12. 2007 tožniku sporno terjatev 14. 6. 2010 odstopil M., d.o.o., medtem ko je bil T., d.o.o. kot dolžnik obveščen o odstopu terjatve 17. 6. 2010. Po 419. členu Obligacijskega zakonika (OZ) mora odstopnik dolžnika obvestiti o odstopu, vendar takšno naznanilo nima konstitutivnega pomena. Terjatev preide na prevzemnika že v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Z obvestilom se doseže končni uspeh cesije, ki je v tem, da lahko dolžnik poslej veljavno izpolni obveznost le prevzemniku. To pa obenem pomeni, da lahko po opravljeni naznanitvi s terjatvijo veljavno razpolaga samo prevzemnik. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da na dan izdaje sporne menice tožnikova terjatev do T., d.o.o., sploh še ni nastala. Obenem pa ni utemeljeno niti toženčevo sklicevanje na Prodajno pogodbo z dne 27. 5. 2011, po kateri naj bi odstopljena terjatev prenehala še pred toženčevim avaliranjem sporne menice. Tudi v primeru večkratnega odstopa terjatve ta po 420. členu OZ pripada tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil. Kot je tožniku pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se po 17. 6. 2010, ko je bil dolžnik (T., d.o.o.) obveščen o odstopu, z odstopnikom (M., d.o.o.), nista več mogla veljavno dogovoriti o pobotanju (in s tem prenehanju) sporne terjatve.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčeve trditve, da je Pogodba o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011 navidezna, češ da so vsi trije pogodbeniki tedaj že vedeli za pogodbo z dne 27. 5. 2011. Kot navedeno, dejstvo povratne prodaje nepremičnine, ki ga izpostavlja pritožba, ni relevantno. Poleg tega iz obrazložitve sodbe (21. točka) izhaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku verjelo tožniku, da s povratno prodajno pogodbo takrat še ni bil seznanjen. Končno je toženčevo sklicevanje na navideznost pogodbe z dne 1. 6. 2011 protislovno. Bistveno za navidezno pogodbo po 50. členu OZ je zavestno razhajanje med voljo in izjavo, pri čemer se morajo vsi pogodbeniki strinjati o navideznosti pogodbe, torej o tem, da pogodbo sklepajo le navzven, v resnici pa ne želijo, da bi pogodba imela pravne učinke. Toženec, ki je pogodbo sklenil v imenu dolžnika T., d.o.o., kot njegov direktor, izražene pogodbene volje očitno ni le „zaigral“, saj v pritožbi trdi, da je bil pri sklepanju pogodbe „zaveden in zlorabljen“. Pogodba bi bila v takšnem primeru lahko le izpodbojna in ne nična. Sicer pa toženčevo zmotno prepričanje, da je le „formalni podpisnik“ pogodbe, ne more biti opravičljivo, upoštevaje skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da ima Pogodba o načinu poravnave dolga z dne 1. 6. 2011 zgolj naravo pripoznave dolga. Ni šlo namreč za pripoznavo brez temelja, kot poskuša prikazati toženec, saj je v pogodbi izrecno navedeno ne samo, kako bo dolg poravnan, ampak tudi, kdaj in na kakšni podlagi je dolg nastal. 12. Trditve in dokazi, ki jih je ponudil toženec, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo, da bi se toženec lahko razbremenil svoje menične obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da sklep o izvršbi ohrani v veljavi, je pravilna in zakonita, kar pa velja le za dajatveni del sklepa (prvi in tretji odstavek), saj je v preostalem delu sklep po toženčevem ugovoru razveljavilo že izvršilno sodišče. S tem, ko je sodišče prve stopnje isti sklep ohranilo v celoti v veljavi, je torej deloma znova odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari. Poleg tega je v nadaljevanju znova izreklo, da je toženec dolžan plačati tožniku glavnico z zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški, kar mu je bilo sicer naloženo že v izpodbijanem sklepu o izvršbi, ki ga je ohranilo v veljavi. Z neupoštevanjem litispendence je tako odločilo o zahtevku, o katerem je že tekla pravda. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena istega zakona pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo je zato ustrezno spremenilo, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi zoper sklep:

13. Sodišče prve stopnje, ki je pri pisni izdelavi sodbe v njenem izreku očitno pomotoma zamenjalo pravdni stranki, bi to napako smelo odpraviti s popravnim sklepom, saj gre za očitno pisno pomoto (328. člen ZPP) in ne za vsebinsko napako oziroma neskladje izreka sodbe z njeno obrazložitvijo, kot poskuša prikazati toženec v pritožbi. Ker pa se popravni sklep nanaša na tisti del izreka sodbe, ki je bil, kot že obrazloženo, napačen iz drugih (procesnih) razlogov, je z enako hibo obremenjen tudi popravni sklep. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo.

O stroških pritožbenega postopka:

14. Toženec ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj sta delna razveljavitev sodbe in razveljavitev sklepa izključno posledica uradnega pritožbenega preizkusa, sicer pa toženčevi pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni. Tožnik priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo ni opredeljeno uveljavljal (drugi odstavek 163. člena ZPP), z izjemo sodne takse, ki pa je ni plačal, saj taksna obveznost za odgovor na pritožbo ni predpisana. Pravdni stranki morata zato svoje pravdne stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Avalist je glavni menični dolžnik, za katerega v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika ne velja načelo abstraktnosti menice. V skladu s 16. členom Zakona o menici (ZM) lahko uveljavlja tudi ugovore iz temeljnega posla, sploh v konkretnem primeru, kjer je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora.

Op. št. (2): 32. člen ZM.