Jedro

Delodajalec mora tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretizirati kršitev in znake kaznivega dejanja, ki se delavcu očita, ni pa potrebno, da navede pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Četudi navede napačno pravno kvalifikacijo očitane kršitve, to ne vpliva na zakonitost odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto vodja poslovne enote, ji za obdobje od podane nezakonite odpovedi do ponovnega poziva na delo od bruto zneskov posameznih mesečnih plač obračunati in plačati prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega ter socialnega zavarovanja, prav tako ji za isto obdobje obračunati in plačati pripadajoče mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo do dneva plačila; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati del plače za mesec september 2009 v višini 737, 24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 10. 2009 in del plače za mesec oktober 2009 v višini 848,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 11. 2009 ter ji od premalo izplačane plače obračunati in izplačati pripadajoče davke in prispevke; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dneva plačila, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči 15. dan po vročitvi prvostopenjske sodbe toženi stranki, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom (ki ni pod pritožbo) zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: zavrglo tožbo), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 5.803,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 15. dan po vročitvi prvostopenjske sodbe toženi stranki.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Iz vsebine pritožbe ni razvidno, da bi se pritožila tudi zoper sklep o zavrženju tožbe zaradi plačila pogodbene kazni, zato pritožbeno sodišče takšne odločitve ni preizkušalo. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo odločilna dejstva, izvedene dokaze je presojalo subjektivno, enostransko in brez potrebne kritične distance ter v nasprotju s postopkovnimi določbami. Tožena stranka glede podanih razlogov za izredno odpoved ni predložila nobenega listinskega dokaza o očitanih kršitvah, v dokazne namene je predlaga zgolj zaslišanje prič, ki so vse po vrsti več let pri njej v rednem delovnem razmerju. Sama je med postopkom opozarjala na okoliščine in dejstva, ki izpodbijajo verodostojnost izpovedb, ali jih celo negirajo. Sodni izvršitelj M.P. ji ni nikoli vročil ustreznega pisanja, niti ni bila na pristojno državno tožilstvo zoper njo vložena kazenska ovadba. Priče so izpovedovale enostransko, kar pomeni, da je bilo vse vnaprej dogovorjeno, kako naj pričajo. Priče, ki jih je predlagala v dokazne namene, so v celoti ovrgle in zanikale trditve prič na strani tožene stranke, posebno glede okoliščine, če so zaposleni iz trgovin lahko odnašali oblačila za lastne potrebe brez takojšnjega plačila. S predlaganimi pričami je hotela dokazati, da je bilo očitano ravnanje v skladu z obstoječo prakso pri toženi stranki, in da s svojim ravnanjem ni v ničemer kršila pogodbenih obveznosti. Nekdanje zaposlene v trgovinah tožene stranke, ki nimajo interesa glede izida spora, so to potrdile. V splošnem aktu tožene stranke bi morale biti konkretizirane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kako je kršila neobstoječa interna pravila, ki jih ni nikoli videla ali vedela, da sploh obstajajo, je jasno samo sodišču, zaradi česar se objektivno gledano v tem delu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Očitana protipravna premoženjska korist v višini najmanj 20.000,00 EUR ni v ničemer izkazana. V trgovini se je nahajal zvezek, v katerega se je vpisovalo blago, ki je bilo odnešeno iz trgovine. Vse, kar je odnesla domov, je ustrezno evidentirala v zvezek. Zaposleni so imeli pravico do obračuna popusta na artiklih, kar so izpovedale priče. Izpodbijana sodba na osmi strani vsebuje glede tega nerazumljive razloge. V izredni odpovedi je zmotno navedena pravna kvalifikacija kaznivega dejanja. Od pooblaščenca tožene stranke je bilo za pričakovati, da bi domnevno očitano ravnanje opredelil s pravilnimi pravnimi normami. Tožena stranka ji je namreč v izredni odpovedi očitala storitev kaznivega dejanja goljufije, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi štelo za dokazano, da je storila kaznivo dejanje tatvine. Sodišče ni vestno in z vso skrbnostjo presojalo izvedene dokaze, pri čemer je dalo prevelik pomen izpovedbam prič na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, ko je toženi stranki na prvem naroku odobrilo tri dnevni rok za predložitev listin, to je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Tako naknadno predloženih listin se v dokazne namene ne bi smelo upoštevati. Meni, da ji je bila podana izredna odpoved prepozno, saj je bila tožena stranka seznanjena z očitanimi kršitvami najkasneje do dne 28. 9. 2009. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri predlog za izvedbo dokaza po izvedencu je sodišče zavrnilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine zaradi utrpelih duševnih bolečin, razžalite časti in dobrega imena ter okrnitve pravice do človeškega dostojanstva. Sodišče ni ocenilo predložene medicinske dokumentacije, ki jo je predložila v zvezi z zdravljenjem. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na obstoj bistvenih postopkovnih kršitev v sodbi iz določbe 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP, da vsebuje sodba nasprotujoče razloge, ki so v konkretnih primerih nejasni in v medsebojnem nasprotju. Pritožbeno sodišče takšnih očitanih kršitev v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je sprejelo listinske dokaze in poklonilo verodostojnost konkretnim pričam. Res iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo dokaz po postavitvi izvedenca, ker ga je smatralo za nepotrebnega, pritožba pa v tej zvezi očita, da se ne ve, katerega od več takšnih dokazov je zavrnilo. Seveda takšna pavšalna navedba v sodbi ni ustrezna, vendar pa ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč izvedba dokazov po izvedencih v vsebinskem smislu (tožnica je predlagala izvedenca medicinske stroke, tožena stranka pa računovodske stroke) za drugačno presojo ni pomembna. Tej zvezi iz zapisnika o zadnjem naroku glavne obravnave (list. št. 112) izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo oba takšna predlagana dokaza.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana prekluzija dokazov, kot to očita pritožba, da je tožena stranka predložila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na tem naroku odobrilo tri dnevni rok za predložitev navedenih listin, kar pomeni, da so bili predloženi dokazi z dovoljenjem sodišča. Sicer pa navedeni listini izkazujeta zgolj način postopanja tožene stranke v postopku izredne odpovedi, ki na odločitev o utemeljenosti razlogov v izredni odpovedi ne vplivata.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodje poslovne enote iz razloga po 1. alineji 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) zaradi kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine. Takšna izredna odpoved je začela učinkovati dne 22. 10. 2009, ko ji je bila tožnici vročena v pisni obliki. Tožnici je bilo dne 28. 9. 2009, ko se je vrnila iz tujine, s strani tožene stranke predočeno, kaj se ji očita, saj se je v dnevih pred tem datumom opravila uradna inventura v poslovalnici trgovskega centra E., na podlagi katere se je ugotovil primankljaj ter vrednost odnešenega blaga. Pristojni delavci tožene stranke so tožnici navedenega dne hoteli vročiti pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, vendar je izjavila, da ne bo ničesar sprejela, na kar so ji povedali, da ima določen zagovor dne 7. 10. 2009. V nadaljevanju so se s tožnico ponovno sestali in pregledali inventurne listine, tožnica pa je predložila seznam artiklov, ki jih je imela doma in niso bili evidentirani v poslovalnici. Tožnici je v izredni odpovedi očitala manko v višini najmanj 20.000,00 EUR, po izpovedbi direktorja A. pa je z odbitkom kala znašal 17.000,00 EUR. Tožnica je do dne 14. 10. 2009 delno poravnala škodo toženi stranki v znesku 3.143,32 EUR.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice po vsebini in ugotovilo, da je bila pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka v izredni odpovedi zmotno opredelila storitev kaznivega dejanja tatvine. Sodna praksa je v številnih primerih že zavzela stališče, da mora delodajalec tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe konkretizirati kršitev in znake kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev, pri tem pa ni odločilno, ali delodajalec tudi že točno določi člen kaznivega dejanja. Sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 133/2009). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru obrazložilo kaznivo dejanje po določbi 211. čl. KZ, ki je navedeno v izredni odpovedi, saj gre za kaznivo dejanje goljufije in ne tatvine, ki je predpisano v 204. čl. KZ-1. Vendar tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna opustitev tožene stranke glede napačne dikcije kazenskega člena ni odločilna, saj vsebuje izredna odpoved, ki je bila podana tožnici, v vsebinskem smislu obrazložene razloge, ki se nanašajo na storitev kaznivega dejanja tatvine.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen pričam na strani tožene stranke, ne pa pričam in dokazom na strani tožnice. Sodišče prve stopnje je v odločilnih dejstvih izvedlo dokaze, glede katerih je smatralo za potrebno, da jih izvede, v tej zvezi pa ni bilo vezano na nobena dokazna pravila. V kolikor je poklonilo verodostojnost določenim izpovedim, je do tega prišlo tudi z neposrednim vtisom sprejemanja izpovedb na narokih. Poleg tega se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeljevati do pritožbenega očitka, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo določenim pričam bolj kot drugim, saj je dolžno preizkusiti razloge oz. odgovoriti le na pritožbene navedbe, ki so odločilne in bi lahko vplivale na drugačno presojo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki ni bila poslovna praksa, da bi zaposleni brez plačila odnašali prodajne artikle izven trgovine, to tudi ni bilo dovoljeno, razen seveda v posebej dovoljenih situacijah, kot so promocije, reklame in podobno. Po izpovedbi direktorja A. je inventurna komisija ugotovila pri tožnici takšno količino odnešenega blaga, ki bi lahko dejansko pokrilo prodajalno v obsegu 10 metrov. Odločilno za presojo je, da ni bilo ustrezno evidentirano in plačano. Takšno ravnanje tožnice, ki je bila v spornem času vodja trgovine in zadolžena za pravilnost izvajanja poslovanja, pa presega vsa poštena merila poslovnosti in prodajne standarde. Vsa taka ugotovljena dejstva so močno omajala zaupanje v delo tožnice, zaradi česar ne obstojijo nobene možnosti za nadaljevanje njene zaposlitve pri toženi stranki. Izpodbijana sodba vsebuje o tem pravilno obrazložene dejanske in pravne razloge.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodišče prve stopnje sodbo (353. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).