Jedro

Po smrti imetnika stanovanjske pravice je tožnica kot edina uporabnica obdržala pravico do nadaljnje uporabe stanovanja. Ta pravica je bila, po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. Tožena stranka ji je zato, na njeno zahtevo, bila dolžna prodati stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila M.M. na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, v prvem nadstropju, številka 7, ki meri 42,29 m2. Toženkam je naložilo, da s tožnico sklenejo kupoprodajno pogodbo za ceno 366.236,60 SIT, ki jo bo tožnica plačala v 60 dneh od sklenitve pogodbe, pri čemer je prodajalka dolžna nositi davčne obveznosti. Odločilo je še, da tožene stranke dovoljujejo vpis lastninske pravice na ime tožeče stranke v zemljiško knjigo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek Mestne občine Ljubljana, da tožena stranka M.M. izprazni navedeno stanovanje in ga izroči tožeči stranki. Toženi stranki je sodišče še naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 287.876,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Proti sodbi se je prvotožena in hkrati tožeča stranka Mestna občina Ljubljana pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, njenemu tožbenemu zahtevku pa v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo,da je tožnica pridobila status imetnice stanovanjske pravice. Nesporno med strankami je, da se je tožnica pred letom 1990 priselila v stanovanje, katerega odkup zahteva, kot sostanovalka A.P., ki je bil v tistem času imetnik stanovanjske pravice. Do smrti A.P. tožnica stanovanjske pravice ni imela. Po smrti pa tožnica, kot uporabnica stanovanja, stanodajalcu ni predlagala, naj se jo določi za imetnico stanovanjske pravice. S smrtjo A.P. tožnica stanovanjske pravice ni pridobila. Od trenutka smrti A.P. tožnica zaseda stanovanje nezakonito. Gre za položaj iz 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982. Tožnica od P.smrti do uveljavitve Stanovanjskega zakona zaseda stanovanje samovoljno, saj na njem ni imela ne stanovanjske pravice in tudi ne sklenjene najemne pogodbe. Za odkup stanovanja po določilih Stanovanjskega zakona se zahteva imetništvo stanovanjske pravice v trenutku uveljavitve zakona, torej na dan 19.10.1991. Ker tožnica v stanovanju ni nezakonito prebivala več kot dve leti torej ni mogla pridobiti stanovanjske pravice na podlagi samega zakona. Takšno pravno naziranje je prvotožena stranka podala že v pripravljalni vlogi z dne 9.10.1998, vendar do njega sodišče ni zavzelo stališča. Že zaradi navedenega je sodba nezakonita. Ker je tožeča stranka postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi na sklenitev najemne pogodbe za predmetno stanovanje, prvotožena stranka meni, da priče, ki so bile zaslišane, utemeljujejo sklep, da tožnica z A. P., kot imetnikom stanovanjske pravice, ni živela v ekonomski skupnosti. Izpoved priče P. je prepričljiva. Sodišče pri oceni prepričljivosti izpovedi M.T. ni upoštevalo dejstva, da je ta priča, kot profesionalna športnica, večkrat odsotna z doma. Obstoja ekonomske skupnosti tožeča stranka ni uspela dokazati. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in je izpodbijana sodba tudi iz tega razloga nezakonita. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, na podlagi določbe 1. odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljnjem besedilu SZ), ugodilo tožbenemu zahtevku, da ji mora tožena stranka prodati stanovanje, ki ga tožnica zaseda. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so, glede na uporabljeno materialnopravno podlago, odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izpovedbah prič M.T., J.K., M.M. in S.B. ter v izpovedbi tožnice same, zaslišane kot stranke ter ob upoštevanju besedila pogodbe z dne 15.11.1988 imelo zadostno podlago za ugotovitev dejstva, da je tožnica več kot dve leti pred smrtjo A. P. z njim živela v ekonomski skupnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izpoved priče M.T. ocenilo za prepričljivejšo od izpovedi priče K.P., ne le zaradi dejstva, da je T. bila neposredna soseda, pač pa tudi zato, ker so njeno izpoved potrdile tudi druge zaslišane priče. Predvsem je pomembna izpoved patronažne sestre, kot priče zaslišane J.K.. Nobene utemeljene podlage tudi ne ponuja pritožba za sklepanje o tem, da je sodišče prve stopnje dalo prednost izpovedbi priče M.T. iz razloga, ker jo je neposredno zaslišalo, izpoved priče K.P. pa povzelo zgolj na podlagi zapisnika o njenem zaslišanju. Skratka, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica do uveljavitve Stanovanjskega zakona uporabnica stanovanja po 1. odstavku 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Po določbi 2. odstavka 19. člena ZSR uporabnik stanovanja, ki je najmanj dve leti živel z imetnikom stanovanjske pravice, preden je ta nehal uporabljati stanovanje, obdrži pravico uporabljati stanovanje. Po smrti imetnika stanovanjske pravice A.P. je torej tožnica kot edina uporabnica, ki je ostala v stanovanju, in ki je z imetnikom stanovanjske pravice dve leti živela v ekonomski skupnosti, obdržala pravico do nadaljnje uporabe stanovanja. Ta pravica je bila, ob upoštevanju prej navedenih pravno odločilnih dejstev, po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. Tožena stranka ji je zato, na njeno zahtevo, bila dolžna prodati stanovanje na podlagi določbe 117. člena SZ (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 517/95). Po navedenem se pokaže, da ni pravilno pravno stališče pritožnice, ki ga je slednja podala že v pripravljalni vlogi 9.10.1998 in na katero se v pritožbi sklicuje, namreč, da bi morali od smrti imetnika stanovanjske pravice do uveljavitve Stanovanjskega zakona preteči že dve leti. Nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov tudi ni izpolnjen pri odločitvi o tem, da tožbeni zahtevek prvotožene stranke na tožničino izselitev ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka, Mestna občina Ljubljana, ni izkazala v 58. členu Stanovanjskega zakona določenih pogojev, ki bi ji dali upravičenje za izpraznitveni zahtevek zoper tožnico oziroma toženko po njeni tožbi. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da niso izpolnjeni razlogi, iz katerih se sodba izpodbija. Ker tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je, na podlagi določbe 368. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev o zavrnitvi predloga, da mora tožeča prvi toženi stranki povrniti pritožbene stroške. Podlaga tej odločitvi je določba 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP in je posledica dejstva, da pritožba ni bila uspešna.