Jedro

Uporabnik, ki je ob pogojih iz 1. in 2. odstavka 18. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih ostal v stanovanju po smrti imetnika stanovanjske pravice, je v celoti stopil v položaj imetnika stanovanjske pravice in zato spada med upravičence za odkup stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bila tožnica na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani. Toženim strankam je naložilo, da sklenejo z njo za to stanovanje prodajno pogodbo pod pogoji, ki jih za privatizacijio določa Stanovanjski zakon. Tožbeni zahtevek Mestne občine Ljubljana za izpraznitev stanovanja pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica več kot dve leti živela v ekonomski skupnosti s tedanjim imetnikom stanovanjske pravice A. P. Zato jo je štelo za uporabnico stanovanja po 5. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih. Po smrti A. P. je kot edina uporabnica pridobila položaj imetnice stanovanjske pravice in s tem pravico do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo Mestne občine Ljubljana in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo Mestna občina Ljubljana. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožničin zahtevek in ugodi nasprotnemu zahtevku tožene stranke.

Navaja, da tožnica z A. P. ni živela v ekonomski skupnosti. P. ji je oddal sobo v zameno za pomoč, ki mu jo je nudila tožnica. Delitev stroškov med tožnico in P. kaže na to, da je tožnica dala odmeno za bivanje v stanovanju delno v denarju in delno v storitvah. Tudi če bi se ugotovilo, da je obstajala ekonomska skupnost, te ni mogoče enačiti s stanovanjsko pravico. Ekonomska skupnost bi tožnici le ohranila pravico osebno uporabljati stanovanje, medtem ko stanovanjska pravica obsega tudi zadovoljevanje stanovanjskih potreb družine. Ker pravica uporabnika ni izenačena s stanovanjsko pravico, tožnica ni pridobila pravice do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku/77).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba prve stopnje v izreku ugotavlja, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. To je v skladu z ugotovitvijo, da sta živela tožnica in imetnik stanovanjske pravice A. P. več kot dve leti v ekonomski skupnosti (1. odstavek 5. člena in 2. odstavek 18. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR). Pri tem je pomembno, da je bila tožnica poleg imetnika stanovanjske pravice P. edina uporabnica stanovanja, zaradi česar postopek po 3. in 4. odstavku 18. člena ZSR po smrti imetnika stanovanjske pravice ni bil potreben.

Tožena stranka v reviziji navaja, da ugotovljene okoliščine ne dajejo podlage za opredelitev razmerja med tožnico in P. kot ekonomske skupnosti. To razmerje opredeljuje kot podnajem, pri čemer je tožnica dajala odmeno za uporabo stanovanja deloma v denarju in deloma v storitvah. Vendar pa se te navedbe ne ujemajo z dejanskimi ugotovitvami sodbe prve in druge stopnje. Sodbi namreč ugotavljata tesnejšo skupnost med tožnico in P. Ta skupnost je obsegala tožničino pomoč P. in gospodinjenje, kar presega podnajemno razmerje in potrjuje navedbo v pogodbi z dne 15.11.1988 o skupnem gospodinjstvu. Skupno gospodinjstvo pa je v tem primeru pomemben element ekonomske skupnosti. Tožnica je ob prihodu v toženčevo stanovanje prinesla s seboj gospodinjske stroje, ki jih je glede na ugotovitev, da je P. gospodinjila, nedvomno uporabljala v korist obeh. Tudi delitev stroškov potrjuje ugotovitev o ekonomski skupnosti. Tožnica je nekatere stroške poravnavala neposredno, kar ni enako plačevanju podstanarine, temveč pomeni njen prispevek k ekonomski skupnosti s P. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ocene dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji, ugotovili ekonomsko skupnost med tožnico in P.. Ugotovitve, ki temeljijo na oceni dokazov, revizijsko sodišče ne more presojati (3. odstavek 385. člena ZPP). Pravni sklep, da ugotovljena dejstva potrjujejo ekonomsko skupnost in ne podnajem, pa je v skladu z vsebino pravnega standarda ekonomske skupnosti po 5. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih, kakor jo je izoblikovala sodna praksa. V razmerju med tožnico in P. so vsekakor prevladovali elementi ekonomske skupnosti, zasnovane na medsebojnem interesu in potrjene z listino z dne 15.11.1988, ki sta jo stranki imenovali pogodba.

Uporabnik, ki je ob pogojih iz 1. in 2. odstavka 18. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih ostal v stanovanju po smrti imetnika stanovanjske pravice, je v celoti stopil v položaj imetnika stanovanjske pravice. Tak uporabnik je lahko kadarkoli, brez časovne omejitve, zahteval, da sodišče izda sklep, ki nadomesti odločbo o dodelitvi stanovanja (20. člen ZSZ). Tožnica, ki je izpolnila pogoj dveletne ekonomske skupnosti z imetnikom stanovanjske pravice Pretnarjem (1. odstavek 5. člena ZSR), je glede na navedeno pridobila položaj imetnice stanovanjske pravice in zato spada med upravičence za odkup stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

Iz navedenega sledi, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi iz člena 386. ZPP, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve tožene in hkrati tožeče stranke (393. člen ZPP).