Jedro

Ob ugotovitvi, da je toženka pogodbo izpolnjevala je pravilna nadaljnja odločitev, da je tožnikov zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju neutemeljen.

V primeru, ko sopogodbenik sploh ni sposoben oblikovati pravno veljavne volje soglasja volj za sklenitev pogodbe sploh ni in pogodba ne nastane. Zato je pravilen zahtevek za ugotovitev, da je pogodba nična, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne (93. člen OZ). Višje sodišče je pravilno opozorilo, da tožnik ni pravilno oblikoval tožbenega zahtevka, saj je zahteval razvezo pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te odločbe, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 422,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 11. 5. 2006 od sodišča zahteval, naj primarno razveže pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki jo je toženka sklenila s pokojnima F. in I. S.. Podrejeno je zahteval, naj sodišče ugotovi, da je pogodba nična. V obeh primerih je zahteval, naj se nepremičnina, ki je bila predmet izpodbijane pogodbe, vrne v zapuščino.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da nobena od sodb nima razlogov o tem, da je že v prvi pripravljalni vlogi in na prvem naroku za glavno obravnavo navajal, da je pogodba oderuška in zato nična. Navaja, da je toženka izkoristila bolezen tožencev in je popolnoma jasno, da gre za nesorazmernost v dajatvah, saj je pokojnica umrla že mesec dni po sklenitvi pogodbe. Meni, da bi bila zato pravilna odločitev, da je pogodba oderuška. Meni, da je sodišče to dejstvo napačno upoštevalo in je zato podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je pogodba nična tudi zato, ker je nemoralno takšno pogodbo skleniti tik pred smrtjo. Meni, da je bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je zamudil rok za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev pogodbe. Poudarja, da je bil zahtevek vsaj glede F. S. vložen pravočasno in da je tožnik kot univerzalni naslednik pokojnega F. S. za uveljavljanje takšnega zahtevka tudi aktivno legitimiran. Tožnik poudarja, da roki iz 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) veljajo le za napake volje, ne pa tudi za pogodbe glede omejene ali popolne poslovne sposobnosti. Poudarja, da so ti roki prekluzivni in ne zastaralni. Tožnik meni, da mu rok ni mogel teči pred smrtjo strica, poleg tega pa mu sploh ni mogel začeti teči, saj ni imel dostopa do stričeve zdravniške dokumentacije. Poudarja, da se je njegova pooblaščenka šele v decembru 2007 na podlagi podatkov v spisu državnega tožilstva seznanila z možnostjo, da bi bil stric ob sklenitvi pogodbe lahko poslovno nesposoben. Tožnik poudarja, da je tudi napačna ocena obeh sodišč, da je toženka pogodbo izvrševala. Poudarja, da zakonca v domu za ostarele nista bila skupaj, da sta bila tudi v domovih, ki so poslovali na črno, poleg tega pa toženka za njuno preživljanje tudi ni uporabila svojih sredstev.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da tožnik sploh ni nikoli zatrjeval niti izkazal elementov za oderuštvo, v nadaljevanju pa tudi utemeljuje, zakaj meni, da tudi niso podani pogoji za oceno, da je bila sklenjena pogodba oderuška. Poudarja, da je glede napak volje treba rok šteti od sklenitve pogodbe, saj je po mnenju tožene stranke s smrtjo pokojnikov tožnik le vstopil v njun pravni položaj. Opozarja tudi, da pooblastilo za revizijo ni ustrezno, ker je bilo dano leta 2005. 5. Revizija v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, ni dovoljena.

6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB, v nadaljevanju ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP to vrednost navesti že v tožbi. Če tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago (objektivna kumulacija) ali če uveljavlja zahtevke zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), se na podlagi določbe drugega odstavka 41. člena ZPP v vezi z določbo prvega odstavka 39. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7. Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka, primarnega in podrejenega, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Vrednost obeh zahtevkov je tožnik opredelil s skupnim zneskom 15.022,53 EUR. Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča se v primerih objektivne kumulacije primarnega in podrejenega zahtevka, glede katerih tožnik v tožbi navede nediferencirano vrednost spornega predmeta, šteje, da je vrednost spornega predmeta navedena le za primarni zahtevek, ne pa tudi za podrejenega. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta za podrejeni zahtevek ima za posledico nedovoljenost revizije v tem delu. Zato je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (377. člen ZPP). Tako ne bo odgovarjalo na ugovore tožnika, ki se nanašajo na ta del odločitve, torej na navedbe v zvezi z ničnostjo pogodbe, ker naj bi se kavza te pogodbe ne uresničila in ker naj bi bila pogodba oderuška.

8. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo uvodoma poudarja, da je pooblaščenka tožnika v skladu z drugim odstavkom 95. člena ZPP za vložitev revizije predložila novo pooblastilo.

10. Sicer pa revizijsko sodišče opozarja, da na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Pavšalna kritika, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in da sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ter da je od odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (2. stran revizije) ne zadošča za obrazloženost. Tudi izpodbijanje dejanskega stanja z navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev ni dovoljeno, zato na ta del revizijskih navedb Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo.

11. S primarnim zahtevkom je tožnik od sodišča zahteval, naj pogodbo razveže zaradi neizpolnjevanja in zato ker pokojnika ob sklenitvi pogodbe nista bila razsodna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka pogodbo izpolnjevala. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Ob takšni ugotovitvi je pravilna nadaljnja odločitev, da je tožnikov zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju neutemeljen (tretji odstavek 561. člena OZ).

12. Res je, na kar opozarja tožnik, da se rok iz 99. člena OZ nanaša na primere, ko je pogodba izpodbojna, ker jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna ali če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje. Tožnik pa je zatrjeval, da pokojna F. in I. S. zaradi bolezni sploh nista bila sposobna oblikovati pravno veljavne volje, niti ravnati v skladu z njo, torej da sta bila nerazsodna in s tem popolnoma poslovno nesposobna. V takšnem primeru soglasja volj za sklenitev pogodbe sploh ni in pogodba ne nastane. Zato je pravilen zahtevek za ugotovitev, da je pogodba nična, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne (93. člen OZ)(1). Višje sodišče je pravilno opozorilo, da tožnik ni pravilno oblikoval tožbenega zahtevka, saj je zahteval razvezo pogodbe. Tudi, če bi tožnikove navedbe povezali s podrejenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti, pa so te neupoštevne, ker si tožnik v tem delu zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta, ni zagotovil pravice do revizije.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi v delu, ki se nanaša na zavrnitev primarnega zahtevka niso utemeljeni, zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 422,28 EUR (750 točk po 0,46 EUR, kar znaša 345 EUR, od tega 2% mat. stroškov, kar znaša 6,9 EUR, od vsega skupaj pa še 20 % DDV, kar znaša 70,38 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v zadevi II Ips 13/99.