Jedro

1. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je pri navedbah, ki se tičejo izpodbojnosti pravnega posla, zahtevek na razvezo (izpodbojne) pogodbe nesklepčen, je pravilno. Posledica izpodbojnosti je lahko le zahtevek na razveljavitev pogodbe (95. člen Obligacijskega zakonika ? OZ) in ne na razvezo pogodbe. Nesklepčnost bi bilo torej mogoče odpraviti samo s spremembo tožbenega zahtevka in sicer tako, da bi tožeča stranka poleg razveze pogodbe (v zvezi z navedbami o neizpolnjevanju obveznosti preživljalke) zahtevala tudi razveljavitev pravnega posla.

2. Materialno procesno vodstvo se po določbi 285. člena ZPP nanaša predvsem na navedbe in dokazne predloge. Razjasnjevalna vloga sodišča se sicer lahko razširi tudi na stvarne predloge, vendar se omejuje zlasti na poprave predlogov ali pravilnejše formulacije, ne pa na situacije, ko bi zaradi poziva sodišča šlo za spremembo tožbe (kot v tem primeru). V obravnavani zadevi bi sodišče s pozivom na spremembo tožbe preseglo svoje pristojnosti po 285. členu ZPP, zato zatrjevana kršitev postopka ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno med pokojnima F. in I.S. kot preživljancema in tožencem kot preživljalcem in v zvezi s tem na vrnitev nepremičnine, ki je bila predmet te pogodbe, v zapuščinsko maso po F. in I. S. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in v zvezi z ničnostjo zahtevek na vrnitev nepremičnine, ki je bila predmet te pogodbe, v zapuščinsko maso po F. in I.S. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.224,77 EUR. Ugotovilo je, da je toženka svoje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju izpolnjevala, zahtevek na razvezo pogodbe iz razloga napake volje je nesklepčen, poleg tega tudi prepozen, saj je tožnik za napako volje lahko izvedel pred več kot tremi leti. Pogodba tudi ni nična zaradi odsotnosti kavze, saj jo je toženka izpolnjevala, s tem je zagotovila uresničitev kavze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V zvezi z oderuškostjo pa tožnik ni navajal enega od obeh elementov oderuškosti, to je, da je toženka izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost in že iz tega razloga je zahtevek neutemeljen.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi.

Kar se tiče same nesklepčnosti sodbe (verjetno pravilno tožbe) je očitek sicer neutemeljen, če pa navedba glede razveljavitve pogodbe drži, bi moralo sodišče tožečo stranko v skladu z odločbo ustavnega sodišče in v skladu z določili ZPP pozvati, da nesklepčnost odpravi in ji da rok za odpravo. Ker tega ni storilo, je bil kršen ZPP in ustavne pravice tožnika. Tožeča stranka se ne strinja z navedbo, da je tožnik vložil tožbo na izpodbijanje po preteku roka. Tožeča stranka kot univerzalni pravni naslednik ima pravico izpodbijati pogodbo in je zato tožbo vložila v roku iz 99. člena ZPP. Prav tako pa tudi ne gre prezreti, da roki iz 99. člena OZ veljajo za napake volje, ne pa za omejeno ali popolno poslovno nesposobnost. Ti roki so prekluzivni. Tožbo je vložil praktično v nekaj dneh po smrti strica, doslej tudi ni imel dostopa do zdravstvene dokumentacije strica in tete, zato mu rok ni mogel začeti teči. Sodišče bi glede na listine iz spisa ODT moralo pridobiti izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil, ali sta bila pokojna v času sklenitve pogodbe sposobna izraziti svojo voljo. Tožeča stranka se je šele v letu 2007, ko je bil njeni pooblaščenki omogočen vpogled v spis ODT, lahko seznanila s tem, da obstaja utemeljen dvom o sposobnosti pokojnega strica izraziti voljo. Glede na navedeno je bila tožba vložena pravočasno. Kar se tiče razlogov za ničnost ne držijo očitki, da se je tožeča stranka sklicevala samo na oderuštvo. Dejstvo namreč je, da je tožnik navajal, da zakonca S. ob podpisu pogodbe hudo bolna in pod vplivom narkotikov, zato je izpolnjena tudi druga predpostavka, da je toženka izkoristila stisko sopogodbenikov. I.S. je umrla nekaj dni po podpisu pogodbe in njena bolezen je pomenila stisko, ki jo je izrabila tožena stranka. Pravdne stranke namreč ne rabijo podati pravne kvalifikacije svojih trditvenih navedb, pomembno je, da je postavljen zahtevek v smeri.

Tožeča stranka se ne more strinjati z navedbami, da je tožena stranka pogodbo ustrezno izvrševala, ker temu preprosto ni tako. Zakonca S. sta si izvrševanje predstavljala drugače, za časa njunega življenja sta si želela biti skupaj, končala pa sta v domovih za ostarele, ki so poslovali na črno in brez ustreznega dovoljenja in ločena. Prav tako tožena stranka za plačevanje stroškov ni uporabila svojih sredstev. Tožena stranka zakoncema ni dovolila stikov s sorodniki, sorodnikom je prikrivala relevantna dejstva. Ne drži niti, da je tožena stranka plačala 750.000 SIT za popravilo strehe, saj je ta denar dobila od prodaje avtomobila zakoncev S. Pritožba ni utemeljena.

Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je pri navedbah, ki se tičejo izpodbojnosti pravnega posla, zahtevek na razvezo (izpodbojne) pogodbe nesklepčen, je pravilno. Posledica izpodbojnosti je lahko le zahtevek na razveljavitev pogodbe (95. člen Obligacijskega zakonika ? OZ) in ne na razvezo pogodbe. Nesklepčnost bi bilo torej mogoče odpraviti samo s spremembo tožbenega zahtevka in sicer tako, da bi tožeča stranka poleg razveze pogodbe (v zvezi z navedbami o neizpolnjevanju obveznosti preživljalke) zahtevala tudi razveljavitev pravnega posla. Ustavno sodišče je v odločbi Up 108/04 res zapisalo, da tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti zaradi nesklepčnosti in nepopolnih navedb, ne da bi pred tem sodišče na nepopolnost navedb opozorilo stranko, vendar se je v konkretni zadevi materialno procesno vodstvo (ki je takrat izostalo) nanašalo na navedbe in ne na zahtevek. Materialno procesno vodstvo se po določbi 285. člena Zakona o pravdnem postopku namreč nanaša predvsem na navedbe in dokazne predloge. Razjasnjevalna vloga sodišča se sicer lahko razširi tudi na stvarne predloge, vendar se omejuje zlasti na poprave predlogov ali pravilnejše formulacije, ne pa na situacije, ko bi zaradi poziva sodišča šlo za spremembo tožbe (kot v tem primeru). V obravnavani zadevi bi sodišče s pozivom na spremembo tožbe preseglo svoje pristojnosti po 285. členu ZPP, zato zatrjevana kršitev postopka ni podana. Ker je zahtevek nesklepčen in ga je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi iz tega razloga, ni več pomembno, ali je bil podan pravočasno ali ne.

Sodišče se je z zahtevkom za razvezo pogodbe pravilno ukvarjalo glede na navedbe o neizvrševanju pogodbe in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbene navedbe o tem, da sta si zakonca S. izvrševanje pogodbe predstavljala drugače so le navržene in nimajo podlage v rezultatih dokaznega postopka. Vprašanje, katera sredstva so bila uporabljena za plačevanje stroškov, v zadevi ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka dobro skrbela za zakonca S. (tudi že precej let pred smrtjo I.S.), za hišo, nekaj časa je celo skrbela za F.S. na svojem domu, sodišče je to skrb podrobno opisalo na straneh 6, 7 in 8 sodbe. Na podlagi teh ugotovitev (na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje) nikakor ni mogoče zaključiti, da toženka pogodbe ni izvrševala. Zato je odločitev sodišča, da pogodbe ne razveže, pravilna.

Tožeča stranka je uveljavljala ničnost pogodbe iz razloga, ker naj bi bila pogodba oderuška. Pri tem se je sklicevala zgolj na nesorazmerje v dajatvah in na bolezen preživljancev, ki bi res lahko pomenila njuno stisko. Vendar za zaključek, da je neka pogodba oderuška, ne zadošča le stiska ene stranke, ampak mora biti podan tako imenovani subjektivni element, da sopogodbenik to stisko tudi izkoristi. O tem, da naj bi toženka izkoristila stisko tožencev, v navedbah tožeče stranke ni ničesar (in to kljub temu, da je bila tožeča stranka na naroku 23.11.2007 na to opozorjena, sicer s strani tožene stranke) in je zato zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe na tej podlagi pravilno zavrnjen.

Sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).