Jedro

Okoliščina, da tožnica ni niti v naknadno podaljšanih rokih pripravila ustreznega finančnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008, čeprav bi to lahko storila, pomeni, da tožnica svojega dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar ji je tožena stranka utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz naslova nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se: razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 5. 6. 2008; ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da je tudi po 24. 11. 2008 za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu računovodje s polovičnim delovnim časom 20 ur tedensko; toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto računovodje, ji obračuna in izplačila vsakomesečno prikrajšanje pri plači v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega prikrajšanja do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, plača ustrezne prispevke in davke od bruto zneska prikrajšanja pri plači, upoštevajoč neto znesek, vse za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 27. 11. 2008 do vnovičnega sprejemanja na delo; toženi stranki naloži, da tožnici vpiše v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo za čas nezakonite odsotnosti z dela; toženi stranki naloži povrnitev predpravdnih stroškov nastalih zaradi vložitve pritožbe na Svet zavoda tožene stranke v višini 220,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2008 do plačila in povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (točka I izreka).

Odločilo je, da tožnica, tožena stranka, stranski intervenient na strani tožene stranke sami nosijo svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 54/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljilo na neresničnem dejstvu, da naj bi se tožnica do vseh očitanih kršitev opredelila v zagovoru, ki ga je podala dne 26. 5. 2008 na podlagi obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Te kršitve pa naj bi ves čas postopka ostale iste, zaradi česar naj ne bi bila kršena njena pravica do izjave v postopku in do obrambe, kljub temu, da je prišlo do prekvalifikacije odpovednega razloga iz krivdnega v razlog nesposobnosti. Primerjava med kršitvami iz pisne obrazložitve in razlogi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi pokaže, da je v odpovedi kar pet na novo opredeljenih kršitev, glede katerih se tožnica ni imela možnosti zagovarjati. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj se ni opredelilo do tožničinega ugovora, da tožena stranka ni upoštevala postopka, ki sta ga določala 25. in 26. člen takrat veljavne Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju KPND). Sodišče prve stopnje se je oprlo na opis del in nalog, ki do 30. 1. 2008 ni obstajal. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena je podana, ker se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tožničinih navedb o tem, da ni bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), za kar je tožnica v argumentih navajala na četrti strani tožbe in v točki VI/3 prvega pripravljalnega spisa. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do za tožnico odločilnega dejstva, da neverodostojnih podatkov ni hotela prikazati kot verodostojne, saj bi s tem spravila sebe v kazenski postopek. Iz tega jasno izhaja, da ni šlo za nesposobnost tožnice, temveč za njeno zavestno dejanje iz upravičenih razlogov. Pritožba sodišču očita, da se ni opredelilo do tožničinega dokaznega predloga (pravilno do navedb) o tem, da je računovodski servis Svetu zavoda tožene stranke v potrditev predal identične podatke kot tožnica, z izjemo tožničinih pripomb o neverodostojnih podatkih, kar pomeni, da je šlo za neverodostojno listino. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z odgovorom, ki ga je izvedenka podala na obravnavi dne 27. 6. 2011, da glede na okoliščine tožnica ne bi mogla pripraviti računovodskega poročila za leto 2007, ki bi bilo pravilno in pošteno v vseh ozirih. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do za tožnico bistvenih okoliščin, to je do neizvršenih zadolžitev ravnateljice tožene stranke, da odpravi nepravilnosti, do katerih je prišlo pred 1. 9. 2007. Prav tako se ni opredelilo do nezakonitih pritiskov ravnateljice nad tožnico, da neverodostojne podatke prikaže kot verodostojne. Zaradi vseh navedenih kršitev je sodišče prve stopnje posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker je sodišče prve stopnje dopustilo takoimenovano prekvalifikacijo odpovednega razloga in ker je štelo, da se v postopku prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti lahko upošteva zagovor v postopku obdolžitve po 111. členu ZDR, čeprav je zagovor lahko bistveno drugačen, glede na očitani razlog. Pri tem je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo tožničine navedbe in ugotovitve v zvezi z nespornimi ugotovitvami izvedenke v točki 3/5 v povezavi s točko 5/5 izvedenskega mnenja. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijane odločitve, da tudi tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke sama krijeta svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba delno utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je iz pisnega zagovora tožnice razvidno, da se je tožnica opredelila do očitanih kršitev, ki so ves čas postopka (kar pomeni tako v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) ostale iste. To je res glede očitka, da tožnica niti do dneva vročitve vabila (16. 5. 2008) ni izdelala finančnega dela letnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008 v takšni obliki in s takšno vsebino, da bi jih lahko pravočasno obravnaval in sprejel svet zavoda tožene stranke, ter glede očitka, da prihaja do nakazovanja plač v večih delih, nepravilnih izpisov količnikov, nepravilnosti pri odtegljajih in drugih napak v zvezi s plačami in drugimi osebnimi prejemki delavcu, ne pa tudi glede nadaljnjih očitkov iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je očitkov o nepravočasni predaji ustreznih podatkov ravnateljici tožene stranke, o nepravočasnem plačevanju in izstavljanju računov ter o kršitvi določb splošnega akta tožene stranke o varovanju osebnih podatkov. Vendar pa navedena netočnost ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere bi bilo izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti. Iz pisnega zagovora tožnice namreč izhaja, da je ta podala zagovor glede očitka, da ni pravočasno pripravila finančnega dela rednega poročila za leto 2007 in finančnega načrta tožene stranke za leto 2008, iz obdolžitve in vabila na zagovor pa, da bi to lahko storila tudi glede očitkov o nepravilnostih pri obračunih plač (tožnica je v zagovoru navedla, da je vse v zvezi s tem že pojasnila v dopisu z dne 14. 4. 2008, da ne ve za novejše primere ter da je vse tudi že zastarano). Navedeno pomeni, da je zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti možno presojati le glede tistih očitkov, glede katerih je bila tožnici dana možnost zagovora, to pa so očitki v zvezi z izdelavo finančnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008 ter očitki v zvezi z nepravilnostmi pri obračunu plač in drugih osebnih prejemkov delavcev.

Zgolj zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinega ugovora, da bi tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti morala upoštevati postopek iz 25. in 26. člena KPND, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da pravici stranke, da navaja materialne predpise, ki jih je po njenem mnenju potrebno uporabiti, ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb opredeli. Vendar zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb tožnice, izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana samo takrat, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V konkretnem primeru pritožba smiselno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa pri vprašanju ali je potrebno uporabiti določbe KPND ne gre za odločilna dejstva, temveč za vprašanje uporabe materialnega prava, ki vsebuje tudi postopkovne določbe.

Na podobno zmoten način tožnica uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da ni bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR. Navedeno je lahko le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, nikakor pa ne vprašanje navajanja razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi tega se pritožbeno sodišče tudi do tega vprašanja opredeljuje v tistem delu obrazložitve, ki se nanaša na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba sodišču prve stopnje očita tudi z navedbo, da se ni opredelilo do za tožnico odločilnega dejstva, da neverodostojnih podatkov ni hotela prikazati kot verodostojne. Tudi pri tem ne gre za pomanjkljivost, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali bi tožnica ob ustrezni angažiranosti finančno poročilo in finančni načrt lahko pripravila vsaj v naknadno določenih rokih in glede tega vprašanja so razlogi izpodbijane sodbe povsem jasni.

Odločilno dejstvo v tem sporu tudi ne more biti to, da naj bi servis, ki je pripravil končno poslovno poročilo za leto 2007, uporabil enake podatke, kot jih je zbrala tožnica, s tem, da jih je tožnica označila za neverodostojne. Navedena okoliščina bi kvečjemu še dodatno pritrjevala temu, da tožena stranka tožnici utemeljeno očita nesposobnost, ker ni pripravila finančnega poročila, kljub temu, da je imela podatke, za katere se je kasneje pokazalo, da so lahko osnova za njegovo sestavo, pri čemer je finančno poročilo potrdila tudi revizija.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je njegova odločitev v nasprotju z odgovorom izvedenke na naroku za glavno obravnavo 27. 6. 2011. Izvedenka je takrat (glej list. št. 466) res ocenila, da glede na vse okoliščine tožnica ne bi mogla pripraviti računovodskega poročila, ki bi bilo pravilno in pošteno v vseh ozirih iz razloga opustitve določenih vknjižb, ki so bile ugotovljene za obdobje pred 31. 8. 2007. Vendar je potrebno upoštevati, da se je izvedenka nato na istem naroku za glavno obravnavo (glej list. št. 469 in 470) postavila na stališče, da bi tožnica ob korektnem sodelovanju z nadrejenimi lahko opravila vsa računovodska dejanja potrebna za pripravo računovodskega poročila, če bi opravila vse tiste postopke, ki se jih pričakuje od računovodje, se pravi, upoštevala priporočila notranje revizorke in gospoda Preloga, in ne bi uvedla novega računalniškega sistema, za katerega verjetno porabila veliko časa. Po navedenem naroku za glavno obravnavo je izvedenka opravila še dodaten ogled glavne knjige in posameznih knjig iz časa, ki je bilo relevantno za pripravo zaključnega računa za leto 2007 in na podlagi takšnega pregleda je izvedenka ponovno prišla do ugotovitve, da bi tožnica, z izjemo vpliva morebitnih napak v začetnih saldih na dan 31. 12. 2006 in v primerljivih podatkih za leto 2006, do 31. 3. 2008 v danih okoliščinah lahko pripravila sprejemljivo in zadovoljivo računovodsko poročilo za leto 2007 in v tem oziru tudi letno poročilo za leto 2007, če bi tvorneje sodelovala pri odpravljanju napak s sodelavci in razpoložljivimi zunanjimi računovodskimi strokovnjaki in če bi ravnala bolj skrbno in pravilno pri obračunavanju plač in pripravljanju plačilnih list (točka 3.3 na list. št. 524). Izvedenka je v dopolnitvi izvedenskega mnenja tudi ocenila, da preostale in do datuma priprave računovodskih izkazov za leto 2007 še nerazrešene napake in negotovosti niso bile take narave, da jih ob pomoči razpoložljivih zunanjih računovodskih strokovnjakov in ob tvornem sodelovanju s sodelavci javnega zavoda, ne bi bilo mogoče v zadovoljivi meri razrešiti v razumnem času (točka 3.4. na list. št. 524). Iz celotnega izvedenskega mnenja tako dejansko izhaja ugotovitev, da bi tožnica ob ustreznem angažiranju lahko pripravila finančno poročilo za leto 2007 in posledično tudi finančni načrt za leto 2008. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nerealiziranih zadolžitev ravnateljice, da odpravi nepravilnosti do katerih je prišlo pred 1. 9. 2007. Iz navedb tožnice v postopku je očitno, da pri tem misli na sklepe, ki jih je svet zavoda tožene stranke v zvezi z zaključnim računom za leto 2007 sprejel na 7. redni seji 28. 2. 2008. Ob sklepih, da mora A.A. v čim krajšem možnem času uskladiti vsa stanja na dan 31. 8. 2007 in le-tega predati sedanji računovodkinji A.B., ki povzete podatke združi v eno evidenco in v podaljšanjem roku poskrbi za oddajo zaključnih finančnih poročil Ajpesu je bil sprejet nadaljnji sklep, da za koordinacijo in sodelovanje med prejšnjo in sedanjo računovodkinjo poskrbi ravnateljica. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v zadnjem odstavku na osmi strani obrazložitve, ko ugotavlja, da tožnica ni uspela opravljati obveznosti iz svojega delokroga, čeprav ji je bila zagotovljena pomoč, pri čemer se sklicuje tudi na prilogo B7, to je na dopis ravnateljice tožene stranke tožnici v zvezi z realizacijo navedenega sklepa sveta zavoda tožene stranke. Iz ugotovitev izvedenke tudi ne izhaja, da bi bila za nastalo situacijo kriva ravnateljica tožene stranke. Tožnica sicer očitno meni drugače. Zgolj zato, ker ji sodišče prve stopnje ni pritrdilo, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nezakonitih pritiskov ravnateljice na tožnico, da neverodostojne podatke prikaže kot verodostojne. Za nezakonit pritisk ni mogoče šteti zahteve ravnateljice, da tožnica pripravi finančno poročilo in finančni načrt, kakor tudi ne zahtev, ki so razvidne iz dopisa ravnateljice z dne 29. 2. 2008 o tem, kaj naj tožnica omogoči A.A., da bo ta lahko uredila stanje za čas od 1. 1. 2007 do 31. 8. 2007. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožničin očitek o šikaniranju nima nobene opore v objektivno izkazanih dejstvih ter da kot šikaniranja ni mogoče interpretirati zahteve tožene stranke in njenih organov, da tožnica ažurno in strokovno opravi svoje delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica po stanju 31. 12. 2007 ni opravila običajnega popisnega postopka usklajevanja obveznosti do dobaviteljev in drugih dolžnikov ter terjatev do kupcev in upnikov, s čimer je v precejšnji meri otežila, če že ne onemogočila, ustrezno uskladitev saldov terjatev in obveznosti v poslovnih knjigah na dan 31. 12. 2007 z njihovim dejanskim stanjem, s tem pa otežila, če ne že onemogočila tudi ustrezno izvedbo celotnega popisa na ta dan in s tem tudi pripravo ustreznih računovodskih izkazov za leto 2007; - tožnica ni pripravila in in izdelala finančnega načrta za toženo stranko za leto 2008 v takšni obliki in s takšno vsebino, da bi ga lahko svet zavoda tožene stranke pravočasno obravnaval in sprejel; - iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica v kritičnem času ni bila sposobna ažurne in strokovne izvedbe računovodskih poslov pri toženi stranki; - tožena stranka je tožnici 15. 5. 2008 izdala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi; - tožnica je 26. 5. 2008 podala pisni zagovor na zgoraj navedeno obdolžitev in vabilo; - ravnateljica tožene stranke se je po obravnavi očitanih nepravilnosti, ki so navedene v obdolžitvi in vabilu na zagovor ter obravnavi pisnega zagovora tožnice odločila, da spremeni pravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako, da tožnici pogodbo o zaposlitvi odpove zaradi nesposobnosti; - tožena stranka je preverila ali je tožnici možno ponuditi pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo, vendar je ugotovilo, da takšne možnosti ni.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki so vsebovane v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, še zlasti v zvezi s pripravo finančnega poročila za leto 2007 in finančnega plana za leto 2008 ter napakami tožnice pri obračunu plač in drugih osebnih prejemkov za posamezne, v tem delu obrazložitve navedene, delavke tožene stranke.

Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V skladu z 2. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Okoliščina, da tožnica ni niti v naknadno podaljšanih rokih pripravila ustreznega finančnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008, čeprav bi tudi po ugotovitvah izvedenke to lahko storila, prav gotovo pomeni, da tožnica svojega dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz naslova nesposobnosti. Očitane nepravilnosti pri obračunu plač samo dodatno potrjujejo pravilnost odločitve tožene stranke. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pa v celoti zadoščajo že ugotovitve v zvezi z zaključnim računom za leto 2007 in finančnim načrtom za leto 2008. V skladu z 3. odstavkom 88. člena ZDR je tožena stranka tudi preverila ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče prekvalificirati za drugo delo, vendar takšne možnosti ni bilo.

Ravnateljica tožene stranke bi sicer ravnala bolj pravilno, če bi po tistem, ko se je odločila, da bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tožnici vročila novo vabilo na zagovor, v katerem bi navedla, da ji namerava podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pri čemer bi pri tem vabilu lahko navedla tudi tiste razloge, ki jih je potem dejansko vsebovala izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pa jih vsebovala tožnici vročena pisna obdolžitev z vabilom z dne 15. 5. 2008. Vendar pa zaradi navedenega izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nezakonita, seveda pa ni možno upoštevati tistih očitkov, glede katerih tožnici ni bila dana možnost zagovora, kakor je to že razloženo zgoraj.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prezrlo ugotovitve izvedenke iz točke 3/5 v povezavi s točko 5/5 izvedenskega mnenja. Tožnica povsem zmotno domneva, da ugotovitve izvedenke v točki 3/5 v povezavi s točko 5/5 izvedenskega mnenja pomenijo, da tožnici ni mogoče očitati, da ni pripravila finančnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008. Tožnica pri tem očitno namerno spregleda sklepno ugotovitev izvedenke v točki 5/5 izvedenskega mnenja, da bi tožnica, če bi v obravnavanem obdobju vseskozi ravnala v skladu s Kodeksom poklicne etike računovodje in Kodeksom računovodskih načel, lahko pripravila takšno računovodsko poročilo javnega zavoda za leto 2007, ki bi bilo primerno za obravnavo in sprejem na svetu javnega zavoda do 30. 4. 2008, to je do roka, ki ga je za dokončanje računovodskega poročila javnega zavoda za leto 2007 določil svet zavoda na svoji 8. redni seji dne 26. 3. 2008 ali pa vsaj do 31. 5. 2008 (list. št. 216). V točki 5/5 izvedenskega mnenja pa je izvedenka ugotovila, da računovodsko poročilo, ki ga je tožena stranka pripravila za 8. redno sejo sveta tožene stranke dne 26. 3. 2008 ni pripravljeno v skladu z zahtevami računovodske stroke in računovodskimi standardi zato tudi ni bilo primerno za sprejem na svetu javnega zavoda. Navedene ugotovitve prav gotovo ne govorijo v prid tožnice, kot zmotno meni pritožba, temveč nasprotno pritrjujejo pravilnosti odločitve tožene stranke, da tožnici poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala določb 25. in 26. člena KPND, ki ureja postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del in postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela. Te določbe so bile v kolektivno pogodbo vnešene v zvezi z institutom ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta oziroma ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela v skladu z 18. členom takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, 60/1889, 42/1990) oziroma 100. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/1990, 5/1991, 71/1993), ki ni v celoti enak institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da tudi v primeru, če tožena stranka sploh ni vedela za obstoj navedenih določb KPND, to ne vpliva na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Bistveno je, da je bil tožnici omogočen zagovor, kar zahtevata tudi določbi 3. in 8. odstavka 25. člena KPND. Prav tako ni mogoče trditi, da ni bilo zbrane delovne dokumentacije, nenazadnje se ta nahaja v sodnem spisu in da delo tožnice ni bilo spremenjeno najmanj 30 dni, ko je bila prisotna na delu. Res je, da o začetku postopa ni bil obveščen sindikat, kakor to zahteva 4. odstavek 25. člena KPND, vendar zgolj to ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnici ni mogoče očitati nesposobnosti, češ da je šlo za njeno zavestno odločitev, da neverodostojnih podatkov ne bo prikazala kot verodostojne. Tožnica se je ves čas zagovarjala, da finančnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008 ni mogla pripraviti zaradi neverodostojnosti računovodske dokumentacije, ki se nanaša na čas od 1. 1. 2007 do 31. 8. 2007. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev izvedenke, da bi tožnica ob ustreznem angažiranju, kljub ugotovljenim pomanjkljivostim te dokumentacije, lahko pripravila ustrezno računovodsko poročilo (torej takšno, ki bi ga bilo možno sprejeti) do 30. 4. 2008, ali pa vsaj do 31. 5. 2008. Tožnica tega ni storila, kar pomeni, da ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbo 2. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Ugotovljena tožničina nesposobnost, da v danih razmerah pravočasno pripravi finančno poročilo in finančni načrt prav gotovo pomeni utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožnica je s tem, da ni pripravila finančnega poročila za leto 2007 in finančnega načrtna za leto 2008, čeprav bi to lahko storila, praktično skoraj blokirala delovanje tožene stranke. Tožničina nesposobnost, da pravočasno opravi delo, ki je pomembno za funkiconiranje tožene stranke, prav gotovo onemogoča nadaljevanje njenega dela pod pogoji s pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.