Jedro

Institut ugotavljanja znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta in doseganja pričakovanih rezultatov je podoben, ne pa enak institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zato vseh zahtev iz 25. člena KPND niti ne bi bilo mogoče izpolniti (npr. izdaja sklepa, ugovor), saj je koncept odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem drugačen od instituta prenehanja delovnega razmerja po prejšnjih predpisih.

Vse zakonske zahteve so bile izpolnjene, razen obvestila sindikatu, pri čemer bi tožnica lahko zahtevala njegovo obvestitev v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR. Posledično so bile, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, izpolnjene tudi bistvene zahteve iz 25. člena KPND (zbrana delovna dokumentacija, spremljanje tožničinega dela in zagovor), kar za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zadošča. Zakon ne določa natančneje, v kakšni obliki mora biti delavcu pred zagovorom predstavljen odpovedni razlog. Ker pa je namen seznanitve z odpovednim razlogom omogočiti delavcu obrambo, mora obrazložitev odpovednega razloga vsebovati opis delavčevega ravnanja, ki ga delodajalec šteje za odpovedni razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, za vrnitev tožnice na delo, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja vključno z izplačilom plače za čas od 24. 11. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo predpravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je obstajal razlog nesposobnosti, saj tožnica svojega dela ni opravljala pravočasno in kvalitetno, ker njena strokovnost ni bila na zadostni ravni. S tem, ko je od tožnice zahtevala, da delo opravlja kvalitetno in ažurno, tožena stranka ni ravnala šikanozno.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje. Zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je presojalo le glede tistih očitkov, za katere je bil tožnici omogočen zagovor in ugotovilo, da je razlog nesposobnosti obstajal. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morala tožena stranka v postopku odpovedi upoštevati določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS št. 18/91 in naslednji) ) in nasprotuje stališču, da na zakonitost odpovedi ne vpliva opustitev tega postopka oziroma niti to, da sodišče prve stopnje do ugovora tožnice v zvezi s tem ni zavzelo stališča. Določbi 25. in 26. člena KPND sta namenjeni ugotavljanju doseganja pričakovanih rezultatov, torej ugotavljanju razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Nadalje meni, da odpoved ni zakonita, ker je tožena stranka prvotno tožnici očitala kršitev pogodbenih obveznosti in je v zvezi s tako opredelitvijo ravnanja tudi podala zagovor, odpoved pa je bila podana iz popolnoma drugega razloga. Čeprav gre za podobno ali isto dejansko stanje, je zagovor delavca odvisen od tega, za kakšno odpoved gre. Po tem, ko se je odločila za druge vrste odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala tožena stranka tožnici najprej vročiti novo vabilo na zagovor. Izpodbijana sodba pa naj bi imela tudi postopkovne pomanjkljivosti in sicer, da je ni mogoče preizkusiti ter da so nekateri razlogi nejasni, drugi pa v medsebojnem nasprotju. Sodba sodišča druge stopnje naj bi ne vsebovala razlogov o tem, da tožnica pri izdelavi finančnega poročila in finančnega načrta ni hotela prikazati neverodostojnih podatkov; o tem, ali so bili razpoložljivi podatki zadostna osnova za pripravo poročila; o tem, da je računovodski servis, ki je naknadno izdelal poročilo, uporabil nepravilne in usklajene podatke; o tem, da naj bi pravilnost poročila potrdila revizija; o tem, kakšno pomoč ji je pri pripravi pravilnega poročila nudila tožena stranka, vključno z ravnateljico, ki bi morala uskladiti stanja na dan 31. 8. 2007. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge in prve stopnje ter ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka je 5. 6. 2008 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Predmet presoje sta dva očitka, in sicer da tožnica niti do vročitve vabila (16. 5. 2008) ni izdelala finančnega dela letnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008 v takšni obliki in s takšno vsebino, da bi jih lahko pravočasno obravnaval in sprejel svet zavoda, ter da prihaja do nakazovanja plač v dveh delih, nepravilnih izpisov količnikov, nepravilnosti pri odtegljajih in drugih napak v zvezi s plačami in drugimi prejemki delavcev. Čeprav je tožena stranka tožnici očitala še druge napake, ji je bila le glede teh dveh dana možnost zagovora. Tožnici je bilo vročeno pisno vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar se je ravnateljica po njenem zagovoru in po obravnavi očitanih nepravilnosti odločila za redno odpoved iz razloga nesposobnosti. Sodišče druge stopnje ni sprejelo tožničinega zagovora, da finančnih dokumentov ni mogla pripraviti, ker ni imela na razpolago verodostojnih podatkov. Na podlagi mnenja izvedenke, ki jo je postavilo sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da bi tožnica dokumente s primernim angažiranjem kljub ugotovljenim pomanjkljivim podatkom lahko pripravila.

8. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija izrecno ne konkretizira, vsebinsko pa jih je mogoče opredeliti kot kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijani sodbi očita, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in da vsebuje nasprotja v razlogih. Vendar izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima.

Očitek, da se sodišče ni opredelilo do tega, da tožnica ni pripravila finančnega poročila za leto 2007 in finančnega načrta za leto 2008 zaradi neverodostojnih podatkov, je tožnica uveljavljala že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da ne gre za pomanjkljivost, zaradi katere sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti. Do navedenih dejstev pa je stališče zavzelo tudi samo, pri čemer je izhajalo iz mnenja izvedenke, da bi tožnica, če bi spoštovala Kodeks poklicne etike računovodje in Kodeks računovodskih načel ter pokazala pripravljenost sodelovanja, lahko pripravila računovodsko poročilo, ki bi bilo primerno za obravnavo na svetu zavoda (18. točka obrazložitve). Opredelilo se je tudi do tožničine trditve, da zavestno ni hotela uporabiti neverodostojnih podatkov in jih prikazati kot verodostojne (20. točka obrazložitve).

Prav tako je pojasnilo, na kakšen način bi kljub pomanjkljivim podatkom lahko pripravila poročilo, ki bi bilo sposobno za obravnavo. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da pomanjkljivosti niso bile take, da jih ne bi bilo mogoče odpraviti oziroma jih ublažiti. Da je to res, dokazuje dejstvo, da je kasneje računovodski servis izdelal finančno poročilo, ki je bilo primerno za obravnavo na svetu zavoda. Očitek sodišču druge stopnje v zvezi z opravljeno notranjo revizijo, ki naj bi potrdila pravilnost poročila, je sicer utemeljen, saj v sodbi sodišča prve stopnje take ugotovitve ni, vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da finančno poročilo, ki ga je izdelal računovodski servis, temelji na neverodostojnih oziroma pomanjkljivih podatkih, ampak da je bilo to poročilo sestavljeno in pripravljeno za obravnavo na svetu zavoda kljub pomanjkljivostim, zaradi katerih ga tožnica ni pripravila.

Nadalje je neutemeljen očitek bistvene kršitve (nasprotja v razlogih) v zvezi z ugotovitvijo, da bi tožnica lahko pripravila finančne dokumente, če pa iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ob razpoložljivih podatkih ni mogla pripraviti pravilnega in poštenega računovodskega poročila. Sodišče druge stopnje je sledilo izvedenki, ki je na več mestih izrecno poudarila, da bi se dale napake v razpoložljivih podatkih odpraviti in nejasnosti rešiti v razumnem času. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi morala tožnica uporabiti neverodostojne podatke kot verodostojne (na ta način seveda poročilo ne bi bilo pravilno in pošteno), ampak da bi se dalo pomanjkljivostim izogniti in jih odpraviti ter kljub temu pripraviti ustrezno poročilo.

Končno je neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve, ki naj bi bila podana, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, da ravnateljica kljub sklepu sveta ni poskrbela za uskladitev vseh stanj na dan 31. 8. 2007, s čimer naj bi onemogočila pravočasno pripravo računovodskih izkazov in o tem, da bi tožnica lahko odpravila pomanjkljivosti v sodelovanju s sodelavci in zunanjimi strokovnjaki. Izpodbijana sodba o tem govori v 11. in 12. točki obrazložitve.

9. V ostalem se pod očitkom bistvenih kršitev v resnici skriva nasprotovanje sprejeti dokazni oceni oziroma ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo 25. in 26. člena KPND, ki za ugotavljanje znanj in zmožnosti ter pričakovanih rezultatov dela predvideva poseben postopek, in določb ZDR glede zagovora, ki tožnici ni bil omogočen pod očitkom nesposobnosti temveč pod pretnjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Po drugi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ne dosega pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar ne izpolnjuje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na očitke glede uporabe določb KPND, ki so bili enaki tudi v pritožbi. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališči, ki jih je zavzelo v izpodbijani sodbi. Določbe o postopku ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del ter ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela so bile v KPND vnesene na podlagi 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ 60/89 in naslednji), ki je napotoval na ureditev v splošnem aktu oziroma kolektivni pogodbi. Institut ugotavljanja znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta in doseganja pričakovanih rezultatov je podoben, ne pa enak institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zato vseh zahtev iz 25. člena KPND niti ne bi bilo mogoče izpolniti (npr. izdaja sklepa, ugovor), saj je koncept odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem drugačen od instituta prenehanja delovnega razmerja po prejšnjih predpisih. ZDR ne predvideva posebnih postopkov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predpisuje pa določene zahteve, ki morajo biti izpolnjene za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in so podobne zahtevam iz 25. člena KPND. Tako ZDR določa, da delodajalec predhodno obrazloži odpovedni razlog in o tem seznani delavca, ki mora imeti možnost zagovora (drugi in tretji odstavek 83. člena ZDR), če delavec tako zahteva, pa mora pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec (prvi odstavek 84. člena ZDR). Odpoved mora biti dana v pisni obliki (prvi odstavek 86. člena ZDR) in vročena delavcu na način, ki ga določa zakon (87. člen ZDR). Delodajalec mora dokazati obstoj odpovednega razloga (prvi odstavek 82. člena ZDR). Vse te zakonske zahteve so bile izpolnjene, razen obvestila sindikatu, pri čemer bi tožnica lahko zahtevala njegovo obvestitev v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR. Posledično so bile, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, izpolnjene tudi bistvene zahteve iz 25. člena KPND (zbrana delovna dokumentacija, spremljanje tožničinega dela in zagovor), kar za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zadošča. 13. Tudi glede obrazložitve odpovednega razloga in vabila na zagovor je presoja sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Tožena stranka je tožnici vročila obdolžitev z vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je kasneje podala iz razloga nesposobnosti. Zakon ne določa natančneje, v kakšni obliki mora biti delavcu pred zagovorom predstavljen odpovedni razlog. Ker pa je namen seznanitve z odpovednim razlogom omogočiti delavcu obrambo, mora obrazložitev odpovednega razloga vsebovati opis delavčevega ravnanja, ki ga delodajalec šteje za odpovedni razlog. Iz obrazložitve odpovednega razloga v vabilu na zagovor in iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je šlo v spornem primeru vsebinsko ves čas za iste očitke, glede katerih je tožnica tudi podala zagovor, zato neutemeljeno zatrjuje, da ji je bila pravica do zagovora kršena. Sprememba pravne kvalifikacije očitanega ravnanja na to pravico ni vplivala. Sicer pa tudi iz revizije ne izhaja, kako drugače bi se tožnica zagovarjala, če bi bil v vabilu na zagovor naveden odpovedni razlog nesposobnosti in kako bi to vplivalo na odločitev sodišča. 14. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.