Jedro

Asfaltirana ulica samo zato, ker dela na njej niso bila dokončana in so po preplastitvi z asfaltno prevleko na ulici ostale na mestih ventilov komunalnih vodov vdolbine velikosti 30 x 15 cm in globine 4 cm, zaradi teh vdolbin še ni postala nevarna stvar.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2006 dalje in ji povrniti stroške postopka v znesku 45.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako od 12.12.2006 dalje, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica padla, ko je stopila na ulici v vdolbino v asfaltu velikosti 30 x 15 cm in globini 4 cm ter si pri tem prelomila zunanji gleženj na desnem skočnem sklepu. Odgovornost za škodo je pripisalo do polovice toženi stranki, ki je dala ulico preplastiti z asfaltno prevleko. Ta dela pa niso bila dokončana, saj so v asfaltu na mestih ventilov komunalnih vodov ostale vdolbine in prav na eni od takih vdolbin je tožnica padla. Občina kot lokalna skupnost je dolžna zagotoviti varno gibanje občanov po ulicah, zato bi morala poskrbeti, da se ulica ustrezno uredi, torej asfaltiranje dokonča. Zaradi te opustitve je tožnici odgovorna za škodo krivdno. Do polovice pa je tožnica tudi sama odgovorna za škodo, ki jo je utrpela, saj je za takšno stanje na ulici vedela, ker je trajalo že 22 let in če bi po ulici hodila bolj pozorno, ne bi prišlo do padca.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 192. čl. ZOR. Sama ni ravnala proti predpisom, niti nepravilno, ko je po obstoječi ozki ulici hodila skupaj s hčerko in se z njo pogovarjala. Od nikogar ni mogoče pričakovati, da neprestano gleda v tla, kje hodi, še posebej, če gre za asfaltirano in ravno ulico ter je v družbi in se pogovarja. Res je vedela za obstoječe vdolbine na ulici, vendar od nje ni mogoče zahtevati, da bi neprestano mislila na te vdolbine, še posebej, ker je obstoječa ulica edini dostop do njenega bivališča in hodi po njem vsakodnevno. Tožnica je padla na isti ulici po tem škodnem dogodku še enkrat. Vse to potrjuje, da nima vseskozi v glavi vdolbin na ulici in da se od povprečnega človeka ne more zahtevati, da bi ves čas pazil in gledal v tla, kam stopa. Da ni bila pazljiva, se v sodbi navaja preveč splošno. Sodišče ne pove, kako bi morala biti bolj pazljiva ob hoji po ulici in ob pogovoru. Vsekakor pa je njena odgovornost previsoko ocenjena s 50 % in bi se ji maksimalno lahko pripisala 10 % soodgovornost. Tudi iz sodb Vrhovnega sodišča se vidi, da se ob hudih nezgodah maksimalno pripiše 20 % soodgovornost, na primer, če se sopotnik pelje z vinjenim voznikom. Zato je v tem delu sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Prenizko pa ji je priznana tudi odškodnina. Meni, da je prenizka odškodnina za telesne bolečine, pa tudi glede strahu in trajnih posledic. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, skrajno podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Vdolbine v asfaltu, kjer so pokrovi zapornih ventilov vodovodne napeljave nekaj centimetrov nižji od nivoja položenega asfalta, ne morejo predstavljati nevarne stvari, zato tožena stranka ni objektivno odgovorna kot lastnica ulice, to je bilo potrjeno tudi že z odločbo višjega sodišča. Ker sodišče v nadaljevanju, ko povzema te ugotovitve, ugotavlja, da pa stanje na ulici ni bilo takšno, da bi omogočalo varno gibanje pešcev in da je tožena stranka s tem opustila dolžno skrbnost in tako krivdno ravnala, so ti razlogi sami s seboj v nasprotju. Če vdolbina ni nevarna stvar, potem tudi ni mogoče trditi, da je stanje takšno, da ne omogoča varno gibanje pešcev. Če ni varnega gibanja, potem gre za nevarno stvar in obratno. Sicer pa je sodišče tožnici po mnenju tožene stranke glede posameznih odškodninskih postavk prisodilo previsoko odškodnino. Tožnica je skupaj trpela telesne bolečine največ 2 meseca in 20 dni, zato je odškodnina v višini 600.000,00 SIT pretirana. Primerna bi bila v višini 400.000,00 SIT. Tudi za strah je priznana previsoka odškodnina. Poškodba ni bila komplicirana, prognoza je bila dobra, med zdravljenjem ni bilo zapletov, zato je tožnica upravičena le do 100.000,00 SIT odškodnine za strah in ne 200.000,00 SIT, kot je priznalo sodišče. Po poškodbi je tožnici ostal le rahlo omejeno gibljiv gleženj. Nepopolna gibljivost skočnega sklepa tožnico moti v manjši meri, vse težave, ki jih tožnica navaja, gredo na račun drugih zdravstvenih težav, to je deformiranih ploskih stopal, zato tudi v tem delu sodišče ne bi smelo tožnici priznati več kot 400.000,00 SIT odškodnine. Tožena stranka iz teh razlogov predlaga, da se sodba prvenstveno spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da se ob upoštevanju tožničine 50 % soodgovornosti prizna nižja odškodnina za vse postavke.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Oporekala je njenim pritožbenim navedbam. Tožnica, ki je poznala stanje na ulici, je opustila že običajno in dolžno pozornost, zato je njena odgovornost kvečjemu višja in ne nižja, kot je ugotovilo sodišče. Glede posameznih postavk nepremoženjske škode pa tožena stranka v odgovoru ponavlja stališče, da je odškodnina v sodbi kvečjemu previsoka in ne prenizka. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ker se tako zoper temelj, kot višino odškodnine pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka s svojega zornega kota in interesa v tem sporu, odločilne okoliščine pa so medsebojno prepletene, je pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnavalo skupaj in hkrati.

Glede temelja: Pritožbeno sodišče notranjega nasprotja, kot ga zatrjuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni našlo. Vsekakor asfaltirana ulica samo zato, ker dela na njej niso bila dokončana in so po preplastitvi z asfaltno prevleko na ulici ostale na mestih ventilov komunalnih vodov vdolbine velikosti 30 x 15 cm in globine 4 cm, zaradi teh vdolbin še ni postala nevarna stvar. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dela po asfaltiranju na tej ulici, za katero je odgovorna tožena stranka, niso bila dokončana in da zaradi udrtin gibanje občanov po ulici ni bilo varno, pa je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da je tožena stranka opustila svojo dolžno skrbnost, ker ni poskrbela, da bi se asfaltna tla primerno uredila tako, da ne bi bilo na njih udrtin, zato je utemeljeno zaključilo, da je zaradi opustitve te dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Tu ne gre za kakšno nasprotje, ampak gre le za pravilno pravno kvalifikacijo toženkine odškodninske odgovornosti.

Glede na ugotovljene okoliščine pa je sodišče prve stopnje pravilno tudi odločilo, ko je tožnici pripisalo polovični soprispevek za škodni dogodek. Ker je bilo enako stanje na tej ulici že 22 let in tožnica to stanje že ves čas pozna, saj že ves ta čas prebiva na isti ulici, je bila njena dolžnost, da po ulici hodi previdno. Vsak povprečno razumen odrasel človek, ki mu je takšno stanje na ulici poznano, bi bil pri hoji ob takem poznavanju stanja ulice bolj skrben, kot je bila očitno v tem primeru tožnica, ki ni bila pozorna na tla, saj sicer ne bi stopila v udrtino. Glede na vse okoliščine konkretnega primera, ko je torej tožnica že tako dolgo vedela za stanje na ulici, je porazdelitev deleža v izpodbijani sodbi pravilna. Tožničin prispevek k nastali škodi nikakor ni mogoče enačiti s prispevkom sopotnika, ki se prisede k vinjenemu vozniku, ki za škodo v prometni nesreči odgovarja sopotniku objektivno. V konkretnem primeru, ko je tožena stranka odgovorna krivdno, se tudi tožničino neskrbno ravnanje lahko primerja le v sorazmerju z obsegom neskrbnosti druge stranke. Obseg neskrbnosti obeh pa je v konkretnem primeru glede na ugotovljene okoliščine enak, zato je odločitev materialnopravno pravilna, saj ima vso podlago v 1. odst. 131. člena in členu 171 OZ.

Glede višine odškodnine: Obseg ugotovljene tožničine škode nobena od pravdnih strank ne izpodbija. Iz pritožb obeh pravdnih strank je razvidno, da se pritožujeta samo glede odmerjene višine za ugotovljeno škodo. Glede na ugotovljeni obseg telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki jih je tožnica prestajala v zvezi s škodnim dogodkom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina v višini 600.000,00 SIT pravilno odmerjena in v celoti v skladu s sodno prakso za podobne primere. Prav tako je ustrezna tudi odškodnina za strah, saj se je tožnica zaradi močnih bolečin ob prelomu gležnja, močno boleči in otekli nogi, hudo prestrašila, za dober izid zdravljenja pa je bila v strahu po oceni izvedenca še do dva meseca. Takšen obseg škode vsekakor utemeljuje odškodnino v višini 200.000,00 SIT. Glede na vse ugotovljene posledice, ki so tožnici ostale ter duševne bolečine, ki jih zaradi tega trpi, pa je sodišče prve stopnje priznalo tožnici tudi ustrezno odškodnino v višini 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato pritožbeno sodišče ne more v tem delu pritrditi niti tožeči stranki, da je ta odškodnina prenizka, niti toženi, da je previsoka. V celoti neutemeljeni pritožbi je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa tudi ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.