Jedro

Nižji sodišči sta ob konkurenci dveh krivdnih odgovornosti pravilno razmejili prispevek obeh pravdnih strank k nastanku škode v razmerju 50 % vsaka pravdna stranka.

Tožnica, ki je poznala stanje na ulici, bi se lahko izognila nastali škodi, če bi bila bolj previdna in pozorna na tla. Revizijsko sodišče dodaja, da iz stališča pritožbenega sodišča o zahtevani skrbnosti torej ne izhaja, da morajo povprečni oškodovanci pri hoji neprestano misliti na vdolbine in neprestano gledati v tla, kot v reviziji zmotno meni tožnica, in da se je tožnica poškodovala podnevi, ob normalnem vremenu.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2006 dalje do plačila, v petnajstih dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 297,69 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v petnajstih dneh.“ Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 108,22 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila, v petnajstih dneh.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 118,32 EUR revizijskih stroškov v petnajstih dneh od vročitve revizijske sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo 3.338,34 EUR (prej 800.000,00 SIT) nepremoženjske škode z obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Presodilo je, da je tožnica soodgovorna za nastanek škode v višini 50%.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da se ugotovi odgovornost toženke za vso nastalo škodo in da se tožnici odmerjena odškodnina zviša za 7.093,97 EUR (prej 1,700.000,00) oziroma pravilno za 4.590,21 EUR (prej 1,100.000,00 SIT). Navaja, da nižji sodišči nista pravilno uporabili meril o deljeni odgovornosti pravdnih strank. Njuni razlogi so nesprejemljivi in nejasni, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica ni ravnala nezakonito in nepravilno. Ni ji mogoče očitati malomarnosti in nepazljivosti. Zaradi hoje in pogovora s hčerko ni bila manj pazljiva. Od nikogar ni mogoče zahtevati, da pri hoji po javni cesti neprestano gleda v tla. Pri hoji razni nenadni dogodki prekinejo pozornost povprečnih posameznikov. Obstoječa ulica je edini dostop do tožničinega prebivališča. Nihče ne more zahtevati, da tožnica neprestano misli na vdolbine. Toženka je dolžna ali odstraniti ali označiti nevarne vdolbine. Njeno ravnanje je hudo malomarno, tožničina trenutna nepazljivost pa ni upoštevna oziroma pomeni le minimalno soodgovornost. Sodišči sta ugotovili tožničino nepazljivost, pri tem pa nista navedli kriterijev, kako bi morala biti tožnica bolj pazljiva. Tožnici bi morali priznati vso zahtevano odškodnino za telesne bolečine in strah, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v višini 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT). V nadaljevanju revizije tožnica ponavlja ugotovljeno dejansko stanje glede prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo pritrjuje razlogom nižjih sodišč in opozarja, da tožnica v reviziji delno poskuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji sojenja ni dopustno.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka natančno opredeliti. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča ni konkretiziran v zadostni meri, da bi bil upošteven, oziroma po svoji vsebini pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevane nejasnosti v razlogih nižjih sodišč o tožničini soodgovornosti niso obrazložene (in nenazadnje niti niso podane), tožničino nestrinjanje z razlogi pa ne more pomeniti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - tožnica se je podnevi in ob normalnem vremenu pogovarjala in sprehajala po ulici, ki je v lasti toženke; - stopila je v vdolbino asfalta na mestu ventila komunalnega voda (dolžine 30 cm, širine 15 cm in globine 4 cm) in padla; - tožnici so bile razmere poznane, saj tam stanuje in po ulici vsakodnevno hodi že 22 let; - ulica je v takšnem stanju že 22 let, saj toženka, ki zagotavlja vzdrževanje cest v svoji lasti, na njej ni zaključila del in so na mestih ventilov komunalnih vodov ostale vdolbine v asfaltu; - tožnica je pri padcu utrpela prelom zunanjega gležnja na desnem skočnem sklepu (podroben dejanski obseg vseh oblik tožnici nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti do šesti strani prvostopenjske sodbe, zato jih revizijsko sodišče na tem mestu ne bo povzemalo).

9. Revizija zoper odločitev o tožničini soodgovornosti za nastalo škodo po prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni utemeljena. Nižji sodišči sta ob konkurenci dveh krivdnih odgovornosti pravilno razmejili prispevek obeh pravdnih strank k nastanku škode v razmerju 50% vsaka pravdna stranka. Tožnica v reviziji neutemeljeno minimalizira svojo malomarnost in izpostavlja opustitev toženke. Za sklep o oškodovančevi soodgovornosti zadošča ugotovitev o neskrbnem ravnanju, s katerim je oškodovanec prevzel tveganje škodljive posledice, pri čemer je zahtevana skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka. Treba se je vprašati, ali bi bil povprečno skrben človek v enakih okoliščinah (v katerih se je zgodil škodni dogodek) sposoben predvideti, da lahko njegovo ravnanje povzroči oziroma pripomore k negativni posledici, oziroma v konkretni zadevi, ali bi povprečno razumen človek, ki ve, da so na ulici vdolbine, moral in mogel predvideti, da lahko z nepazljivo in nepozorno hojo pripomore k povzročitvi škode. Pri oceni višine oškodovančeve soodgovornosti pa je pomembno, v kolikšni meri je pripomogel k nastanku škode, kako neskrben je bil in kakšna je bila verjetnost, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda. Na vsa navedena vprašanja je s pravilnimi in zadostnimi razlogi odgovorilo že pritožbeno sodišče in pri tem tudi navedlo, da bi se tožnica, ki je poznala stanje na ulici, lahko izognila nastali škodi, če bi bila bolj previdna in pozorna na tla (glej tretjo stran pritožbene sodbe). Revizijsko sodišče dodaja, da iz stališča pritožbenega sodišča o zahtevani skrbnosti torej ne izhaja, da morajo povprečni oškodovanci pri hoji neprestano misliti na vdolbine in neprestano gledati v tla, kot v reviziji zmotno meni tožnica, in da se je tožnica poškodovala podnevi, ob normalnem vremenu.

10. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato pomeni le nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen OZ). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Z načelom pravičnosti pa je povezano tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic.

11. Glede na težo in trajanje tožničinega strahu, je mogoče ugotoviti, da se iz tega naslova odmerjena odškodnina v višini 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT) ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Nižji sodišči sta torej pri odmeri odškodnine iz naslova strahu pravilno uporabili materialno pravo. Nasprotno pa revizijsko sodišče ocenjuje, da sta nižji sodišči tožnici za prestane in bodoče telesne bolečine in za njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na dejansko stanje, ki ga je v neposredno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, prisodili prenizko odškodnino. V reviziji za telesne bolečine tožnica zahteva odškodnino v znesku 4.172,92 EUR (prej 1,000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 5.007,51 EUR (prej 1,200.000 SIT). Glede na ugotovljen obseg njenih telesnih bolečin in nevšečnosti ter življenjskih prikrajšanj ni razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče zahtevano odškodnino iz teh dveh naslovov zniževati, kot sta to storili nižji sodišči, ko sta tožnici odmerili odškodnini v višini 2.503,75 EUR (prej 600.000,00 SIT) in 3.338,34 EUR (prej 800.000,00 SIT). Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je tožnica utrpela preloma zunanjega gležnja v desnem skočnem sklepu, s tem pa tudi telesne bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča. Ob takšnem obsegu nepremoženjske škode in ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse je revizijsko sodišče odmerjeno odškodnino spremenilo, in sicer jo je iz obeh odškodninskih naslovov odmerilo v zahtevani višini.

12. Skupni znesek odmerjene odškodnine 10.015,02 EUR (prej 2,400.000,00 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 12 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode.

13. Tožničina revizija je torej delno utemeljena glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslovov telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče je zato v tem delu sodbi nižjih sodišč spremenilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP. Na novo odmerjeno odškodnino 10.015,02 EUR (prej 2,400.000,00 SIT) je zmanjšalo v obsegu tožničinega prispevka k nastali škodi (50% prispevek) in odločilo, da mora toženka tožnici plačati odškodnino v znesku 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT) z zahtevanimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

14. V preostalem delu glede temelja in glede višine odškodnine iz naslova strahu je revizija toženke neutemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je pred prvostopenjskim sodiščem uspela z 52,5% [50% po temelju in 55% po višini zahtevka (pri slednjem je bilo treba upoštevati višino prvotnega tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica skrčila šele 24.1.2006)], zato je upravičena do povrnitve 52,5% stroškov, ki so bili pred prvostopenjskim sodiščem (pravilno) odmerjeni na 1.585,04 EUR (prej 379.841,20 SIT), to je 832,14 EUR. Toženka je uspela s 47,5%, zato je upravičena do povrnitve 47,5% stroškov, ki so bili pred prvostopenjskim sodiščem (pravilno) odmerjeni na 1.125,17 EUR (prej 269.636,00 SIT), to je 534,45 EUR. Po medsebojnem pobotu mora toženka tožnici povrniti 297,69 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V pritožbenem postopku toženka s svojo pritožbo ni bila uspešna, tožničin uspeh z njeno pritožbo pa je delen, in sicer znaša 36% (0% po temelju in 72% po višini zahtevka). V zvezi s pritožbo so ji priznani stroški za njeno sestavo v višini 500 točk in za poročilo stranki v višini 50 točk, kar znaša skupaj 252,46 EUR (upoštevaje uspeh 90,88 EUR). Toženka je na tožničino pritožbo odgovorila. V zvezi z odgovorom so ji priznani stroški za sestavo 500 točk, 20% DDV in sodno takso (35,69 EUR), kar znaša skupaj 311,10 EUR [upoštevaje toženkin uspeh z odgovorom (64%), pa 199,10 EUR]. Ob upoštevanju uspeha obeh strank v pritožbenem postopku in po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora tožnica toženki povrniti 108,22 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V zvezi z revizijo revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica uspela enako kot s pritožbo, zato je upravičena do povrnitve 36% priznanih stroškov. V zvezi z revizijo so tožnici priznani stroški za sestavo revizije v višini 500 točk in za poročilo stranki v višini 50 točk, kar znaša skupaj 252,46 EUR (upoštevaje uspeh 90,88 EUR). Toženki so priznani stroški za sestavo odgovora v višini 500 točk, za poročilo stranki v višini 20 točk, materialni stroški (2%), 20% DDV in sodna taksa (35,68 EUR), kar skupaj znaša 326,88 EUR [upoštevaje toženkin uspeh z odgovorom (64%) pa 209,20 EUR]. Ob upoštevanju uspeha v revizijskem postopku in po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora tožnica toženki povrniti 118,32 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.