Jedro

Pojem uporabe tuje stvari zajema vsakršno izkoriščanje tuje pravice, ki ni nujno lastninska. Kakšno pravico ima prikrajšanec na stvari niti ni pomembno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 14. 5. 2013 (I. točka izreka), da je toženec dolžan tožnici plačati 4.951,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2012 dalje (II. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 362,75 EUR (III. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži plačilo stroškov tožnici. V pritožbi navaja, da se je tožnica iz stanovanja izselila prostovoljno in da zato ni podan temelj tožbenega zahtevka. Zaključki sodišča, da je bila tožnica v to prisiljena, temeljijo na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Dokazna ocena sodišča ni skladna z 8. členom ZPP in je neprepričljiva. Sodišče se ni opredelilo do trditev toženca, da je bilo stanje med strankama nevzdržno zato, ker je tožnica toženca izsiljevala in mu grozila, da se bo izselila. Prav tako ni upoštevalo njegovih navedb, da se je tožnica izselila prostovoljno proti njegovi volji, da je selitev planirala in da se kljub njegovim pozivom k vrnitvi ni vrnila. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je toženec zamenjal ključavnico. Nenazadnje je tožnica v postopku N 9/12 sama povedala, da se je po izselitvi v času toženčeve odsotnosti vrnila v stanovanje in odpeljala vse, kar je želela. Tožnica ni nikoli zahtevala, da ji toženec omogoči uporabo stanovanja in ji plača uporabnino. Tožnica je predlog za razdelitev nepremičnin v postopku delitve skupnega premoženja celo umaknila. Ker sodišče vsega navedenega ni upoštevalo, je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je torej privolila v lastno prikrajšanje, zato ni upravičena do uporabnine. Takšno je tudi stališče sodne prakse (I Cp 4135/2009 in I Cp 2493/2010). Tožnica ni dokazala svojih trditev, da ji je toženec zlomil rebro. Tožnica ni predložila bistvenega dokaza o toženčevi krivdi, t. j. zdravniškega izvida Urgentne kirurške ambulante, ki je tožnici domnevno nudila prvo pomoč. Iz originalnega zdravniškega potrdila izhaja, da je tožnica iz zdravstvenega kartona dvignila zdravniško potrdilo, ki potrjuje, da je bila leta 1993 poškodovana (zlom rebra), pri čemer je iz zdravstvenega kartona razvidno, da se je ta začel voditi šele 24. 1. 1996. Seznam prireditev dokazuje, da je imel toženec tistega dne, ko naj bi si tožnica po podatkih iz zdravniškega potrdila zlomila rebro, predstavitev v X. Ne drži zapis v zdravniškem kartonu, da je toženec 10. 10. 1996 pretepel tožnico. Sicer pa ta dogodek, ki naj bi se zgodil po izselitvi tožnice, na razloge za izselitev ne more imeti nobenega vpliva. Sodišče je verjelo tožnici, čeprav je samo ugotovilo, da je tožnica svojo izpovedbo spreminjala. Priča M. P. je pri izpovedovanju pretiravala v tolikšni meri, da je popolnoma neverodostojna. Tožnica ni imela nikoli izbitih zob niti potplutb. Tožnica s svojo plačo ni mogla preživljati družine, hrano pa je kupovala na naročilnico toženčevega podjetja. Ker sodišče vsega navedenega ni upoštevalo, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pravdni stranki sta pridobili lastninsko pravico na stanovanju šele v letu 2010, zato je za obdobje pred tem tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne oziroma pasivne legitimacije neutemeljen. Toženec je zatrjeval, da od avgusta oziroma septembra 2010 do maja 2012 ni živel v stanovanju, o čemer sodba nima razlogov. Napačna je odločitev sodišča, da je toženec tožnici dolžan povrniti stroške komunalnih storitev. Gre za fiksne stroške, ki bremenijo tudi tožnico kot solastnico ne glede na to, ali je stanovanje uporabljala ali ne. Sodišče je spregledalo, da toženec v tistem času ni živel v stanovanju in je vanj prihajal le občasno. Toženec je trditve v zvezi s tem podal v odgovoru na tožbo in jih tožnica ni prerekala.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnica 5. 7. 1996 izselila iz stanovanja v T., ker je zaradi (fizičnega in psihičnega) nasilja toženca bivanje v stanovanju zanjo postalo nevzdržno. Toženec je v obdobju od leta 1990 do leta 1996 tožnico večkrat pretepel, jo zmerjal in jo nagnal od doma. V obdobju pred izselitvijo so razmere med pravdnima strankama postajale vse bolj nevzdržne in ker jih tožnica ni več mogla prenašati, se je izselila. Navedbam toženca, da je bila tožnica tista, ki je izvajala psihično nasilje nad tožencem, ga izsiljevala in mu grozila, sodišče prve stopnje kot neizkazanim ni sledilo.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema povzete ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki temeljijo na skrbni in vestni oceni vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člena ZPP (1)). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi vsebinsko povsem prepričljiva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče verjelo tožnici, ki je prepričljivo izpovedala o nasilnem obnašanju toženca, njena izpovedba pa je potrjena tudi z izpovedbo priče M. P. in z listinskimi dokazi v spisu (zdravniško potrdilo z dne 18. 7. 2013 in kopija zdravstvenega kartona). Sodišče je skrbno ocenilo verodostojnost posameznih dokazov ter svojo oceno v sodbi tudi natančno in prepričljivo obrazložilo. Tudi o tem, da je toženec leta 1993 tožnici zlomil rebro, ima sodba prepričljive razloge, ki jih pritožba ne omaja. ZPP ne pozna dokaznih pravil o dokazni vrednosti posameznih dokazov (npr. o večji moči izvida urgentne kirurške ambulante). Dokazna sredstva so si načeloma enakovredna, sodišče pa je dolžno skrbno oceniti vsak dokaz posebej in nato vse skupaj (8. člen ZPP). Tako je ravnalo tudi sodišče v konkretnem primeru in na podlagi izvedenih dokazov (zdravniški izvid z dne 31. 7. 1996 v zvezi z zdravniškim potrdilom z dne 18. 7. 2013, izpovedba tožnice in izpovedba priče M. P.) utemeljeno štelo za dokazano, da je bil toženec tisti, ki je tožnici zlomil rebro. Seznam prireditev, na katerega se sklicuje toženec v pritožbi, njegovih trditev, da je imel kritičnega dne predstavitev v X., ne potrjuje. Toženčevo fizično nasilje se je, kot kažejo izvedeni dokazi (kopija zdravniškega kartona, iz katere izhaja, da je tožnico pretepel mož (2)) in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, očitno nadaljevalo tudi po izselitvi tožnice. Navedbam toženca, da je bil vzrok konfliktom med strankama psihično nasilje tožnice, pa sodišče prve stopnje kot neizkazanim utemeljeno ni sledilo. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen.

7. Izselitev tožnice iz skupnega stanovanje torej ni bila prostovoljna, temveč je bila pogojena z ravnanjem toženca (psihično in fizično nasilja), ki je povzročilo, da je postalo bivanje v stanovanju za tožnico nevzdržno. Tožnica je zato upravičena zahtevati od toženca plačilo koristi, za katero je bila zaradi nemožnosti souporabe stanovanja prikrajšana (198. člen OZ (3)). Ugovor toženca, da ni podana stvarna legitimacija pravdnih strank, ni utemeljen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki v času izvenzakonske skupnosti kupili predmetno stanovanje s prodajno pogodbo z dne 18. 11. 1991, vsaka do ½. Ker tožnica v stanovanju ni mogla živeti (ker ji je bilo to onemogočeno s strani toženca), je bila neupravičeno prikrajšana, toženec pa neupravičeno obogaten. V konkretnem primeru je tuja stvar tožničin solastninski delež na stanovanju, pojem uporabe tuje stvari (198. člen OZ) pa zajema vsakršno izkoriščanje tuje pravice (4), ki ni nujno lastninska (5). Kakšno pravico ima prikrajšanec na stvari, niti ni pomembno (6). Okoliščina, da stanovanje do leta 2010 v zemljiški knjigi (še) ni bilo vpisano na pravdni stranki, za predmetni spor zato ni pravno odločilna. Tudi vprašanje, ali je toženec stanovanje uporabljal ali ne, ob dejstvu, da je tožnico iz uporabe izključil, za odločitev v zadevi ni relevantno, zato sodišče tega ni bilo dolžno ugotavljati. Korist od uporabe namreč ne pomeni dejanske koristi, kot si očitno zmotno razlaga pritožnik. Gre za korist, ki bi jo toženec lahko imel in torej ni odvisna od tega, ali in kako je stanovanje izkoriščal. 8. Tudi okoliščina, da tožnica uporabnine ni zahtevala že prej, za odločitev ni relevantna (7). Nadalje ne more biti uspešno pritožbeno izpostavljanje, da se tožnica kljub pozivom toženca ni vrnila in da od toženca ni zahtevala, da ji omogoči souporabo stanovanja. Čeprav bi se tožnica lahko vrnila, pa se ni, ni mogoče zaključiti, da je s tem privolila v lastno prikrajšanje. Z vrnitvijo bi se tožnica morala zopet izpostaviti nasilju toženca, ponovno vselitev v stanovanje pa je preprečevalo tudi dejstvo, da se je kmalu po odhodu tožnice v stanovanje vselila nova toženčeva partnerka (neizpodbijana dejanska ugotovitev sodbe). Poleg tega je toženec po izselitvi tožnice zamenjal ključavnico vhodnih vrat in s tem tožnici tudi fizično preprečil dostop do stanovanja (8). Glede na vse obrazloženo ni dvoma, da je zahtevek na plačilo uporabnine po temelju utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške komunalnih storitev (ki izvirajo iz ogrevanja, odvoza komunalnih odpadkov in oskrbe s pisno vodo), ki jih je tožnica plačala glede na svoj solastniški delež, čeprav stanovanja ni uporabljala. Kljub temu, da del vtoževanih stroškov predstavlja priključnina in omrežnina, gre še vedno za stroške, ki so vezani na uporabo storitev oziroma dobav in jih je zato dolžan kriti toženec sam in ne tožnica, ki je bila iz uporabe izključena.

10. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Kopija iz zdravstvenega kartona se nanaša na dogodek iz leta 1996 in ne na dogodek iz leta leta 1993 (zlom reber), kot bi šlo sklepati iz pritožbenih navedb.

(3) Obligacijski zakonik (UR. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(4) A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 58. (5) Da ne gre za stvar v lastninskopravnem smislu se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 166/2008 z dne 16. 6. 2011. (6) Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 848. (7) Sodni odločbi, na kateri se sklicuje pritožba, z obravnavano zadevo nista primerljivi (ne v dejanskem ne v pravnem pogledu).

(8) Tožnica je v postopku N 9/2012 izpovedala, da se je na dan izselitve vrnila v stanovanje po najnujnejše stvari, naslednji dan pa se v stanovanje zaradi zamenjane ključavnice ni več mogla vrniti. Tožničina izpovedba torej ne negira zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec zamenjal ključavnico v roku enega tedna po izselitvi tožnice.