Jedro

Tožena stranka je po zanesljivih ugotovitvah prvega sodišča vedela za vhojeno peš pot do proge oziroma kraja nesreče in da so bližnji prebivalci progo tam prečkali, čeprav ni bilo uradnega prehoda. Kot skrben strokovnjak, ki je hkrati imetnik nevarne stvari, pa bi tožena stranka morala prečkanje proge izven uradnega prehoda preprečiti ali vsaj zelo otežkočiti.

Tožnica je ravnala skrajno neprevidno, ker je prečkala progo na neuradnem prehodu ne da bi se sploh v zadostni meri prepričala ali je tak prehod varen. O nevarnosti ni razmišljala, ker ji je takšno prečkanje tirov prišlo že v navado. Njeno ravnanje pa je bilo tudi v nasprotju s 7. členom Pravilnika o notranjem redu na železnici (Ur.

list SFRJ, št. 47/78), ki prepoveduje hojo čez tire na mestih, ki niso določena za prehod. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje takšno razmejitev odgovornosti pravdnih strank, po kateri je 70% delež na strani imetnika nevarne stvari - tožene stranke in na strani tožnice 30% delež.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se odločitev sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožene stranke s p r e m e n i tako, da je tožena stranka do 70 %, tožnica pa do 30% odgovorna za škodo,nastalo dne 10. 5. 1990. 2. Pritožbi tožnice se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo poviša za 900.000,00 SIT.

Sodba sodišča prve stopnje tako poslej glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 4,841.754,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,830.000,00 SIT od 3. 12. 1997 dalje do plačila, od zneska 11.754,00 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 359,00 SIT od 10. 6. 1990 do plačila, od 744,00 SIT od 10. 7. 1990 do plačila, od 384,80 SIT od 10. 8. 1990 do plačila, od 784,80 SIT od 10. 9. 1990 do plačila, od 1.544,80 SIT od 10. 2. 1992 do plačila, od 2.868,00 SIT od 10. 3. 1992 do plačila in od 5.068,80 SIT od 10. 4. 1992 do plačila,vse v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku za znesek 2,772.939,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek z a v r n e .

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 377.678,000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.968,00 SIT od 21. 2. 1996 dalje, od ostalih pravdnih stroškov pa od 3. 12. 1997 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." V preostalem,nespremenjenem delu se izpodbijana sodba potrdi, pritožbi pravdnih strank pa v tem obsegu z a v r n e t a kot neutemeljeni.

Pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 4,811.754,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,800.000,00 SIT od 3. 12. 1997 dalje do plačila, od zneska 11.754,40 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila.

V presežku za znesek 2,800.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 377.678,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.968,00 SIT od 21. 2. 1996 dalje ter od ostalih pravdnih stroškov od 3. 12. 1997 do plačila.

Odločilo je,da je tožena stranka do 80% odgovorna za nastanek škodnega dogodka,tožnica pa je do 20% sama kriva za škodo, ki jo je utrpela dne 10. 5. 1990 v železniški nesreči. Za telesne bolečine in neugodnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 2,000.000,00 SIT, zavrnilo pa nadaljnjih 600.000,00 SIT, za strah je prisodilo 300.000,00 SIT in zavrnilo še 200.000,00 SIT, za psihične bolečine zaradi skaženosti je prisodilo 200.000,00 SIT in zavrnilo 200.000,00 SIT ter za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 3,500.000,00 SIT in zavrnilo 2,500.000,00 SIT.

Za nepremoženjsko škodo je tako sodišče prve stopnje tožnici skupno prisodilo 6,000.000,00 SIT, glede na njeno sokrivdo za škodo v višini 20 %, pa ji je prisodilo odškodnino v višini 4,800.000,00 SIT.

Proti sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija celoten prisodilni del sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka vztraja, da je za škodo izključno odgovorna tožnica sama, ki je prečkala progo kljub temu, da se je zavedala, da je to prepovedano in nevarno.Pri tem je bila po lastni izpovedbi izrazito neprevidna.

Strojevodja tožnice ni mogel pričakovati na gredi ob progi, saj je le 200 metrov stran uradni prehod čez progo. Tožnica proge ni prečkala čez uradni prehod in tožena stranka ni dolžna zagraditi proge na celotni trasi ali ob njej narediti jarkov. Neuradni prehod sploh ni obstajal. Predlaga ogled na kraju samem, da bi se ugotovil potek nesreče in kakšen je jarek sedaj ter kakšen je bil prej. Pri toženi stranki je podana objektivna odgovornost, oškodovanci pa kar vsevprek kršijo predpise. Tožnica je progo dobro poznala, vedela je za slabo preglednost in je kljub temu stala na gredi in zelo nepazljivo prečkala progo. Podrejeno se tožena stranka pritožuje tudi proti višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je previsoka glede na sodno prakso in namen odškodnine. Dokazil o izgubi na dohodku tožena stranka nima.

Tožnica se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe in izreku o stroških pravdnega postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je že samo na račun razvrednotenja tolarja v času od prve do druge sodbe izgubila najmanj 20% vrednosti. Za telesne bolečine je prvo sodišče prisodilo prenizko odškodnino, saj so bile bolečine ob zadetju lokomotive v glavo neznosne. Z zdrobljenimi kostmi v glavi je ležala na tleh, dokler je niso odpeljali v bolnišnico. Sodišče je pravilno ugotovilo številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, vendar tožnice ni oškodovalo zanje v zadostni meri. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnica poudarja, da je po poklicu ekonomistka, ki ima stike s strankami ter da je mati dveh otrok in gospodinja. Po nesreči je izgubila pričakovanje polnega družinskega in delovnega življenja, saj ne more opravljati nobenega dela samostojno. Tožnica še navaja, da pri njej še obstaja strah zaradi infekcije, glede skaženosti pa to, da je sedaj povsem drugačna kot je bila pred poškodbo, saj je povsem spremenjena fizionomija glave.

Zaradi tega tožnica močno duševno trpi.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke obrazloženo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Tožena stranka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča delno zmotno uporabilo določbo 3. odst. 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki pritožbeno ni sporno, je tožnica ravnala skrajno neprevidno, ker je prečkala progo na neuradnem prehodu ne da bi se sploh v zadostni meri prepričala ali je tak prehod varen. Sama je izpovedala, da o nevarnosti ni več razmišljala, ker ji je takšno prečkanje tirov prišlo že v navado in v kri. Njeno ravnanje pa je bilo tudi v nasprotju s 7. členom Pravilnika o notranjem redu na železnici (Ur. list SFRJ, št. 47/78), ki prepoveduje hojo čez tire na mestih, ki niso določena za prehod.

Pravilna uporaba materialnega prava narekuje takšno razmejitev odgovornosti pravdnih strank, po kateri je 70% delež na strani imetnika nevarne stvari - tožene stranke in na strani tožnice 30% delež. Zgolj v takšni meri je potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti spremeniti tako, da se delež odgovornosti na strani tožnice poveča na 30% in delež tožene stranke ustrezno zmanjša na 70% (4. točka 373. člena ZPP). Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožnica v celoti odgovorna za škodo. Tožena stranka je imetnik izredno nevarne stvari in bi se lahko odgovornosti v celoti oprostila le tedaj, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca - tožnice, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odst. 177. člena ZOR). Tožena stranka je po zanesljivih ugotovitvah prvega sodišča vedela za vhojeno peš pot do proge oziroma kraja nesreče in da so bližnji prebivalci progo tam prečkali, čeprav ni bilo uradnega prehoda. Kot skrben strokovnjak, ki je hkrati imetnik nevarne stvari, pa bi tožena stranka morala prečkanje proge izven uradnega prehoda preprečiti ali vsaj zelo otežkočiti.

Pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje izvedenca ortopeda dr. M. K. o trajanju in intenzivnosti bolečin. Pravilno je tudi ovrednotilo številne neugodnosti tekom zdravljenja. Tožnica je bila ob nesreči stara 32 let in bo morala prestajati telesne bolečine, zlasti glavobole, ki izvirajo iz njenih hudih poškodb na glavi, prestajati tudi v bodoče. Pritožba tožnice se v tem delu zavrne kot neutemeljena, saj je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 2,000.000,00 SIT v skladu s členi 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih pravična odškodnina. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke, ki pa je glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo neobrazložena.Zato se pritožbi v tem delu zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje glede prisoje odškodnine za telesne bolečine (368. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožnice proti prisojeni odškodnini za strah. Izvedenec je v mnenju navedel, da je tožnica ob nesreči utrpela primarni strah, intenzivni sekundarni strah pa je trajal šest mesecev. V lažji obliki strah še vedno traja. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine iz tega naslova premalo upoštevalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo tako, da je tožnici prisodilo celotno zahtevano odškodnino za strah v znesku 500.000,00 SIT.

Tudi pritožba tožnice proti prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti je utemeljena. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ima tožnica številne brazgotine po obrazu (nad levo obrvjo, pod spodnjimi vekami, v zgornjem kotu desnega očesa, na levi nosnici) in tudi po rokah. Prvo sodišče je premalo vrednotilo mladost tožnice, ki zaradi sprememb na obrazu, ki jih ni mogoče skriti, duševno trpi.

Pritožbeno sodišče zato meni, da je tožnica upravičena do celotne zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 400.000,00 SIT.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice v znesku 3,500.000,00 SIT ni dovolj visoka.

Tožničine življenjske aktivnosti so zaradi poškodbe trajno zmanjšane za 40%. Tožnica je omejena pri vsakdanjih opravilih pri katerih je odvisna od pomoči domačih. Težave bo morala prestajati vse življenje, ki je še pred njo. Po presoji vseh navedenih okoliščin pritožbeno sodišče meni, da je tožnica opravičena do odškodnine iz tega naslova v znesku 4,000.000,00 SIT, v ostalem delu glede še zahtevanih 2,000.000,00 SIT pa se pritožba tožnice zavrne kot neutemeljena.

Tako je bilo za nepremoženjsko škodo v skladu s čl. 200 in 203 ZOR skupno prisojeno 6,900.000,00 SIT, ob upoštevanju 30% sokrivde tožnice pa 4,830.000,00 SIT. S spremenjeno odločitvijo je bila tako v celoti odmerjena pravična odškodnina (čl. 373/4 ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 166. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

Glede stroškov postopka na prvi stopnji je pritožbeno sodišče odločilo, da ostanejo nespremenjeni, saj je tudi po spremenjeni odločitvi glede temelja in višine odškodnine uspeh tožnice v pravdi 63%.

Glede pritožbenih stroškov pa je sodišče odločilo, da jih glede na doseženi uspeh strank s pritožbama, trpita vsaka svoje stroške (2. odst. 154. čl. ZPP).