Jedro

V železniškem prometu železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ki pa po določbi drugega odstavka 177. člena ZOR omogoča tudi oprostitev odgovornosti ob dokazu, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna krivda oškodovanca je podlaga za delno oprostitev odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR). Železniški promet se odvija po tirih z veliko maso kompozicije, kar omejuje možnost preprečevanja škode v nevarnih situacijah.

Trditve o nepreprečljivosti divjega prehajanja železniških tirov so sicer sprejemljive na splošni, načelni ravni, ne veljajo pa za ugotovitev o preprečljivosti prečkanja na mestih, kjer so prehajanja tako pogosta, da je nastala že uhojena steza, ki jo odgovorni progovni nadzornik opazi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbama pravdnih strank sodba sodišča prve stopnje spremeni in se glasi: Tožena stranka - železniško podjetje je dolžna plačati tožnici L. K. odškodnino v znesku 2,304.897,66 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,300.000,00 SIT od 3.12.1997 dalje do plačila, od zneska 4.897,66 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 149,66 SIT od 10.6.1990 dalje do plačila, od 310,00 SIT od 10.7.1990 do plačila, od 160,33 SIT od 10.8.1990 do plačila, od 327,00 SIT od 10.9.1990 do plačila, od 643,66 SIT od 10.2.1992 do plačila, od 1.195,00 SIT od 10.3.1992 do plačila in od 2.112,00 SIT od 10.4.1992 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 119.041,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1997 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 54.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 4,811.754,40 SIT s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 377.678,00 SIT. Pri opredelitvi dolžnega zneska je upoštevalo ugotovitev, da je tožnica za nastalo škodo sama odgovorna do višine 20 odstotkov od celote. Pritožbama obeh pravdnih strank pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožničin delež odgovornosti zvišalo na 30 odstotkov od celote, poleg tega pa je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 900.000,00 SIT. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 4,841.754,00 SIT s pripadki. Ponovilo je tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču tožene stranke je tožnica izključno odgovorna za nastalo škodo. Železniško progo je prečkala na kraju, kjer tega ne bi smela, pri čemer je bila tudi nepozorna. Pred prečkanjem se je postavila praktično na železniški tir, zaradi česar jo je vlak, ki je pripeljal iz nasprotne smeri, oplazil. Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica ravnala skrajno neprevidno, kljub temu pa je njeno soodgovornost ocenilo le do višine 30 odstotkov. Po stališču tožene stranke tudi "neuradni" prehod za pešce preko železniške proge ni obstojal. Ob upoštevanju izvedenih dokazov je objektivna odgovornost tožene stranke bila preširoko tolmačena z neupoštevanjem ekskulpacijskih razlogov po določbi 177. člena ZOR. Končno pa je tudi odškodnina za nematerialno škodo previsoko odmerjena.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Tožnica je bila poškodovana pri prehajanju nezavarovanega, "divjega" prehoda čez železniško progo (tožena stranka ga v reviziji označuje za "neuradnega"). O tem, ali je v opisani obliki ta prehod obstojal, ne more biti več dvoma. Dejanske ugotovitve, sprejete pri sodiščih nižjih stopenj, ga potrjujejo, potrjujejo pa tudi, da so pristojne uradne osebe tožene stranke zanj vedele, vendar tožena stranka ni postavila niti opozorilnih znakov, niti fizičnih ovir za preprečitev prehoda. Ugotovljeno je tudi, da je tožnica na vlak, ki je prihajal, na nezavarovanem prehodu čakala tako, da je stala preblizu tirov, po katerih je istočasno pripeljal vlak iz nasprotne smeri, jo oplazil in poškodoval. Obravnavani škodni dogodek se je pripetil v železniškem prometu, v katerem železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ki pa po določbi drugega odstavka 177. člena ZOR omogoča tudi oprostitev odgovornosti ob dokazu, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna krivda oškodovanca je podlaga za delno oprostitev odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR). Železniški promet se odvija po tirih z veliko maso kompozicije, kar omejuje možnost preprečevanja škode v nevarnih situacijah. Ena od takih situacij je tudi hoja pešcev preko tirov po nezavarovanih prehodih. V obravnavanem primeru gre za tako situacijo. Tožnica je hotela prečkati progo po uhojeni stezi, ki je bila več let uporabljana, tožena stranka pa je za to vedela. Presoja preprečljivosti škodnega dogodka je zato bila podvržena merilu skrajne skrbnosti kot najstrožjemu merilu. To merilo pa v tem primeru (ob sprejetih dejanskih ugotovitvah) pogojuje sklepanje, da je dogodek bilo mogoče preprečiti. Tožena stranka je po dogodku prečkanje fizično preprečila z izkopanjem globokega jarka. Revizijske trditve o nepreprečljivosti divjega prehajanja železniških tirov so sicer sprejemljive na splošni, načelni ravni, ne veljajo pa za ugotovitev o preprečljivosti prečkanja na mestih, kjer so prehajanja tako pogosta, da je nastala že uhojena steza, ki jo odgovorni progovni nadzornik opazi. Za to gre v obravnavanem primeru. Dejanske ugotovitve so zato narekovale presojo, da škodni dogodek ni bil nepreprečljiv, to pa ima za posledico le razmislek o delni razbremenitvi tožene stranke.

Opisano pravno izhodišče je v izpodbijani sodbi upoštevano. Po eni strani gre za zaostreno merilo skrbnosti pri železnici, po drugi pa za skrbnost oškodovanke, ki se je odločila prečkati progo na nezavarovanem prehodu. Pri ocenjevanju slednje, načeloma sicer povprečne skrbnosti, pa je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je tožnica - ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah - ravnala skrajno neprevidno. O nevarnosti namreč ni več razmišljala, "ker ji je takšno prečkanje prešlo v meso in kri". Skrajna neprevidnost tožnice in zaostreno merilo skrbnosti tožene stranke pa sta ob primerjavi kljub temu dali rezultat, po katerem je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna do 70 odstotkov. Taka pravna presoja je napačna. Pretežni del odgovornosti je na strani tožnice, ki je ravnala skrajno neprevidno, ko se je - če se je že odločila za prečkanje proge na nezavarovanem prehodu - postavila preblizu železniškega tira.

Poostreno odgovornost tožene stranke pa deloma zmanjšuje tudi dejanska okoliščina, da je sicer vidni nezavarovani prehod služil za prečkanje omejenemu številu ljudi, prebivalcev nekaj bližnjih hiš. Pravilna pravna presoja zato narekuje tako razporeditev odgovornosti za nastalo škodo, da tožnica odgovarja za njen večji, dvotretjinski del, tožena stranka pa za manjši, enotretjinski del. V opisanem obsegu je revizijsko sodišče utemeljeni reviziji delno ugodilo s spremembo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 395. člena ZPP). Pri tem je preizkusilo tudi odločitev o višini nepremoženjske škode. Revizija je v tej smeri skopa in omogoča le uradni preizkus (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da obseg tožnici prizadejane škode to uvršča med večje škode. Številne hude telesne poškodbe so povzročile 48-dnevno hospitalizacijo, operacijske posege in več kot en mesec dni trajajoče hude telesne bolečine. Strah za izid zdravljenja je bil dolgotrajen in intenziven. Brazgotine na obrazu tožnici povzročajo duševne bolečine. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 40 odstotkov se kaže v taki omejitvi pri vsakdanjih opravilih, da je odvisna od pomoči domačih. Primerjava s podobnimi primeri sodne prakse je pokazala, da je odmerjena odškodnina (2,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 500.000,00 SIT za strah, 4,000.000,00 SIT za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) v skupnem znesku 6,900.000,00 SIT primerna. Ker je tožnica sama odgovorna za škodo do 2/3 njenega obsega, ji je tako tožena stranka dolžna povrniti znesek 2,300.000,00 SIT. Zaradi drugače ugotovljenega deleža odgovornosti je tudi odločitev o premoženjski škodi spremenjena: tožena stranka mora tožnici povrniti 1/3 od zneska 14.693,00 SIT v posameznih samostojnih zneskih glede na njihovo zapadlost (s pripadajočimi zamudnimi obrestmi).

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (166. in 154. člen ZPP). Tožnica je v celoti uspela približno z 1/4 svojega zahtevka. Stroški, ki so ji nastali zaradi sojenja na prvi stopnji, so v sodbi sodišča prve stopnje odmerjeni z zneskom 762.322,00 SIT. Glede na doseženi uspeh je torej upravičena zahtevati od tožene stranke povrnitev zneska 190.580,00 SIT, vendar pa je k temu treba prišteti še izvedenske stroške v znesku 98.968,00 SIT. Stroški tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, tako skupno znesejo 289.548,00 SIT. Toženi stranki so stroški odmerjeni v znesku 544.785,00 SIT, zaradi česar ji mora tožeča stranka glede na doseženi uspeh povrniti 3/4 tega zneska, kar da znesek 408.589,00 SIT. Razlika med zneskoma 408.589,00 SIT in 289.548,00 SIT pa predstavlja znesek v višini 119.041,00 SIT, kolikor je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki iz naslova pravdnih stroškov, nastalih zaradi sojenja na prvi stopnji.

Ker je na pritožbeni stopnji tožeča stranka opazna uspela v odločitvi o višini nepremoženjske škode, revizijsko sodišče odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali pri sodišču druge stopnje, ni spreminjalo. Glede revizijskih stroškov pa je odločeno tako, da je upoštevan polovičen revizijski uspeh tožene stranke. Od skupno odmerjenih stroškov v znesku 109.400,00 SIT, je tako tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti revizijske stroške v znesku 54.700,00 SIT. Odločitev o višini stroškov temelji na določilih odvetniške tarife.