Jedro

Ker boniteta v obliki uporabe službenega vozila ni prejemek, ki bi bil določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, bi glede na navedeno lahko bila sestavni del plačila, če bi bilo tako določeno v pogodbi o zaposlitvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je sporna boniteta sestavni del plačila za delo. Zato je presoja, da to ni prejemek, ki bi se moral všteti v pokojninsko osnovo, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 4178420 z dne 7. 4. 2011 in št. 14 4178420 z dne 28. 1. 2011, za priznanje pravice do odmere višje starostne pokojnine in za izplačilo razlike v pokojnini z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da uporaba osebnega avtomobila ni boniteta, ki bi se vštevala v pokojninsko osnovo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da boniteta iz naslova uporabe službenega vozila v zasebne namene predstavlja prejemek in osnovo za obračun prispevkov za socialno varnost po 3. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost, nima pa narave plače oziroma nadomestila plače ter je zato na podlagi 6. alineje 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in naslednji) izvzeta iz prejemkov, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je boniteta v obliki uporabe službenega vozila predstavljala sestavni del plače, kar so potrjevali pristojni organ delodajalca, saj je bilo navedeno določeno tudi v internem pravilniku tega delodajalca. Od bonitete so bili plačani prispevki. Meni, da je določba 42. člena ZPIZ-1 zmotno uporabljena, zaradi česar je sodišče opustilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Meni, da je sodišče napačno štelo, da gre tukaj za pravno vprašanje in opozarja na 3. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost, ki pravi, da se prispevki plačujejo tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijo in bonitetami ter povračilom stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi. Prispevki od stimulacij in bonitet se po 5. členu plačujejo v skladu z Zakonom o dohodnini, ta pa v 36. členu določa, da je dohodek iz zaposlitve tudi vsako izplačilo in boniteta, ki sta vezana na zaposlitev. Po drugem odstavku 39. člena Zakona o dohodnini boniteta vključuje zlasti uporabo osebnega vozila za zasebne namene in v obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da je tožnica uporabljala avtomobil tudi za zasebne namene. Zato meni, da je sodišče napačno presodilo, da ta boniteta nima narave plače oziroma nadomestila plače in tako ne predstavlja dodatka k plači. Meni, da je sodišče druge stopnje tudi pomanjkljivo razložilo določbo 208. člena ZPIZ-1 v soodvisnosti od 39. člena ZPIZ-1. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožnici v pokojninsko osnovo všteje tudi boniteta v obliki uporabe službenega vozila ter se ji izplača razlika v pokojnini.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo in je svojo odločitev tudi primerno in jasno obrazložilo. Revizija zmotno vztraja pri stališču, da se boniteta v obliki službenega vozila všteva v pokojninsko osnovo, ker so bili od nje plačani prispevki.

7. Po drugem odstavku 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) so predmet obdavčitve vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Boniteta, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana, je po prvem odstavku 36. člena ZDoh-2, dohodek iz zaposlitve. Med bonitete v skladu s 1. točko drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 sodi tudi uporaba osebnega vozila v privatne namene. Od bonitete, ki jo delodajalec zagotovi delavcu in ki se šteje za prejemek iz delovnega razmerja, se po tretjem odstavku 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) plačajo tudi prispevki za socialno varnost. 8. Ni dvoma, da so bili od bonitete, ki je bila zagotovljena tožnici, plačani dohodnina in prispevki, saj ta obveznost izhaja iz zgoraj citiranih zakonskih določb. To pa še ne pomeni, da se mora prejemek všteti v pokojninsko osnovo. Za izračun pokojninske osnove se po četrtem odstavku 39. člena ZPIZ-1 sicer res vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Vendar pa se v pokojninsko osnovo ne vštevajo vsi prejemki, od katerih so bili plačani prispevki. Po 6. alineji 42. člena ZPIZ-1 se za obračun pokojninske osnove ne glede na obračunane prispevke ne štejejo prejemki v naravi, razen kadar pomenijo sestavni del plačila po pogodbi o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki.

9. Po prvem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. S pogodbo o zaposlitvi se po drugem odstavku 7. člena ZDR lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon. Ker boniteta v obliki uporabe službenega vozila ni prejemek, ki bi bil določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, bi glede na navedeno lahko bila sestavni del plačila, če bi bilo tako določeno v pogodbi o zaposlitvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je sporna boniteta sestavni del plačila za delo. Zato je presoja, da sporna ugodnost ni prejemek, ki bi se moral všteti v pokojninsko osnovo, pravilna.

10. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.