Jedro

Boniteta iz naslova uporabe službenega vozila v zasebne namene je ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja v zvezi z zaposlitvijo, ne predstavlja pa ta ugodnost plače ali dela plače v smislu 126. člena ZDR (ali drugih določb), ampak gre za druge prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 4. 2011 in št. ... z dne 28. 1. 2011 in se tožnici prizna pravica do odmere višje starostne pokojnine na podlagi vštetja v pokojninsko osnovo tudi ugotovljene razlike med zakonsko določeno prispevno stopnjo 24,35 % in dejansko plačanimi prispevki za izplačano boniteto od izplačanega bruto osebnega dohodka od leta 2000 do leta 2009, ter je toženec razliko med odmerjeno pokojnino v znesku 1.689,11 EUR po odločbi toženca z dne 28. 1. 2011 in novo odmero starostne pokojnine dolžan izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska razlike pokojnine dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo ter ji povrniti njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Tožnica ugotavlja, da je razlaga pomena izrazov po 8. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) pomanjkljiva in površna, kar je posledično vplivalo na pravno - zmotno razlago 39. in 42. člena ZPIZ-1. Citira 8. člen in 39. člen ZPIZ-1 ter navaja, da je za prispevke zakonodajalec določil, da so to zneski, ki jih zavarovanec oz. delodajalec plača v korist zavarovanca v obvezno, dodatno ali prostovoljno dodatno zavarovanje in se upoštevajo pri določanju pravic iz zavarovanja. Nadalje navaja, da je potrebno izpostaviti dikcijo 2. odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) in sicer, da je plača sestavljena, med drugim tudi iz dodatkov. Tudi 127. člen ZDR govori o osnovni plači, delovni uspešnosti in dodatkih, ki se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu. Sklicuje se še na 4. odstavka 128. člena, ki vsebuje določbo o dodatkih in na 134. člen ZDR, ki v 5. odstavku določa, da se morebitna plačila v naravi zagotavljajo na v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen način, glede na vrsto dela in obstoječe običaje. Kot izhaja iz citiranih določb ZDR, zakonodajalec natančno ne opredeljuje pojma dodatka, kar pomeni, da so navedene določbe ZDR glede dodatka tudi s strani zakonodajalca nedorečene in prav zaradi te nedorečenosti omogočajo arbitrarnost pri interpretaciji navedenih določb ZDR. Iz navedenih razlogov tožnica utemeljeno trdi, da bi naslovno sodišče s širšo interpretacijo citiranih določb ZPIZ-1 in ZDR lahko ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku. Za pozitivno odločitev o predmetnem zahtevku je sodišče prve stopnje imelo oporo tudi v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami), ki v 3. odstavku 3. člena določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom izplačanih v denarju, bonih ali v naravi. Druge vrste plačil so v praksi bolj znane kot bonitete delavcem, boniteta pa je določena v 39. členu Zakona o dohodnini, ki določa, da je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Zakon o dohodnini med bonitete vključuje zlasti tudi uporabo osebnega vozila za privatne namene. Boniteta je po mnenju pritožbe torej inštitut davčnega prava in ga delovna zakonodaja ne določa, namenjena pa je odmeri davkov od osebnih prejemkov. Pritožba meni, da je tudi s tega razloga sklicevanje sodišča prve stopnje na 126. člen in 127. člen ZDR odveč. Nadalje navaja, da delovno razmerje med tožnico in delodajalcem A. d.o.o. ni sporno. Ob nastopu dela pri navedenem delodajalcu je tožničina plača znašala 5.800 točk mesečno, po aneksu z dne 29. 12. 2000 pa 6.300 točk. Od priznane bonitete so plačani tudi prispevki, kar je razvidno iz arhiva navedenega delodajalca, to je iz plačilnih list in obrazcev M4/M8. Tožnici je tekom sodnega postopka uspelo pribaviti tudi podatke o plačanih prispevkih, skupaj z boniteto od leta 2004 do leta 2009 in upravičeno zahteva, da se ji razlika med z zakonom določeno stopnjo prispevka 24,35 % in prispevkom skupaj z boniteto v višini 26,430 % šteje v pokojninsko osnovo. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tako v postopku zmotno ter nepopolno presodilo listine, sodba sodišča pa se v pretežnem delu opira na te dokaze. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba namreč sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Upoštevajoč določilo 154. člena ZPP ter vse zgoraj navedeno je prvostopenjsko sodišče napačno odločilo tudi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodba vsebuje vse odločilne razloge za odločitev in nima takšnih pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z 81. členom v zvezi z 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 7. 4. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 28. 1. 2011, s katero je odločil, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 1.689,11 EUR na mesec od 30. 12. 2010 dalje. Sporno v obravnavani zadevi pa je ali so zneski, ki predstavljajo plačilo v naravi za namen uporabe službenih avtomobilov v zasebne namene, upoštevajo v pokojninsko osnovo.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v 4. odstavku 39. člena določa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Ne glede na obračunane prispevke pa je v 42. členu ZPIZ-1 določeno, da se za izračun pokojninske osnove ne vštevajo prejemki, ki pomenijo povračilo materialnih stroškov (npr. dnevnice, kilometrine, terenski dodatki, dodatek na ločeno življenje, dodatek za prehrano, potni stroški, prevoz na delo). Med prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo so v 6. alinei 1. odstavka citirane določbe določeni tudi prejemki v naravi, razen kadar pomenijo sestavni del plače po pogodbi o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki.

Plača definirana v 126. členu ZDR je sestavljena iz osnovne plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, dela plače za delovno uspešnost in dodatki.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica do dneva uveljavljanja pravice do starostne pokojnine dopolnila 58 let in 3 mesece, ob dopolnjenih 37 let in 3 mesece pokojninske dobe. Starostna pokojnina se ji odmerila na podlagi določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je prejela oz. zavarovanih osnov, od katerih so bili plačani prispevki, v katerih koli zaporednih 18 let zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so za tožnico najugodnejša. V njenem primeru je bilo to obdobje od leta 1992 do 2009. Od pokojninske osnove, ki je v tožničinem primeru znašala 2.052,71 EUR, je bila odmerjena starostna pokojnina v višini 80,75 %, kar je znašalo 1.657,56 EUR oz. usklajena skladno z določbo 150. in 151. člena ZPIZ-1 od 30. 12. 2010 v višini 1.689,11 EUR na mesec.

Po izvedenih dokaznih v zvezi s spornim vprašanjem, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica službeni avtomobil v času opravljanja dela uporabljala tudi v zasebne namene in da gre za boniteto iz 2. odstavka 39. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami, v nadaljevanju ZDoh-2).

Boniteta iz naslova uporabe službenega vozila v zasebne namene, predstavlja prejemek in osnovo za obračun prispevkov za socialno varnost po 3. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost in nima narave plače oz. nadomestila plače in torej tudi ne predstavlja dodatka k plači. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 128. člena in 134. člena ZDR.

Glede na določbo 39. člena ZPIZ-1 in ker ne gre niti za izjemo določeno v 6. alineji 1. odstavka 42. člena ZPIZ-1, se boniteta ne všteva v pokojninsko osnovo, ne glede na to, ali so za to plačani prispevki v skladu z določbo 208. člena ZPIZ-1. V zvezi z vštevanjem bonitete v pokojninsko osnovo zaradi uporabe službenega vozila v zasebne namene, je enako stališče pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi Psp 50/2009 in Psp 793/2008. Po stališču pritožbenega sodišča gre za ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja v zvezi z zaposlitvijo, ne predstavlja pa ta ugodnost plače ali dela plače v smislu 126. člena ZDR (ali drugih določb), ampak gre za druge prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Pritožba brez podlage navaja, da je sodišče prve stopnje napačno, pomanjkljivo in površno razlagalo pomen izrazov iz 8. člena in 39. člena ZPIZ-1. Nadalje pritožba neutemeljeno in brez podlage očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ter nepopolno presodilo listine, pri tem pa ne navaja, katerih listin ni pravilno presodilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zneski, ki predstavljajo plačilo za namen uporabe službenih vozil v zasebne namene, nimajo narave plače oz. nadomestila plač, kot prejemek v naravi, temveč predstavljajo ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja delavcem. Boniteta se zato, pa čeprav so bili od nje plačani prispevki, ne šteje kot prejemek, ki se všteva v pokojninsko osnovo.

Ob takšnem zaključku je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, iz enakih razlogov pa tudi pritožbeno sodišče njeno pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi z s 1. odstavkom 165. člena odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.