Jedro

Namen izločitvenega postopka je izločitev uradne osebe zaradi dvoma v njeno nepristranskost ter s tem zagotovitev objektivnosti upravnega postopka. Tožeča stranka pa uveljavlja kot razloge pravilnost vodenja postopka in zakonitost odločb, ki jih je izdala uradna oseba. To pa je predmet pritožbenega postopka zoper odločbo o glavni stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 20.5.2002. S to odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper sklep Davčnega urada Nova Gorica z dne 19.6.2001, s katerim je prvostopni davčni organ zavrgel zahtevo tožeče stranke za izločitev uradne osebe – inšpektorice A.A. iz nadaljnjega postopka inšpekcijskega pregleda davčnih obveznosti za leti 1996 in 1998. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da se strinja z obrazložitvijo, ki jo je podala tožena stranka, ter se nanjo sklicuje in je ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). K tem razlogom pa je sodišče dodalo še, da lahko po določbi 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) stranka v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Te okoliščine in njihov vpliv na nepristranskost uradne osebe mora stranka pojasniti v vlogi, s katero zahteva izločitev. Tožeča stranka je v svoji zahtevi za izločitev navajala ravnanja uradne osebe, ki naj bi jo ovirala pri zaščiti njenih pravic in pravnih interesov ter kršila zakone in podzakonske akte iz osebnih nagibov. Nestrinjanje z vodenjem inšpekcijskega postopka in odločitvami v njem samo po sebi ni izločitveni razlog. Zato tudi po stališču sodišča prve stopnje tožeča stranka s podanimi očitki, ne da bi navedla druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom v nepristranskost pooblaščene osebe, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz inšpekcijskega postopka ne more uspeti in je zato tožena stranka njeno pritožbo utemeljeno zavrnila. Glede tožbenih očitkov, povezanih z vprašanjem, ali mora pritožbeni upravni organ odgovoriti na vse pritožbene očitke, pa je sodišče prve stopnje odgovorilo, da se mora pritožbeni organ opredeliti le do pomembnih pritožbenih navedb in da mu ni treba odgovarjati na vsako posamezno pritožbeno navedbo posebej, ki za odločanje v obravnavani zadevi ni pomembna. Trditev tožeče stranke, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa o izločitvi sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena, pa je tožbena novota, ki je po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS sodišče ne sme upoštevati. Poleg tega pa je sklep izdala predstojnica in ne oseba, ki bi po zatrjevanju tožeče stranke morala biti izločena iz razloga po 35. členu ZUP.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zoper sodbo iz vseh razlogov in vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter odpravo odločbe tožene stranke, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, saj ni konkretno navedlo, s katerimi razlogi tožene stranke se strinja in jih ne ponavlja. Poleg tega pa sodišče tudi ni navedlo, katere so tiste pravno nepomembne pritožbene navedbe, do katerih se toženi stranki ni bilo treba opredeliti. Tako je obrazložitev sodišča prve stopnje povsem pavšalna in se tožeča stranka niti ne more pritožiti zoper takšno sodbo. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi v delu, ko ni upoštevalo tožbenih navedb glede izločitve uradne osebe, ki je sodelovala pri vodenju postopka na prvi stopnji. Na izločitev mora tožena stranka paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 247. člena v zvezi s 6. točko 2. odstavka 237. člena ZUP). Sodišče pa se je pri odločanju napačno sklicevalo na prepoved navajanja novih dejstev in dokazov po 3. odstavku 14. člena ZUS, saj je to določbo mogoče uporabiti le, ko stranka uveljavlja kršitve materialnega prava, ne pa tudi, ko uveljavlja bistvene kršitve določb upravnega postopka ter s temi kršitvami povezanih dejstev. Ta dejstva bi morala tožena stranka tako ali tako ugotoviti po uradni dolžnosti. Glede izločitve davčne inšpektorice pa tožeča stranka navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi z izločitvijo dejansko izpodbijala pravilnost vodenja postopka oziroma zakonitost sprejetih odločitev. V tožbi je izrecno navajala, da je bil napačen način vodenja postopka. Za izločitev po 37. členu ZUP zadošča, da stranka v zahtevi za izločitev navede objektivne in prepričljive okoliščine, ki kažejo na nepristranskost uradne osebe.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Tožeča stranka je v predlogu za izločitev z dne 14.6.2001 navedla, da zahteva izločitev davčne inšpektorice A.A. zaradi dvoma v njeno nepristranskost, zaradi naslednjih okoliščin: ker je mimo delovnega naloga začela opravljati davčni pregled za leti 1996 in 1998; ker stranke ni opozorila na vse pravice v postopku; ker stranki ni dala možnosti, da se izjasni v primernem času; ker stranke ni opozorila, da lahko poda pisno izjavo; ker je zahtevala od stranke, da se takoj izjasni o vsebini fotokopij v tujem jeziku; ker v vabilu ni konkretno navedla, da stranko vabi zaradi izjasnitve o navedenih listinah; ker je vabila stranko in vodila postopek v drugačni zadevi, kot pa je bil izdan delovni nalog in začet postopek. Vse te kršitve je davčna inšpektorica storila po lastni odločitvi, zaradi česar ni nepristranska.

Ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti ravnanja davčne inšpektorice, saj to ni predmet izločitvenega postopka, po stališču vrhovnega sodišča okoliščine, ki jih tožeča stranka uveljavlja kot razlog za izločitev uradne osebe, niso takšne, da bi zbujale dvom o njeni nepristranskosti (1. odstavek 37. člena ZUP). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se navedeni očitki nanašajo na pravilnost vodenja postopka in zakonitost izdanih odločb, kar pa samo po sebi ni izločitveni razlog. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, saj je s tem ko je odločilo, da izločitveni razlogi niso podani, kot neutemeljene zavrnilo vse tožbene razloge, iz katerih izhaja nasprotno. Ni namreč nobene potrebe, da bi sodišče odgovorilo na vsak tožbeni očitek, če sprejme generalno stališče, da so vsi neutemeljeni in hkrati obrazloži zakaj. Če bi se sodišče prve stopnje opredeljevalo do posameznih očitanih kršitev, bi s tem dejansko odločalo o pritožbi zoper odločbo o glavni stvari, kar pa ni namen izločitvenega postopka. Namen instituta izločitve urade osebe zaradi dvoma v njeno nepristranskost je namreč, da v postopku ne sodelujejo osebe, ki so v določenem razmerju do stranke ali do upravne zadeve, v kateri je treba odločiti, ter na ta način zagotovi objektivnost upravnega postopka.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prepozno uveljavljala izločitev uradne osebe B.B., saj bi lahko to zahtevala že pri vložitvi pritožbe zoper sklep. Zato so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da prekluzija po 3. odstavku 14. člena ZUS velja le za kršitve materialnega prava, ne pa tudi, ko uveljavlja bistvene kršitve določb upravnega postopka ter s temi kršitvami povezanih dejstev.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (zmotna uporaba materialnega prava), jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.