Jedro

Če je število točk, ki je podlaga za obračun pristojbine, določeno že v radijskem dovoljenju, stranka ne more te podlage izpodbijati šele v sporu zoper sklep o določitvi višine pristojbine za uporabo radijske frekvence.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom naložila tožeči stranki kot imetniku odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc oziroma radijskega dovoljenja za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki A, za leto 2001 plačilo pristojbine v znesku 14.625.000,00 SIT. V obrazložitvi sklepa je navedla, da se radijske frekvence uporabljajo samo na podlagi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, uporabnik pa je po 50. členu zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01, v nadaljevanju: ZTel-1) dolžan plačati pristojbine za uporabo le-teh. Višina pristojbine je določena z uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (v nadaljevanju: uredba) in s sklepom o določitvi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 90/98). Na podlagi 3. člena uredbe plačujejo pristojbino vsi imetniki odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc oziroma imetniki radijskih dovoljenj, ki so jim bila izdana na podlagi 37. člena zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odl. US, 13/98-odl. US, 55/99 in 36/00) in veljajo na podlagi prvega odstavka 145. člena ZTel-1.Višina pristojbine se izračuna v skladu s 5. in 9. členom uredbe. Število točk je S = 300 x D1 x D2, pri čemer je faktor D1 odvisen od površine območja, ki ga pokriva radiodifuzna radijska postaja in je enak 10. Faktor D1 je izračunan z računalniško aplikacijo CCIR, ki jo tožena stranka uporablja za načrtovanje uporabe frekvenčnega spektra. Tožena stranka je pojasnila osnovne podatke aplikacije. Rezultat aplikacije za potrebe izračuna je grafični prikaz področja pokrivanja v zemljevidu Slovenije in numerični podatek o številu km2, v tem primeru 2674 km2. Faktor D2 je odvisen od pokrivanja mestnih območij in je enak 6,50. Skupno število točk je 19.5000,00. Vrednost točke je 1.000,00 SIT. Pristojbina se plača za 9 mesecev.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na 50. člen ZTel-1 in v njem določene elemente za izračun višine pristojbine. Uredba se uporablja, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom. Deli uredbe, ki jih je tožena stranka uporabila pri izračunu obveznosti, pa so z njim v nasprotju. Območje pokrivanja po 50. členu ZTel je v uredbi zaobseženo že v faktorju D1 in zakon posebej kot merilo ne določa pokrivanja mestnih območij. Če bi tožena stranka upoštevala 160. člen ZTel in zato v uredbi upoštevala le tista izvedbena pravila, ki so v skladu s 50. členom ZTel, bi obveznost izračunala po metodi S = 300 x D1 je 3000-krat vrednost točke 1.000 SIT, je 2.250.000,00 SIT. Sicer pa je sklep glede D2 neobrazložen in iz sklepa ni razvidno, na kakšen način je bilo ugotovljeno pokrivanje mestnih območij. Sklep je nezakonit in ga je treba odpraviti.

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila, da prvi odstavek 50. člena ZTel-1 nalaga za dodeljene radijske frekvence plačilo letne pristojbine. Drugi odstavek te določbe pa pristojnega ministra pooblašča, da predpiše način izračuna višine le te. V času izdaje izpodbijanega sklepa tj. 21. 12. 2001, je na podlagi 51. točke 160. člena ZTel-1 veljala uredba o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98 in 92/99), kolikor ni bila v nasprotju s tem zakonom. Uredba je v 3. členu predpisovala, da pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno, višina pristojbine pa je določena z zmnožkom števila točk in vrednosti točke (5. člen uredbe). Da je bilo ustavno dopustno prepustiti ureditev načina izračunavanja višine pristojbine podzakonskemu aktu, je že presodilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-183/99 z dne 4. 7. 2002. Tožnik v tožbi po vsebini izpodbija vrednotenje kvalifikatorjev D1 in D2, po katerih se po 9. členu uredbe določi število točk. Tožena stranka sicer v obrazložitvi sklepa pojasnjuje, kako sta D1 in D2 izračunana. Vendar pa sodišče na podlagi spisne dokumentacije ugotavlja, da je bila določitev števila točk že predmet radijskega dovoljenja z dne 23. 3. 2001, in torej ne gre za situacijo iz 16. člena uredbe, ko se je število točk za že izdana radijska dovoljenja določilo ob izdaji prvega sklepa o plačilu pristojbine. Zato bi tožeča stranka morala število točk izpodbijati že v pritožbi zoper navedeno radijsko dovoljenje, ne pa šele v upravnem sporu zoper sklep o plačilu pristojbine z dne 21. 12. 2001. Ker je v tem sklepu upoštevano takšno število točk, kot je bilo določeno v radijskem dovoljenju, tj. 19500 točk, za izračun pa uporabljena vrednost točke po sklepu, tj. 1000 SIT, je izračunana pristojbina za 9 mesecev v višini 14.625.000,00 SIT pravilna. Zato je moralo sodišče tožbo tožeče stranke zavrniti.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).