Jedro

V sodnem postopku sicer mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je ena od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu pa mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti.

Splošno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem. Zavrnitev dokaznega predloga v takem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. 5081183 z dne 5. 5. 2008 in z dne 11. 12. 2007 ter na ugotovitev, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela ter da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Ugotovilo je, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 8. 5. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Do izdaje dokončnega akta o novih pravicah (5. 5. 2008) namreč pri tožnici ni prišlo do takšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bili izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Glede na to, da ni ugotovilo razhajanj med medicinsko dokumentacijo ter podanima izvedenskima mnenjema izvedenskih organov tožene stranke in ob dejstvu, da nihče od zdravnikov specialistov ne ugotavlja popolne nezmožnosti tožnice za delo, je ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti ter zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz razlogov po 1. 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke. Prvostopenjsko sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga za pritegnitev izvedenca medicinska stroke kršilo tožnikovo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepritegnitev izvedenca vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnice in ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče tudi materialno pravo zmotno uporabilo, ko je presodilo, da pri tožnici ob izdaji izpodbijanih določb ni bila podana I. kategorija invalidnosti. Iz priložene medicinske dokumentacije je namreč razvidno, da tožnica ni sposobna opravljati dela na novem delovnem mestu, ker ni sposobna novega učenja in ker je zaradi psihoorganskega sindroma težko prilagodljiva (izvid nevrologa z dne 24. 8. 2007). Tožničine bolezni se niso pojavile šele v letu 2009, temveč so bile prisotne tudi ob izdaji izpodbijanih odločb. Meni, da je napačno tudi naziranje sodišča glede postopanja po petem odstavku 286. a člena ZPP, saj pogoji po tem členu niso bili izpolnjeni.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje revidentka (14. točka drugega odstavka 339. člen ZPP); izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe; razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana zavrnilna sodba temelji na jasni dokazni oceni o tem, da pri tožnici ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo spremembo v stopnji invalidnosti. Drugostopenjska sodba ne vsebuje takšni dokazni oceni nasprotujočih razlogov, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

7. V sodnem postopku sicer mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je ena od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu pa mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sta tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje pri podaji mnenja upoštevali vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in bili tudi ustrezno oblikovani v sestavi specialistov s področja tožničinih vodilnih zdravstvenih težav t.j. specialista psihiatra in specialista nevrologa, v senatu invalidske komisije II. stopnje pa sta sodelovala tudi specialist nevropsihiater in specialist za varnost pri delu. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnica dvomi v pravilnost mnenj invalidskih komisij, iz razlogov, ker sta organa v sestavi tožene stranke, ne more biti zadostni razlog za izvedbo dokaza z izvedencem. Tožnica v postopku ni predložila druge medicinske dokumentacije, ki bi kazala na drugačno stanje, kot je bilo ugotovljeno v predsodnem postopku. Tudi v reviziji ne navede, katera od ugotovitev invalidske komisije II. stopnje ni v skladu z medicinsko dokumentacijo oziroma drugimi izvidi, ki se nahajajo v sodnem spisu. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da zgolj splošno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem in je predlagan dokaz utemeljeno zavrnilo (213. in 287. člen ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga v takem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po drugem odstavku 213. člena ZPP sodišče ni vezano na predloge strank in na to, katere dokaze bo izvedlo. Revizijsko sodišče je obravnavalo že več podobnih sporov, v katerih je sodišče izvedlo le dokaz z vpogledom v mnenja invalidskih komisij, in ker ni bilo vsebinskih razlogov za dvom v ugotovitve invalidske komisije zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem in odločilo enako, kot v tej zadevi (1).

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišče je svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje invalidske komisije II. stopnje in zavrnilo tožničin zahtevek po priznanju I. kategorije invalidnosti, saj iz mnenj ne izhaja, da bi lečeči specialisti pri tožnici ugotavljali popolno nezmožnost za delo. Dejstvo, da je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti od 29. 10. 2009 dalje, pa je bila posledica poslabšanja njenega zdravstvenega stanja po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da so bile takšne diagnoze podane že ob izdaji izpodbijane odločbe, saj kot sta ugotovili sodišči nižje stopnje, navedeno iz mnenj invalidskih komisij ne izhaja. Glede na navedeno sta sodišči pravilno uporabilo materialno pravo, ko sta zavrnili tožničin zahtevek po priznanju I. kategorije invalidnosti.

10. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da je sodišče kršilo določila 286. a člena ZPP. Sodišče prve stopnje je podrobno in pravilno obrazložilo le v katerih primerih se lahko na podlagi četrtega odstavka 286. a člena ZPP posamezna vloga upošteva. Ker taki pogoji niso bili podani, je sodišče imelo podlago, da pripravljalne vloge, ki jo je tožnica posredovala sodišču dan pred razpisanim narokom ni upoštevalo.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej VIII Ips 517/2008, VIII Ips 307/2008, VIII Ips 444/2006, VIII Ips 324/2009 in druge.