Jedro

Samostojnemu podjetniku posamezniku kot zavarovancu iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 v primeru ugotovljene III. kategorije invalidnosti, če ni potrebna časovna razbremenitev, ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo: „I. Zavrne se zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 5. 2007 in št. ... z dne 18. 12. 2007 se kot nezakoniti razveljavita.

2. Tožnik se razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu priznajo ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 30 dni od pravnomočnosti prvostopenjske sodne odločbe izdati posebno odločbo, s katero bo odločila o pravici in višini nadomestila za invalidnost in to nadomestilo tožniku izplačevati vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec, po izvršbo.“

II. Zavrne se zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2007 in št. ... z dne 19. 5. 2007 se kot nezakoniti razveljavita.

2. Tožniku se prizna primerna stopnja telesne okvare in se mu prizna pravica do invalidnine za primerno stopnjo telesne okvare od 18. 12. 2007 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 30 dni od pravnomočnosti prvostopenjske sodne odločbe izdati posebno odločbo, s katero bo odločila o pravici in višini invalidnine za telesne okvare in je tožena stranka tožniku plačati od 18. 12. 2007 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje zapadle mesečne dodatke v roku 15 dni od izdaje sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dodatka dalje do plačila, v bodoče pa je tožena stranka tožniku dolžna izplačevati invalidnino vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo.“

III. Tožeča stranka krije svoje stroške postopka.“ Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz., da tožbenima zahtevkoma tožeče stranke v celoti ugodi in priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določil postopka s tem, ko je brez kakršnekoli argumentirane obrazložitve zavrnilo pravočasno in pravilno podan dokazni predlog tožnika po angažiranju nepristranskih sodnih izvedencev. Sodišče je dejansko stanje zgradilo na neobjektivnem in do tožnika izrazito pristranskem izvedenskem mnenju organa v sestavi toženke in sicer IK I. in IK II. stopnje oz. na njunem izvedeniškem mnenju. Invalidski komisiji za svoje delovanje prejemata finančna sredstva neposredno s strani toženke, gre za organ v sestavi toženke in so tako podani pomisleki v objektivnost njunih mnenj. Ker gre v predmetni zadevi za zapleteno zadevo na travmatološkem, ortopedskem in na psihološkem področju oz. na področju klinične psihologije je tožnik predlagal angažiranje več izvedencev ustreznih specializacij. Tudi zaradi tega, ker je bila sestava invalidske komisije, ki je odločala na drugi stopnji, napačna, saj bi glede na naravo težav tožnika in na obstoječo medicinsko dokumentacijo moral, poleg specialista ortopeda, sodelovati še specialist travmatolog in klinični psiholog. Tožnika ne prepriča obrazložitev sodišča prve stopnje, da iz medicinske dokumentacije tožnika naj ne bi izhajalo drugačno zdravstveno stanje, kot sta ga ugotovili invalidski komisiji toženke, kar je razlog, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu, da bi določilo izvedenca ustrezne specialnosti. Posebej še ne, ker je tožnik izpovedal, kakšne težave ima in zakaj ni sposoben opravljati svojega dela ter, da se mu zdravstveno stanje poslabšuje. Težave ima s hrbtenice, z glavo ter s celo levo stranjo, občasno tudi izgubi zavest, tako da ne more več sam opravljati svojega dela. Podana je tudi telesna okvara. Izvedenci bi lahko objektivizirali zatrjevane težave, ki so v celoti zabeležene že v zdravstveni dokumentaciji, ki se nahaja v spisu. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožniku ni verjelo oz. kaj šteje na podlagi njegove izpovedi za dokazano in kaj ne, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V posledici tega sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je potrebno razveljaviti. Tako je bilo kršeno tudi eno izmed temeljnih načel postopka in sicer načelo dispozitivnosti, v skladu s katerim lahko tožeča stranka določena strokovna vprašanja dokazuje le z ustreznim strokovnjakom s tovrstnega področja. Zaključki sodišča, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja drugačno zdravstveno stanje, kot sta ga ugotovili invalidski komisiji toženke, so zmotni oz. vsaj preuranjeni, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za tovrstne zaključke. Sodišče bi lahko zaključke o tem, kakšno zdravstveno stanje izhaja iz medicinske dokumentacije tožnika, napravilo zgolj na podlagi mnenja predlaganih izvedencev ustreznih specializacij. Sodišče je tako absolutno bistveno kršilo določila pravdnega postopka iz razloga, ker si je brez ustreznega potrebnega strokovnega znanja dovolilo odločati o vprašanjih, na katere lahko poda odgovor le ustrezni strokovnjak, izvedenec, nikakor pa to ni v pristojnosti sodišča kot avtoritete s področja poznavanja pravnih pravil. V posledici teh opisanih kršitev je sodišče prve stopnje zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi bilo mogoče le z ustreznim, objektivnim izvedenskim mnenjem, odločati o težavah, o okrnjeni delazmožnosti in telesni okvari, ki jo zatrjuje tožnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 18. 12. 2007 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 21. 5. 2007, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti prve oz. druge kategorije invalidnosti in ne zdravstvenega razloga za skrajšanje delovnega časa in pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 18. 12. 2007 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 19. 5. 2007, s katero tožniku ni bila priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro, ker telesna okvara ni bila podana.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je sodišče brez argumentirane obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedencev medicinskih strok. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 8. členom ZPP).

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali, da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj ni potrebno izvajati ostalih predlaganih dokazov k razjasnitvi dejanskega stanja. Na strani 4 obrazložitve je navedlo, da je tožnik predložil obsežno medicinsko dokumentacijo, vendar iz izvidov ne izhaja drugačno zdravstveno stanje, kot sta ugotovili invalidski komisiji toženke in da je tožnik na obravnavi sam pritrdil, da je toženka pravilno določila omejitve pri delu. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvaja nadaljnjih dokazov, utemeljena. Mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, kakor tudi izpoved tožnika niso bila v neskladju z izvidi in mnenji specialistov, tožnik pa ne v tožbi, ne v pritožbi ne pove, kateri izvid specialista izmed vseh izvidov, invalidska komisija I. oz. II. stopnje ni upoštevala in kaj je napačno ugotovila in v čem je neskladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da so neutemeljene pritožbene navedbe o pristranskosti mnenj invalidskih komisij. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta res izvedenska organa toženke, zaradi česar njunih izvedenskih mnenj ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, vendar pa kljub temu ta mnenja niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva, ugotovljena z javno listino, se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listna nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP), vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi povezanost trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP. Za dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka ponuditi dokaze, in obratno. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. V kolikor je torej tožnik zatrjeval, da gre za pristranskost pri izvedenskem mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje bi moral navesti česa invalidska komisija ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Ker tega ni storil, glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo, sodišče ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa posledično tožniku tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Sodišču prve stopnje ni možno očitati, da ni obrazložilo, kaj šteje na podlagi izpovedi tožnika za dokazano in kaj ne. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje izpoved tožnika upoštevalo tako glede tega ali je toženka pravilno določila omejitve pri delu, čemur je tožnik v svoji izpovedi na glavni obravnavi pritrdil kakor tudi glede zdravstvenega stanja tožnika. Ob izpovedi tožnika, da po zaključenem invalidskem postopku ni iskal zdravniške pomoči in ni bil deležen nobenega posebnega zdravljenja, zaradi začasne nezmožnosti za delo po decembru 2007 ni bil v bolniškem staležu, po oceni sodišča prve stopnje pomeni, da ni pravilna subjektivna ocena tožnika, da so njegove zdravstvene težave večje, kot jih je ugotovila tožena stranka.

Pritožba očita sodišču neskladja, ki izhajajo iz zaključka sodišča, da ne obstajajo razlogi za pribavo drugega mnenja in med nasprotujočo si izpovedjo tožnika ter tako sodbe v tem delu naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, podana pa naj bi bila tudi protispisnost med tem, kar je izpovedal tožnik in kar je zaključilo sodišče. Pritožba tako torej uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Očitana kršitev po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v izreku sodbe in v razlogih sodbe. Kršitev postopka iz 14. točke je podana takrat, ko sodbe zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, zaradi pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovne obrazložitve ter, nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe objektivno zaradi navedenih napak ni mogoče preizkusiti. Kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena glede protispisnosti je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listnimi, zapisniki oz. predpisi. Protispisnost obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom predpisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačne dokazne pomene). V tem primeru gre le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v danem primeru ne more slediti pritožbeni navedbi, da obstajajo med izpovedjo tožnika in zaključki sodišča takšna nasprotja, da bi obstajala kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita, da je absolutno bistveno kršilo določila pravdnega postopka tudi iz razloga, ker si je brez ustreznega potrebnega strokovnega znanja dovolilo odločati o vprašanjih, na katere lahko poda odgovor le ustrezen strokovnjak - izvedenec, ni pa to v pristojnosti sodišča kot avtoritete s področja poznavanja pravnih pravil. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti navedene graje sodišču prve stopnje. V pristojnosti sodišča je, da odloča o vprašanjih, ki so predmet spora. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. To kar je tožnik v tožbi trdil in sicer, da bi tožena stranka morala ob potrebni skrbni presoji tožnikove zdravstvene dokumentacije ugotoviti dejansko stanje, iz katerega bi izhajalo, da so tožniku lečeči kirurgi ves čas priporočali zdraviliško zdravljenje, opravo medicinske rehabilitacije in delo v skrajšanem delovnem času nadalje, da se tožnik ves čas po zaključku kirurškega zdravljenja še zdravi pri svojem osebnem zdravniku ter od njega prejema navodila, kako naj razbremenjuje ledveni del hrbtenice in da bi bilo potrebno bolj upoštevati naravo tožnikovega dela, ki ga je toženka spregledala, ter da bi končno ob popolni ugotovitvi vseh zdravstvenih težav tožnika se moralo ugotoviti, da tožnik ni več sposoben za opravljanje svojega dela ravno izhaja iz izvedenskega mnenja tako invalidske komisije I. stopnje (z dne 9. 5. 2007), kakor iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje (z dne 6. 12. 2007). Obe invalidski komisiji sta menili, da zavarovanec ni zmožen za delo na delovnem mestu na katero je razporejen, to je „proizvodnja in prodaja sladoleda“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 9 kg, brez fleksijskih in rotacijskih gibov ledveno - križne hrbtenice, brez dela, kjer so prisotne splošne vibracije. Navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne potrebuje dodatnega strokovnega pojasnjevanja s strani izvedencev in s pomočjo navedenega je sodišče presojalo pravilnost in zakonitost odločbe o priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika v zvezi s 60. členom ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo, to je 60. člen ZPIZ-1 v povezavi s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je bila tudi sestava invalidskih komisij ustrezna. Iz predloga za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 19. 1. 2007, ki ga je podal osebni zdravnik tožnika Z.R. izhaja, da so glavne bolezni, ki bistveno vplivajo na invalidnost in druge bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost tožnika s področja ortopedije. V sestavi invalidske komisije I. stopnje pa je sodeloval dr. S.K.F., dr. medicine, specialist ortoped, nadalje specialist splošne medicine in univ. dipl. ing. V sestavi invalidske komisije II. stopnje je prav tako sodeloval specialist ortoped doc. dr. D.D., nadalje specialist nevropsihiater in specialist za varstvo pri delu, predsednica pa je bila specialistka medicine dela. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, kakšno strokovno izobrazbo ima tožnik, nadalje, da je zavarovan kot samostojni podjetnik, torej samozaposlen (na podlagi 15. člena ZPIZ-1), katera opravila pri delu opravlja in kakšne so obremenitve pri teh opravilih. Pri tožniku gre za spremenjeno zmožnost za delo zaradi posledic operacije hernije disci L4-L5 in kronični popoškodbeni glavobol. V novembru 2005 je bil poškodovan v prometni nesreči, utrpel je zvin vratne in ledvene hrbtenice ter kontuzijo glave. Zaradi levostranske lumboischialgije je bil pregledan pri ortopedu, s slikovno diagnostiko je bila ugotovljena diskus hernija v višini L4-L5, zato je bil marca 2006 operiran. Po operaciji je ostal blažji izpad funkcionalnosti ledvene hrbtenice z bolečinskim sindromom, ni pa nevroloških izpadov na nogah. Navedeno zdravstveno stanje, skupaj z izvidi posameznih specialistov, je podrobneje navedeno v izvedenskem mnenju invalidske komisije I., posebej pa invalidske komisije II. stopnje. Upoštevajoč tožnikove zdravstvene težave in definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 gre torej pri tožniku za invalidnost III. kategorije kjer je delovna zmožnost za poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnik še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Ob upoštevanju 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja le v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic. Pri tožniku torej ni bila podana potreba po časovni razbremenitvi, saj je še vnaprej sposoben opravljati druga dela 8 ur in je tako njegov zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja bil pravilno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 18. 12. 2007 in z dne 19. 5. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Upoštevati je potrebno, da je v skladu s 143. členom ZPIZ-1 podana telesna okvara le takrat, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost ali ne. Nadalje mora biti telesna okvara določena v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, v nasprotnem primeru se ne šteje, da gre za telesno okvaro. Da pa bi pridobil zavarovanec pravico do invalidnine mora biti telesna okvara najmanj v višini 30 %, če gre za posledico poškodbe pri delu ali poklicne bolezni oz. mora znašati najmanj 50 % v primeru, da je nastala v posledici bolezni ali poškodbe izven dela in ob tem mora imeti zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Udarnine glave, nateg mišic vratne in ledvene hrbtenice, poškodba živca levega stegna, omejena gibljivost stegnenice leve noge ter manjša moč v levi nogi, večja nestabilnost leve noge, močni posttravmatski glavoboli ter bolečina v ledvenem predelu niso stanja, ki bi bila določena v seznamu telesnih okvar, torej navedene zdravstvene težave tožnika ne pomenijo takšne telesne okvare, ki bi se po 143. členu ZPIZ-1 se štele za telesno okvaro. Narava tožnikovega dela ni relevantna pri določitvi telesne okvare niti vsakodnevne aktivnosti zavarovanca. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.