Jedro

Iz določbe prvega odstavka 24. člena ZKZ ne izhaja, da bi do upravne zadeve – torej odločanja o zahtevi za priznanje statusa kmeta fizični osebi – obstajalo razmerje še druge osebe. Navedena določba ZKZ je materialno pravna določba, ki določa aktivno stvarno legitimacijo, torej kdo ima določeno pravico, o kateri je treba odločiti v upravnem postopku. Glede na to je presoja prvostopenjskega organa pravilna, tožnik pa v zahtevi za preveritev (ugotovitev) statusa kmeta za drugo osebo (ne za sebe) ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ter z njegovim zaključkom, da je to razlog za zavrženje zahteve.

V postopku za odobritev pravnega posla je (lahko) vprašanje, ali kateri od sprejemnikov ponudbe šteje za kmeta, predhodno vprašanje, o katerem se odloča v primeru iz šestega odstavka 24. člen ZKZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo za preveritev statusa kmeta A.A.. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je upravni organ ugotovil, da vloge za preveritev pogojev statusa kmeta ni vložila upravičena oseba oziroma da tožnik kot vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ne more biti stranka v postopku. Glede na to je vlogo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 17. 7. 2014 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je pred prvostopenjskim organom vložil vlogo za preveritev statusa kmeta A.A., ki je v postopku za odobritev pravnega posla, ki se pri prvostopenjskem organu vodi pod opr. št. 330-2322/2012, zatrjeval, da ima status kmeta in da mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, tožnik in A.A. pa si za nakup kmetijskega zemljišča konkurirata. Tožnik je v navedenem postopku predložil tudi izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da A.A. ne dosega predpisanega dohodka za pridobitev statusa kmeta. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev take vloge, je nepravilna. Tožnik nepravilno razlaga določbo 42. člena ZUP, ki določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Tožnik pa je fizična oseba in je tako torej lahko vložil vlogo za preveritev statusa kmeta A.A.. Tako razlago je potrebno sprejeti tudi ob upoštevanju šestega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Prvostopenjski organ bi moral vlogo tožnika, ki jo je tudi argumentirano obrazložil in podprl z listino izvedenca, šteti kot dvom o predkupni pravici prejemnika ponudbe, ki jo ta dokazuje s statusom kmeta. Takšen je tudi zaključek sodbe Upravnega sodišča I U 365/2009 z dne 13. 7. 2010, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, vendar jo napačno razlaga. Podrejeno, upoštevajoč določbe 43. člena ZUP, pa bi prvostopenjski organ moral priznati tožniku vsaj položaj stranskega udeleženca. Prvostopenjski organ je s tem, ko je zavrgel vlogo tožnika, storil kršitev 7. člena ZUP, ki uzakonja varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. Tožnik nima drugega pravnega sredstva oziroma druge pravne poti, s katero bi lahko uveljavljal svojo pravno korist, to pa je, da se ugotovi, da A.A. ne izpolnjuje pogojev za status kmeta. Tožnik je sprožil postopek preveritve statusa kmeta A.A., kar bi prvostopenjski organ lahko obravnaval kot predhodno vprašanje po 147. členu ZUP. Če bi obveljala odločitev prvostopenjskega organa, bi s tem prišlo tudi do kršitve načela materialnega resnice po 8. členu ZUP. Tožnik opozarja, da je potrebno imeti pred očmi, da v primeru, če bi sodišče štelo, da nima pravice sodelovati v postopku preveritve statusa kmeta, izgubi pravno varstvo v glavnem postopku, torej v postopku odobritve pravnega posla, kar je v nasprotju z ustavno zagotovljenimi pravicami, še zlasti pravicami iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tožnik tudi tožbi prilaga izvedeniško mnenje izvedenke B.B. z dne 22. 11. 2012, iz katerega izhaja, da A.A. ne dosega niti polovice potrebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, zaradi česar mu kmetijska dejavnost ne pomeni edine in glavne dejavnosti. Prav tako tožnik predlaga vpogled v vse listine spisa prvostopenjskega organa, v katerem je voden postopek prodaje kmetijskega zemljišča in postopek za odobritev pravnega posla. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ mogel tožnikovo zahtevo za preveritev (ugotovitev) statusa kmeta za drugo osebo (A.A.) zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ vlogo zavrže, če vložnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

Po prvem odstavku 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba: (1) ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; (2) je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena; (3) ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; (4) ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.

Iz citirane določbe prvega odstavka 24. člena ZKZ ne izhaja, da bi do upravne zadeve – torej odločanja o zahtevi za priznanje statusa kmeta fizični osebi – obstajalo razmerje še druge osebe. Navedena določba ZKZ pa je materialno pravna določba, ki določa aktivno stvarno legitimacijo, torej kdo ima določeno pravico, o kateri je treba odločiti v upravnem postopku. Glede na to se sodišče s presojo prvostopenjskega organa strinja, da tožnik v zahtevi za preveritev (ugotovitev) statusa kmeta za drugo osebo (ne za sebe) ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ter z njegovim zaključkom, da je to razlog za zavrženje zahteve.

Enako stališče, torej da iz določb 24. člena ZKZ, ki urejajo status kmeta, ne izhaja, da priznanje statusa kmeta že samo po sebi predstavlja poseganje v kakršnekoli pravice oziroma pravne koristi drugih oseb ter da druga oseba v postopku odločanja o statusu kmeta zato ne more imeti položaja stranke v smislu določbe 42. člena ZUP, je to sodišče zavzelo že v sodbi I U 365/2009 z dne 13. 7. 2010. Na tožbene navedbe, da si tožnik in oseba, za katero je zahteval, naj se preveri (ugotovi), ali šteje za kmeta (A.A.), konkurirata za nakup kmetijskega zemljišča v postopku za odobritev pravnega posla ter da glede na to okoliščino tožnik meni, da je bil upravičen podati zahtevo za preveritev statusa kmeta te osebe, pa sodišče odgovarja, da je v postopku za odobritev pravnega posla (lahko) vprašanje, ali kateri od sprejemnikov ponudbe šteje za kmeta, predhodno vprašanje, o katerem se odloča v primeru iz šestega odstavka 24. člen ZKZ (če nastane dvom, ali fizična oseba je kmet). V postopku reševanja predhodnega vprašanja pa bi se oseba, ki je tudi sprejemnik ponudbe in je uveljavljala predkupno pravico kot prednostni upravičenec ter je pravočasno vložila vlogo za odobritev pravnega posla, po mnenju sodišča mogla sklicevati na varstvo svojih pravnih koristi ter uveljavljati položaj stranskega udeleženca (43. člen ZUP). Zato bi v postopku za odobritev pravnega posla tožnik moral zahtevati odločanje o statusu kmeta svojega konkurenta (na podlagi šestega odstavka 24. člena ZKZ), upravni organ pa bi to vprašanje kot predhodno vprašanje mogel reševati sam ali pa bi moral naložiti osebi, glede statusa kmeta katere naj bi obstajal dvom, naj (drugi odstavek 151. člen ZUP) pri pristojnem organu vloži vlogo za začetek postopka za rešitev predhodnega vprašanja. V tem smislu je tudi stališče tega sodišča v citirani sodbi I U 365/2009 z dne 13. 7. 2010. Če tožnik pravnih možnosti v zvezi s predhodnim vprašanjem (to je v obravnavanem primeru vprašanjem, ali njegov konkurent pri nakupu kmetijskega zemljišča A.A. šteje za kmeta) ni izkoristil v smislu povedanega, kot bi izhajalo iz tožbenih navedb oziroma če ni izpodbijal odločitve organa, ki v postopku za odobritev pravnega posla tako ni postopal, pa po presoji sodišča to še ne more predstavljati razloga za to, da bi mogel z uspehom uveljavljati, naj se mu prizna upravičenost, da pri pristojnem organu lahko vloži zahtevo za ugotovitev statusa kmeta za drugo osebo, ker naj bi po njegovem mnenju drugačno ravnanje pomenilo, da ni spoštovano načelo varstva pravic strank v upravnem postopku, da je kršeno načelo materialne resnice ter da se tožniku nedopustno posega v ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Ker v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa – zaradi formalnih pomanjkljivosti vloge - ni moglo biti meritorno reševano vprašanje, ali A.A. izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje statusa kmeta, ne morejo biti predmet vsebinske presoje sodišča niti v tem postopku podane navedbe in predloženi dokazi, da naj bi A.A. ne izpolnjeval pogojev, da šteje za kmeta v smislu 24. člena ZKZ.

Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče dodaja, da ni sprejelo tožnikovega predloga, naj opravi tudi vpogled v listine spisa v zadevi prometa s kmetijskim zemljiščem oziroma odobritve pravnega posla, ker podatkov iz listin navedenih postopkov sodišče za odločanje ni potrebovalo.

O stroških postopkih pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.