Jedro

Glede na to, da je tožnik zatrjeval nova dejstva in predložil nove dokaze, je tožena stranka vlogo pravilno obravnavala kot predlog za obnovo postopka iz razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Za obravnavo vloge še iz kakšnega drugega obnovitvenega razloga (katerega, tožnik tudi v reviziji ne pove) ni bilo podlage. Tožena stranka ni ravnala nezakonito, ker tožnika ni pozvala, naj se izjasni, kaj zahteva, saj je bilo to jasno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 2016857 z dne 18. 8. 2011 in 12 2016857 z dne 21. 7. 2011 ter za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, pri kateri bodo upoštevane nadure in dežurstvo v obdobju od leta 1970 do 1988. Z odločbama je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ker je bil prepozen, organ druge stopnje pa je odločitev organa prve stopnje potrdil. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka tožnikovo vlogo, ki se je nanašala na pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine z dne 24. 9. 2007, pravilno štela za predlog za obnovo postopka in ga je glede na to, da se je skliceval na nova dejstva, tudi pravilno obravnavala z vidika obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je tožena stranka tožnikovo vlogo glede na njeno vsebino pravilno obravnavala kot predlog za obnovo postopka, saj se je nanašala na že pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine. Ker pa je bila vložena po poteku treh let od vročitve odločbe stranki, je bila prepozna. Zato je presodilo, da jo je tožena stranka utemeljeno zavrgla.

3. V pravočasni in obširni reviziji tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ga tožena stranka ni pozvala, naj se izjasni, ali je njegova vloga predlog za novo odmero pokojnine ali predlog za obnovo postopka, organ druge stopnje pa na ta očitek ni odgovoril. Tako se tožnik ni mogel izjasniti, iz katerega razloga predlaga obnovo, oziroma tožena stranka tega ni razčistila. O tem je sklepala sama. Tožnik je ves čas trdil, da bi ga morala tožena stranka na dostavitev manjkajočih podatkov pozvati že ob odmeri pokojnine v letu 2007, če je ugotovila odstopanja. Meni, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), kršitev pa naj bi povzročila zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z navedbami stranke. Sodišču druge stopnje očita tudi to, da je spregledalo stališče sodišča prve stopnje glede ponovne odmere pokojnine oziroma mu očita bistveno kršitev zaradi pojasnila, da pritožbenih navedb v zvezi s tem ne bo upoštevalo. Napačna je ugotovitev, da se je tožnik strinjal z obravnavo svoje vloge kot s predlogom za obnovo postopka, ker bi se morala vloga obravnavati tudi kot predlog za novo odmero pokojnine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in sprejetih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožniku odmerjena pokojnina z odločbo z dne 24. 9. 2007. Zoper njo ni vložil pritožbe. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki naj bi jih tožnik prejel za nadurno delo in dežurstva v obdobju od 1970 do 1988. Tožnik je na toženo stranko 17. 1. 2011 naslovil vlogo s prošnjo za preverbo izračuna pokojnine in 24. 6. 2011 posredoval še potrdilo o plačilu za delo prek polnega delovnega časa v letih od 1972 do 1987, od katerega niso bili plačani prispevki. Tožena stranka je vlogo obravnavala kot predlog za obnovo postopka in ga kot prepoznega zavrgla.

7. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo z uporabo pravnih sredstev, določenih z zakonom.

8. Glede na to, da je tožnik z vlogama z dne 17. 1. 2011 in 24. 6. 2011 zatrjeval nova dejstva in predložil nove dokaze, je tožena stranka vlogo pravilno obravnavala kot predlog za obnovo postopka iz razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Pravilno je tudi zavrnila zavzemanje za obravnavo po 4. točki 260. člena ZUP, saj v postopku ni bilo odločeno o nobenem predhodnem vprašanju, ki bi terjalo obnovljeno odločanje. Za obravnavo vloge še iz kakšnega drugega obnovitvenega razloga (katerega, tožnik tudi v reviziji ne pove) ni bilo podlage. Tožena stranka ni ravnala nezakonito, ker tožnika ni pozvala, naj se izjasni, kaj zahteva. Kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje, je bilo to jasno.

9. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da se do odločitve sodišča prve stopnje ni opredelilo z vidika domnevne zahteve po ponovni odmeri pokojnine. To je storilo v 9. točki obrazložitve, kjer je ponovilo stališče vrhovnega sodišča, da ponovna odmera že pravnomočno odmerjene pokojnine ni možna. S tem je pritrdilo tudi stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje.

10. Bistvene kršitve, ki se očitajo nižjima sodiščema, niso določno opredeljene, razen kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa iz razlogov, navedenih v reviziji, niti ne moreta biti storjeni. Zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in navedbami stranke (kako bi moralo oziroma sploh moglo biti to dvoje skladno, revident ne pove) ne predstavlja citiranih bistvenih kršitev, saj procesne določbe ne zahtevajo skladnosti izreka z navedbami strank.

11. Posledično je neutemeljen tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik povezuje z neutemeljeno zatrjevanimi bistvenimi kršitvami.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.