Jedro

Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Navedeno pomeni, da bi moral tožnik v pritožbi zatrjevane očitke, ki se nanašajo na izračun pokojninske osnove v postopku odmere starostne pokojnine v letu 2007, v prvi vrsti uveljavljati v pritožbi zoper odločbo, vendar se zoper to odločbo ni pritožil. Ker pa je tudi predlog za obnovo postopka prepozen in kot tak onemogoča vsebinsko obravnavo, tožnik s tem izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine, s katero bo upoštevala nadurno delo in dežurstvo tožnika, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 8. 2011 in sklep št. ... z dne 21. 7. 2011, ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine, s katero bo upoštevala nadurno delo in dežurstvo tožnika, kot to izhaja iz potrdila Zdravstvenega doma A. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za obnovo postopka po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Do tega obnovitvenega razloga se ni opredelil niti pritožbeni organ tožene stranke. Tožena stranka bi morala tožnika pozvati, da konkretizira predlog za obnovo postopka in navede obnovitveni razlog. Predloga za obnovo postopka tožnik ni vložil le zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, temveč tudi zaradi nerešenega predhodnega vprašanja (nadurnega dela in dežurstva) ob odločanju o pravici do starostne pokojnine v letu 2007. Tožniku ni bilo naloženo, da mora dostaviti podatke glede prejemanja plačila za nadurno delo. Meni, da bi moral organ prve stopnje že ob ugotavljanju pokojninske osnove v letu 2007 pozvati k dostavi manjkajočih podatkov za nadurno delo in dežurstvo za obdobje od 1970 do 1988. Zato gre za malomarnost organa prve stopnje pri odločanju o odmeri starostne pokojnine v letu 2007. V postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka ni pomembno, ali so bili plačani prispevki za opravljeno nadurno delo. Podatki o dežurstvu in nadurnem delu za obdobje od 1972 do 1985 niso bili upoštevani pri odmeri starostne pokojnine. O teh dejstvih ni bilo nikoli odločeno, zato odločba v obsegu neugotovljenih dejstev ni mogla postati pravnomočna. Nepravilno je bilo odločeno tudi o zahtevi za novo odmero pokojnine po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Pravnomočnost po mnenju tožnika ne zajema prejemkov, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo, še zlasti, ker je bilo ugotovljeno, da je določene podatke upravni organ imel že pred odločanjem o višini starostne pokojnine. Odločbe Vrhovnega sodišča RS se nanašajo na drugačno dejansko stanje oziroma na prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo. S prejemki, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo, je bila tožena stranka seznanjena že pri variantnem izračunu starostne pokojnine, zato bi morala tožnika na to opozoriti v letu 2007 pred izdajo odločbe o odmeri starostne pokojnine. S tem, ko je prvostopenjski organ tožene stranke tožnika pozval k dostavi potrdila glede zatrjevanega nadurnega dela, se je spustil v vsebinsko presojo zadeve. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Tožniku je bila z odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine in odmerjena njena višina, zoper katero ni vložil pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 17. 1. 2011 je tožnik na toženo stranko naslovil vlogo „prošnja za preverbo izračuna pokojnine“, dne 24. 6. 2011 pa ji je posredoval še potrdilo o plačilu nadurnega dela za potrebe ponovnega izračuna pokojnine. Tožena stranka je vlogo tožnika obravnavala kot predlog za obnovo postopka in ga zavrgla kot prepoznega. Tožnik taki obravnavi njegove vloge v pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega organa ni oporekal oziroma jo je sprejel. Upoštevaje navedeno in določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), po kateri sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, s katero je bila potrjena odločitev o zavrženju predloga za obnovo, tako kot je tožnikovo vlogo obravnavala tožena stranka, se pritožbeno sodišče ne spušča v vprašanje dovoljenosti vložitve zahteve za ponovno odmero pokojnine, temveč se opredeljuje le do pogojev za obnovo postopka.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) posebnih določb o obnovi postopka nima, torej se v celoti upoštevajo določbe ZUP. Po četrtem odstavku 263. člena ZUP se obnova po preteku treh let od vročitve odločbe stranki ne more več predlagati in ne začeti po uradni dolžnosti. Izjemoma se lahko predlaga po preteku treh let le iz razlogov, navedenih v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP.

Tožnik je v predlogu za obnovo postopka navedel, kateri so razlogi oziroma kaj želi s to vlogo doseči (ponovno odmero pokojnine), kot se glasi tudi tožbeni zahtevek. Zatrjeval je, da pri izračunu njegove pokojnine niso bila upoštevana dežurstva, nadurno delo in druga nadomestila v določenem obdobju in priložil potrdilo takratnega delodajalca. Tožena stranka je zato pravilno štela, da tožnik v vlogi uveljavlja nova dejstva oziroma nov dokaz (na novo javljene podatke), torej obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V pritožbi se tožnik sicer sklicuje na 4. točko 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Ne glede na to, da iz tožnikovega predloga ne izhaja, da predlaga obnovo postopka iz tega razloga, je treba poudariti, da podatki o plačah za delo preko polnega delovnega časa lahko predstavljajo le pravno relevantno dejstvo oziroma enega od elementov, potrebnih za odmero starostne pokojnine, in ne pomenijo samostojne pravne celote v smislu predhodnega vprašanja, torej tudi ne obnovitvenega razloga iz 4. točke 260. člena ZUP. To je bilo tožniku ustrezno pojasnjeno že v odločbi drugostopenjskega organa z dne 18. 8. 2011, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je ob vložitvi predloga za obnovo postopka dne 17. 1. 2011 že potekel triletni objektivni rok za obnovo postopka (četrti odstavek 263. člena ZUP), zaradi česar ga je tožena stranka kot prepoznega pravilno zavrgla. To pa predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o tožnikovi vlogi po določbi 44. člena ZPIZ-1, pri čemer tudi poziva tožene stranke k predložitvi potrdila glede nadurnega dela z dne 7. 6. 2011 ni mogoče šteti kot odločanja o utemeljenosti predloga za obnovo.

Vrhovno sodišče RS je v številnih zadevah (VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, ipd.) sprejelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Navedeno pomeni, da bi moral tožnik v pritožbi zatrjevane očitke v zvezi z opustitvijo poziva k predložitvi manjkajočih podatkov glede nadurnega dela in druge pomisleke, ki se nanašajo na izračun pokojninske osnove v postopku odmere starostne pokojnine v letu 2007, v prvi vrsti uveljavljati v pritožbi zoper odločbo z dne 24. 9. 2007, vendar se zoper to odločbo ni pritožil. Ker pa je tudi predlog za obnovo postopka prepozen in kot tak onemogoča vsebinsko obravnavo, tožnik s tem izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine.

Glede na obrazloženo so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).