Jedro

Čeprav je obsojencu preklicalo pogojni odpust in izreklo enotno kazen sodišče druge stopnje, s tem ni kršilo njegove pravice do pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.K. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.K. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ izrečena kazen štiri leta in osem mesecev zapora, ter preklican pogojni odpust še neprestane kazni sedem mesecev in osemindvajset dni zapora, nato pa izrečena enotna kazen pet let zapora, v katero se všteje pripor od 25.2.2007 od 6.50 ure dalje.

Zoper sodbi je obsojeni M.K. sam pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "grobih kršitev ZKP po 372. členu 3. točka komentarja in 372. členu KZ peti odstavek 16. točka komentarja". Navaja, da sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami prvega odstavka 48. člena KZ ni preklicalo pogojnega odpusta, ampak je to storilo šele sodišče druge stopnje, s čimer mu je bila odvzeta možnost pritožbe zoper enotno kazen. Navaja še, da je prenašal "travo", ne pa heroin ali kokain, zato je izrečena kazen previsoka. Predlaga, da se "napake popravijo" in izreče nižja kazen.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da neutemeljeno očitajo kršitev določb 48. člena KZ, ker je sodišče druge stopnje ravnalo v skladu z določbami prvega odstavka 110. člena KZ o obveznem preklicu pogojnega odpusta. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se o njem ni izjavil. Zahteva obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko obsojenec vloži zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilstva zaradi kršitve prvega odstavka 110. člena KZ preklicalo pogojni odpust. Odločitev pritožbenega sodišča je bila zakonita, v skladu z določbami prvega odstavka 110. člena KZ in prvega odstavka 394. člena ZKP, po katerih sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je nepravilno uporabilo zakon.

S trditvijo, da je bila obsojencu odvzeta možnost vložitve pritožbe zoper odločbo o enotni kazni, ker je ni izreklo že sodišče prve stopnje ali ker ni bila izrečena v nepravi obnovi postopka po 407. členu ZKP, zahteva smiselno uveljavlja kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Toda Ustava zagotavlja pravico do pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje, ne pa sodne odločbe višjih sodišč. Ne glede na to, so v kazenskem postopku dovoljene pritožbe zoper sodbe sodišča druge stopnje v izjemnih primerih, ki so našteti v prvem odstavku 398. člena ZKP, ki dopušča pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, če je to ugotovilo drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ali pa je spremenilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje v obsodilno. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od izjem, ki so predvidene v prvem odstavku 398. člena ZKP, zato sodišče druge stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do pritožbe, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave ali prvi odstavek 398. člena ZKP.

Zahteva je vložena tudi zaradi odločbe o kazni, ne da bi jasno povedala, ali zoper kazen, ki je bila izrečena za kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka ali zoper višino enotne kazni. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne v prvem ne v drugem primeru sodišče ni prekršilo pravice pri izrekanju sankcij, ki jo ima po zakonu tako, da ne gre za kršitev kazenskega zakona v smislu 5. točke 372. člena ZKP.

S trditvijo, da bi sodišče moralo upoštevati manjšo nevarnost mamila v primerjavi s heroinom ali kokainom zahteva uveljavlja neprimernost, ne pa nezakonitost izrečene kazni, iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti.

Ker zahteva obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP se ga lahko oprosti plačila stroškov postopka, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojenca ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, preživninskih obveznosti in razmeroma dolgotrajne kazni zapora oprostila plačila stroškov rednega kazenskega postopka. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko obsojenemu M.K. naložilo plačilo povprečnine v tem postopku, ga je tudi samo oprostilo plačila povprečnine.