Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo obt., ob izrečeni kazni nad eno leto zapora, preklicati pogojni obsodbi s prestajanjem prej izrečene istovrstne kazni ter izreči enotno kazen. To je ob pritožbi državne tožilke zato moralo storiti sodišče druge stopnje.

Izrek

Pritožbi okrožne države tožilke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o obtoženemu M. K. izrečenih kazenskih sankcijah spremeni tako, da se mu z upoštevanjem kazni štirih let in osem mesecev zapora, izrečeni v tem kazenskem postopku in kazni sedem mesecev in 28 dni zapora katere še ni prestal, saj je bil za ta čas pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005, opr. št. Ks 4/2005 v zvezi s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu z dne 5.2.2004, opr. št. K 30/03 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 3.7.2004, opr. št. Kž 328/04, ta pogojni odpust pa se prekliče, izreče enotna kazen 5 (pet) let zapora, v preostalem pa se pritožba okrožne državne tožilke in v celoti pritožbe obtoženega M. K., njegovega zagovornika ter sina in hčerke D. in M. K. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi M. K. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi M. K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ in obsojen na kazen štirih let in osmih mesecev zapora. V to izrečeno kazen mu je bil, po določilih člena 49 KZ, vštet čas, katerega je prestal v priporu od 25.2.2007 od 6.50 ure dalje. Nadalje je bilo odločeno, da se mu, po določilih IV. odstavka 196.člena KZ odvzame vso zaseženo mamilo v teži 15,317 +/- 0,205 kilograma konoplje in 5.600 gramov konoplje. Skladno določilom I. in II. odstavka 69.člena KZ sta bila obtoženemu odvzeta mobilna G. aparata znamke S. ... in N. ... z vstavljenima SIM karticama. Obtoženec je bil, po določilih IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona.

Proti tej sodbi so se pritožili okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju, obtoženi M. K., njegov zagovornik ter obtoženčev sin in hčerka D. in M. K. Okrožna državna tožilka v vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona in predlaga, da se ji ugodi na način, da se obtožencu prekliče pogojni odpust po sodbi, opr. št. K 30/03 Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu v trajanju sedmih mesecev in 28 dni zapora in z upoštevanjem sedaj izrečene kazni zapora po določilih KZ o steku, obtožencu izreče enotna kazen v višini petih let in treh mesecev zapora. Zagovornik obtoženega v svoji pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga pa razveljavitev izrečene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja tudi obtoženi M. K., pa tudi sin in hči, razen tega ti izpodbijajo še odločbo sodišča prve stopnje o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Smiselno tudi oni predlagajo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, v vsakem primeru pa njeno spremembo z izrekom nižje kazni zapora.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se pritožbi okrožne državne tožilke ugodi in obtožencu z upoštevanjem preklicanega pogojnega odpusta po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005, opr. št. Ks 4/2005 v zvezi s sodbo Ž. s. v S.B., opr. št. K 30/03 ter kazni zapora izrečene v tem postopku, izreče enotna kazen v višini petih let in treh mesecev zapora, ostale tri pritožbe pa kot neutemeljene zavrnejo. Na posredovano mnenje obtožencu in njegovemu zagovorniku je obtoženi M. K. odgovoril. Pritožba državne tožilke je delno utemeljena, v preostalem delu pa jo je bilo potrebno, tako kot v celoti preostale tri pritožbe, zavrniti kot neutemeljeno.

Tako kot že sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni prav nobenega razloga za dvom, da je obtoženi M. K. v obravnavanih primerih prenašal in hranil zaseženo mu substanco v izpodbijani sodbi navedeni količini. Slednja je potrjena z ugotovitvami Centra za forenzične preiskave, v ostalem doslej povedanem pa razlogom izpodbijane sodbe, tudi v delu, ko je govora o zakonitosti opravljenega zasega, ne nasprotujejo niti pritožniki. Za kaj takšnega ne vidi razlogov tudi sodišče druge stopnje z dodatkom, da ni razlogov za dvom tudi o tem, da v obeh primerih zasežena snov predstavlja posušene delčke konoplje, saj sta to potrdili tako mikroskopska kot kemična analiza. Konoplja je z določili predpisov navedenih v izpodbijani sodbi opredeljena kot prepovedana droga, pri kateri se sme promet in posest izvrševati le v zdravstveno raziskovalne in učne namene. To v danem primeru ni bil slučaj, saj je obtoženi v postopku sam povedal, ne le to kam bi jo moral peljati, ampak predvsem to, koliko bi zanjo iztržil (5.600,00 EUR), kar pomeni, da je bila ta, z upoštevanjem drugih razlogov navedenih v izpodbijani sodbi, namenjena nadaljnji prodaji. O tem je obtožencu verjeti, saj se ta njegova trditev sklada z ostalimi, ko je pojasnil zakaj se je v navedenem poslu znašel. Niso torej sprejemljiva njegova zatrjevanja sedaj v pritožbi, ko prikazuje, da se s prodajo konoplje ne ukvarja in tudi v danem primeru, zlasti zadnjem, te sploh ni imel v rokah, saj ta, tudi če je res, doslej povedanega ne morejo spremeniti. Uspeha obtožencu ni moč priznati tudi v delu, ko navaja, da nihče od tistih, ki so konopljo pregledovali ni pojasnil kakšna je bila njena kvaliteta. Za kaj takšnega ni potrebe, saj tega zakon ne zahteva, takšna analiza pa se ne opravlja že dalj časa iz razlogov navedenih v obrazložitvi, katerega je Center za forenzične preiskave v Ljubljani podal Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije dne 15.10.2004. Od v njej navedenih razlogov za takšno ravnanje je ob dejstvu, da se lastnosti konoplje spreminjajo, kar zmanjšuje točnost analiz, opozoriti tudi na tistega, ko center opozarja, da je doza aktivnih substanc katere učinkujejo na posameznega človeka stvar farmakokinetičnih študij, torej pri posamezniku različna, kar dodatno potrjuje, da analiza kot je predlagana, ni potrebna.

Tudi po presoji sodišča druge stopnje obtoženec, njegov zagovornik in oba otroka v vloženih pritožbah neupravičeno ponavljajo trditev z glavne obravnave, da je obtoženi to kar je storil, storil pod vplivom groženj. V zvezi s tem je reči, da iz podatkov spisa res izhaja, da je obtoženi že storil istovrstno kaznivo dejanje in bil zanj v Republiki Hrvaški kaznovan z zaporno kaznijo. To seveda ne nasprotuje njegovi navedbi, da so ljudje s katerimi je takrat sodeloval, ko je bil ponovno na svobodi z njim vzpostavili stik. Ni pa mu mogoče verjeti, da je prevoza mamil preko meje in njihovo hranjenje v obravnavanem primeru izvršil zaradi groženj teh ljudi, da bodo v nasprotnem primeru storili kaj domačim, predvsem njegovim otrokom. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da zaslišani priči o grožnjah pred tem, ko je bil obtoženi priprt nista vedeli ničesar, kaj takšnega pa ne izhaja tudi iz drugih podatkov spisa. Nasprotno, iz zagovora obtoženega je moč razbrati, da je kontakt z navedenimi ljudmi, tudi s potovanjem v Bosno, vzpostavil po tem, ko je izgubil službo, torej koncem januarja letos. Zaradi izgube službe in s tem zaslužka katerega je prej imel, je obtoženi moral priti do sredstev na drug način, najlažje na tistega, katerega je že poznal. Zadeve pri tem ne morejo spremeniti okoliščine navedene zlasti v pritožbi obtoženčevega zagovornika. Obtoženi se je na mejni prehod pripeljal z vozilom s katerim je razpolagal in glede na to, da je enkrat prej že prišel čez brez težav, to pričakoval tudi drugič, ne glede na to, da ni imel prometnega in vozniškega dovoljenja. Zaradi povedanega ne čudi, da mamila ni imel posebej skritega, saj pregleda vozila očitno ni pričakoval in na njem ni njegovih sledi pa je tudi razumljivo, saj bi mu ga naj v prtljažnik zložili drugi. Ob tem ni prezreti še nečesa in sicer tega, da je obtoženi, čeprav se je legitimiral s potno listino z mejnega prehoda pobegnil, kar ne govori v prid navedbi, da je ravnal pod vplivom groženj, saj je bilo še takrat, preden je prišlo do pregleda, mogoče uradnim osebam povedati kaj se dogaja, če seveda namen ne bi bil drugačen. Pobeg pa ni mogel biti uspešen, saj je bil kmalu za tem prijet, kar pomeni, da mu v nadaljevanju ni preostalo drugega kot da z organi pregona sodeluje in storitev kaznivega dejanja prizna. Iz povedanega torej sledi, da se je obtoženi imel možnost upreti zatrjevani grožnji, saj bi lahko aktiviral policijo in ji pomagal odkriti ljudi pri katerih je mamilo dobil, tako kot to ponuja sedaj, če bi to hotel. Tega interesa pa takrat ni imel, kar pomeni, da ni videti razloga zaradi katerega bi bilo mogoče obtoženčevo ravnanje opravičiti, tistih določenih v II. odstavku 13. člena KZ v zvezi s členom 12 istega zakona. Pri tem je v zvezi z navedbami v pritožbi zagovornika obtoženca reči še to, da ni prav nobene potrebe tudi po preverjanju obtoženčevega takratnega psihičnega stanja, saj podatki iz spisa zanesljivo potrjujejo, da to takrat pri njemu ni bilo takšno, da bi lahko kakorkoli vplivalo na razsojo te kazenske zadeve v njegovo korist. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem katerega storitev je obtožencu v dejanskem in subjektivnem pogledu v celoti dokazana. O vsem tem je podalo jasne, na izvedenih dokazih temelječe razloge, kar pomeni, da ni zagrešilo v pritožbi obtoženčevega zagovornika smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Prav tako je očitano kaznivo dejanje obtožencu pravilno pravno opredelilo in s tem v tem delu pravilno uporabilo kazenski zakon. Zagovornik obtoženega namreč v pritožbi uveljavlja tudi zadnja navedena pritožbena razloga, katerih pa kasneje ne obrazlaga in jih zato ni bilo mogoče preizkusiti.

V zvezi z vloženimi pritožbami je sodišče druge stopnje nadalje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da že sama teža kaznivega dejanja in po sodišču prve stopnje ugotovljena stopnja kazenske odgovornosti obtoženca, zlasti pa dejstvo, da je dejanje storil v času pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja narekuje njegovo strožjo obravnavanje in izrek kazni zapora. Kljub drugačnemu mnenju obtoženca, njegovih otrok in zagovornika v vloženih pritožbah mu je bila ta kazen za sedaj obravnavano kaznivo dejanje odmerjena v primerni višini. Sodišče prve stopnje je pri tem svoji odločitvi upoštevalo vse obstoječe olajševalne in obteževalne okoliščine, katerim je dalo tudi primerno težo. To velja tudi za priznanje obtoženca in obžalovanje storjenega kot tudi njegovo skrb za družino. Prav ta, ko iz pritožbe obtoženčevih otrok izhaja njuna navezanost nanj in želja, da se čim prej vrne, dodatno pokaže neodgovornost obtoženca v obravnavanjem ravnanju. Pa vendarle, ob upoštevanju tega, da je kaznivo dejanje storil v zvezi z mamili, to ne more pomeniti razloga za morebitno znižanje obtožencu izrečene kazni. Nasprotno, prav ima državna tožilka, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s I. odstavkom 110. člena KZ, ko kljub izrečeni kazni zapora nad eno leto obtožencu ni preklicalo pogojnega odpusta s prestajanja kazni po v izreku te sodbe navedeni sodbi Okrožnega sodišča v Celju v zvezi s sodbo izrečeno v Republiki Hrvaški in kazni sedmih mesecev in 28 dni zapora upoštevalo pri izreku sedaj izrečene kazni. Ob pritožbi državne tožilke je moralo to kršitev odpraviti sodišče druge stopnje, pogojni odpust v navedeni višini preklicati in po določilih KZ o steku izreči, z upoštevanjem kazni izrečene za sedaj obravnavano kaznivo dejanje, enotno kazen. To je izreklo v nižji višini petih let zapora v primerjavi z po državni tožilki predlagano, zaradi česar je bilo tej le delno ugodeno. Sodišče druge stopnje je namreč prepričano, da so že prej navedene okoliščine takšne, da pritrjujejo pravilnosti navedene odločitve.

Zaradi povedanega je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Obtoženi, njegov zagovornik in otroka s pritožbami niso uspeli, državna tožilka pa s svojo delno je, zato bi obtoženec moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.