Jedro

Glede na to, da je bil tožnik v skladu z noveliranim 110. členom ZODPol premeščen na delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v višji tarifni razred od njegovega prejšnjega delovnega mesta, da je bil kot izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta določen 28. plačni razred, da je tožnik z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu dosegel 32. plačni razred, ga je tožena stranka na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS na novem delovnem mestu utemeljeno uvrstila v 33. plačni razred.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je s sklepom, ki ni predmet revizijskega preizkusa, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 6. 2. 2019 in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v tem obsegu odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 6. 2. 2019 in za spremembo odločbe tožene stranke z dne 27. 6. 2018 ter sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2018 v delu, ki določata plačni razred, tako da se tožnik v skladu z 20. člena ZSPJS razvrsti v 35. plačni razred od 1. 7. 2018 dalje (II/1 točka izreka). Posledično je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka izplačati prikrajšanje pri plači med dejansko izračunano plačo za 33. plačni razred v višini 1.544,88 EUR, povečano za pripadajoče dodatke, in plačo, izračunano po 35. plačnem razredu v višini 1.670,94 EUR, povečano za pripadajoče dodatke, za odvod predpisanih dajatev od vsakega posameznega mesečnega zneska in za izplačilo preostalega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/2 točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 116/2020 z dne 8. 9. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev, da tožnik pri premestitvi iz delovnega mesta, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred, na delovno mesto, ki je uvrščeno v VI. tarifni razred, ni upravičen do prenosa doseženih napredovanj, v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri navaja, da je prišlo na podlagi spremembe Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v policiji (v nadaljevanju Akt) le do preimenovanja njegovega delovnega mesta iz delovnega mesta „policist SR – stalni dežurni“ v delovno mesto „višji policist – stalni dežurni“, pri čemer se pri njegovem delu ni spremenilo ničesar, vsebina in obseg dela sta ostala popolnoma enaka. S sprejetim Aktom (ki je bil sklenjen v posledici Stavkovnega sporazuma) je bil tožnik zgolj formalno premeščen na novo delovno mesto, zato bi morala tožena stranka pri določitvi plačnega razreda upoštevati tožnikova že dosežena napredovanja. Tožnik je namreč na prejšnjem delovnem mestu napredoval za 7 plačnih razredov glede na izhodiščni plačni razred prejšnjega delovnega mesta, z novo razvrstitvijo pa je bil razvrščen zgolj 5 plačnih razredov višje od izhodiščnega plačnega razreda novega delovnega mesta. V konkretnem primeru ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto, sploh pa ne za premestitev na zahtevnejše delovno mesto, temveč zgolj za uskladitev na podlagi dogovora, zaradi česar je bila sprejeta nova sistemizacija. Tožnik za delo na novem delovnem mestu ni potreboval nobenega dodatnega usposabljanja ali izobraževanja. Glede na to podlaga za določitev plačnega razreda ni mogel biti 19. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZSPJS), temveč 20. člen ZSPJS. Odločitvi sodišč druge in prve stopnje sta tudi v nasprotju s sodno prakso (sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 291/2016, VIII Ips 280/2016, VIII Ips 52/2019, VIII Ips 77/2019). Glede na to je tožnik prepričan, da bi moral ohraniti dosežena napredovanja tudi ob razporeditvi na novo delovno mesto. Priglaša revizijske stroške.

5. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožnika in predlaga vrhovnemu sodišču, da tožnikovo revizijo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

8. Sporno v tem individualnem delovnem sporu je, ali je tožena stranka tožniku, ki ga je premestila na drugo delovno mesto, pravilno upoštevala napredovanja, ki jih je tožnik dosegel na svojem prejšnjem delovnem mestu.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja da je tožnik z odločbo z dne 27. 6. 2018 napredoval 30. 6. 2018 z dnem premestitve na zahtevnejše delovno mesto v uradniški naziv X. stopnje: višji policist I. Zoper to odločbo je vložil pritožbo, ki je bila z odločbo z dne 6. 2. 2019 zavrnjena. Dne 1. 8. 2018 mu je bil izdan sklep, iz katerega je izhajalo, da od 30. 6. 2018 nadaljuje delo na delovnem mestu „višji policist – stalni dežurni na PP Ravne na Koroškem“, s tem sklepom pa je bil tudi uvrščen v 33. plačni razred. To delovno mesto je bilo uvrščeno v VI. tarifni razred z izhodiščnim 28. plačnim razredom. Tožnikova pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom z dne 6. 2. 2019. 10. Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje ugotovili da je bil tožnik pred sporno premestitvijo razporejen na delovno mesto „policist SR – stalni dežurni na PP Ravne na Koroškem“. Za to, prejšnje delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred, je bil določen izhodiščni 25. plačni razred. Na tem delovnem mestu je napredoval za 7 plačnih razredov, kar pomeni, da je bil na tem delovnem mestu uvrščen v 32. plačni razred.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da je bila določitev 33. plačnega razreda ob premestitvi tožnika na delovno mesto „višji policist – stalni dežurni na PP Ravne na Koroškem“ pravilna, saj je morala tožena stranka pri določitvi plačnega razreda upoštevati 19. člen ZSPJS in ne 20. člena ZSPJS, kot je to navajal tožnik. Razlog za izdajo spornih odločb o premestitvi na novo delovno mesto je bila sprememba Akta z dne 22. 6. 2018. Ta sprememba Akta je imela podlago v drugem odstavku 110. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.; ZODPol), ki je bil spremenjen s 33. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 77/2016; ZODPol-C). ZODPol-C je pričel veljati 17. 12. 2016. 12. Drugi odstavek noveliranega 110. člena ZODPol je določal, da se s 1. januarjem 2018 oziroma najpozneje do 30. junija 2018 vsa delovna mesta policistov v V. tarifnem razredu, za katera se zahteva poklic policista, presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu in se policiste, ki zasedajo ta delovna mesta, premesti na ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu. Po tretjem odstavku citiranega člena ZODPol pa so policisti ne glede na določbe Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih ( Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.) ob premestitvi na delovno mesto v VI. tarifnem razredu imenovani v naziv z isto zaporedno številko, kot so ga dosegli v V. tarifnem razredu. Tretji odstavek 110. člena ZODPol je še določal, da se ob premestitvi policistov na delovna mesta v VI. tarifnem razredu plačni razred določi v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS.

13. Po prvem stavku prvega odstavka 19. člena ZSPJS se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS določa, da se v primeru, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, plačni razred javnega uslužbenca na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred. Ne glede na določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS pa javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

14. Povedano z drugimi besedami se po 19. členu ZSPJS v primeru premestitve javnega uslužbenca na delovno mesto, ki je v višjem tarifnem razredu (kar je bistveno tudi za ta individualni delovni spor), javnega uslužbenca uvrsti v izhodiščni plačni razred tega novega delovnega mesta. Izjema od tega pravila pa je primer, ko javni uslužbenec na prejšnjem delovnem mestu (z napredovanji) doseže ali preseže izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta. V takšnem primeru se mu plačni razred na novem delovnem mestu določi tako, da se doseženi plačni razred na prejšnjem delovnem mestu poveča za en plačni razred, vendar pa tako določeni plačni razred ne sme presegati najvišjega možnega plačnega razreda tega novega delovnega mesta, ki ga je mogoče doseči z napredovanjem.

15. Glede na to, da je bil tožnik v skladu z noveliranim 110. členom ZODPol premeščen na delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v višji tarifni razred od njegovega prejšnjega delovnega mesta1, da je bil kot izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta določen 28. plačni razred, da je tožnik z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu dosegel 32. plačni razred2, ga je tožena stranka na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS na novem delovnem mestu utemeljeno uvrstila v 33. plačni razred.

16. Neutemeljene so revizijske navedbe tožnika, da bi ga morala tožena stranka ob premestitvi na novo delovno mesto uvrstiti v 35. plačni razred, torej, da bi morala izhodiščnemu plačnemu razredu novega delovnega mesta dodati še 7 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Takšno razlogovanje nima podlage v prvem odstavku 19. člena ZSPJS, na katerega izrecno napotuje tretji odstavek 110. člena ZODPol, zato se tožnik že iz tega razloga neutemeljeno sklicuje na 20. člen ZSPJS. Ne glede na določbo tretjega odstavka 110. člena ZODPol pa v tožnikovem primeru 20. člen ZSPJS3 tudi sicer ne bi bil uporabljiv, saj ta določba pogojuje obdržanje oziroma ohranitev plačnih razredov napredovanja, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, v primeru premestitve na drugo delovno mesto, ki je v nižjem ali istem tarifnem razredu, kot pa je bilo prejšnje delovno mesto. Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, pa je bil tožnik premeščen na novo delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v višji tarifni razred od tarifnega razreda njegovega prejšnjega delovnega mesta.

17. Posledično za odločitev o utemeljenosti revizije niso relevantne tožnikove navedbe o tem, da tudi na novem delovnem mestu opravlja isto delo in tudi v enakem obsegu, kot ga je opravljal na prejšnjem delovnem mestu, kot tudi ne navedbe, da za delo na novem delovnem mestu ni potreboval dodatnega usposabljanja oziroma izobraževanja.

18. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta sodišči druge in prve stopnje s svojima odločitvama odstopili od uveljavljene sodne prakse vrhovnega sodišča. Odločitve sodišča prve stopnje v zadevah, na katere se tožnik sklicuje4, so bile sprejete v času, ko še ni veljal novelirani 110. člen ZODPol, ki v tretjem odstavku v zvezi z določitvijo plačnega razreda ob premestitvi policistov na delovna mesta v VI. tarifnem razredu izrecno napotuje na uporabo prvega odstavka 19. člena ZSPJS.

19. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je bil tožnik s spornimi odločbami uvrščen v pravilni plačni razred, je revizijsko sodišče njegovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje (378. člen ZPP).

20. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče o stroških odgovora na revizijo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Tožnikovo prejšnje delovno mesto „policist SR – stalni dežurni“ je bilo uvrščeno v V. tarifni razred, tožnikovo novo delovno mesto „višji policist – stalni dežurni“ pa v VI. tarifni razred. 2 Tožnikovo prejšnje delovno mesto je bilo uvrščeno v 25. izhodiščni plačni razred, na katerem pa je tožnik dosegel 7 plačnih razredov napredovanj. 3 Prvi odstavek 20. člena ZSPJS določa, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. 4 Sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 280/2016 z dne 21. 3. 2017, VIII Ips 291/2016 z dne 21. 3. 2017, VIII Ips 52/2019 z dne 11. 2. 2020, VIII Ips 77/2019 z dne 12. 5. 2020. V citiranih zadevah vrhovno sodišče svoje odločitve tudi sicer ni oprlo na 20. člen ZSPJS, na katerega se sklicuje tožnik v tem individualnem delovnem sporu.