Jedro

Pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnikov primer podoben kot v zadevah VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016, v katerih je javni uslužbenec že pred formalno premestitvijo dejansko opravljal ista dela kot po premestitvi na višje vrednoteno delovno mesto. Zato je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni šlo za tipični primer premestitve po 149. členu ZJU, ampak za "uskladitev" pravnega stanja, posledično pa je bil javni uslužbenec upravičen do ohranitve napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Obravnavani primer ne temelji na takšnih posebnih okoliščinah dejanskega opravljanja dela, ampak na implementaciji določb 110. člena ZODPol-C.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku za razveljavitev odločbe tožene stranke ... z dne 6. 2. 2019, zato se v tem delu zadeva odstopi Upravnemu sodišču RS. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke ... z dne 6. 2. 2019 razveljavi, odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 6. 2018 in sklep toženke št. ... z dne 1. 8. 2018 pa se v delu, v katerem določata plačni razred, spremenita tako, da se tožnik v skladu z 20. členom ZSPJS razvrsti v 35. plačni razred od 1. 7. 2018 dalje; ter da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko med plačo, izhajajoč iz 33. plačnega razreda v višini 1.544,88 EUR, povečano za dodatke, ter plačo, izhajajoč iz 35. plačnega razreda v višini 1.670,94 EUR, povečano za dodatke, kar pomeni: - za čas od 1. 7. 2018 do 31. 10. 2018 skupaj 707,90 EUR bruto, - za čas od 1. 11. 2018 dalje pa najmanj 177,00 EUR bruto mesečno, s tem da je dolžna od vsakega mesečnega zneska odvesti dajatve, preostanek pa plačati tožniku kot neto znesek z zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker ga sodišče ni zaslišalo, uveljavlja kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), načela neposrednosti (4. člen ZPP) in pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP). V zvezi s tem ni pomembno stališče sodišča, da gre v zadevi zgolj za pravno vprašanje. Že zaradi navedene postopkovne nepravilnosti je potrebno sodbo razveljaviti. Izpodbijana odločitev, ki se nanaša na določitev plačnega razreda, je tudi po vsebini napačna. Tožnik že vrsto let opravlja isto delo. V letu 2018 mu je bil spremenjen naziv delovnega mesta in določen nov plačni razred, pri čemer niso bila upoštevana napredovanja. Zaradi spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest je bil formalno res premeščen na novo delovno mesto, po vsebini in načinu dela pa ni prišlo do spremembe delovnega mesta. Sodišče se je napačno oprlo na 19. člen ZSPJS, namesto na 20. člen ZSPJS. Sodbe ni možno preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da je pred in po premestitvi opravljal enako delo, ter da po vsebini sploh ni šlo za premestitev, ampak za ureditev stanja. V zvezi s tem vztraja pri sklicevanju na podobna primera VIII Ips 291/2016 in VIII Ips 280/2016, ki se nanašata na opravljanje istega dela pred in po formalni razporeditvi. Tudi v tožnikovem primeru ni šlo za tipično premestitev, ampak le za uskladitev pravnega stanja - na podlagi dogovora, ki je imel za posledico tudi spremenjeni akt o sistemizaciji in s tem spremenjene nazive delovnih mest. Dosežena napredovanja predstavljajo pridobljene pravice, v katere mu je bilo nedopustno poseženo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba niti ne izpodbija, je pravilno uporabilo materialno pravo. Ne drži bistveno stališče pritožbe, da se je sodišče pri presoji upoštevanja tožnikovih napredovanj napačno oprlo na 19. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), namesto na 20. člen ZSPJS. Tožnik vztraja pri navedenem stališču na podlagi navedb, da v letu 2018 ni šlo za premestitev, ampak zgolj za uskladitev stanja na podlagi spremenjenega akta o sistemizaciji, ter da je pred in po premestitvi (z delovnega mesta policist SR - stalni dežurni na novo delovno mesto Višji policist – stalni dežurni) po vsebini opravljal enako delo, pri čemer se sklicuje zlasti na zadevi Vrhovnega sodišča VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016. 6. Podlaga tožnikove premestitve in posledično določitve plače je bila določba 110. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji – ZODPol-C (Ur. l. RS, št. 77/2016), po kateri se najpozneje do 30. junija 2018 vsa delovna mesta policistov v V. tarifnem razredu, za katera se zahteva poklic policista, presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu in se policiste, ki zasedajo ta delovna mesta, premesti na ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu (drugi odstavek). Ne glede na določbe Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03 in nasl.) so policisti ob premestitvi na delovno mesto v VI. tarifnem razredu imenovani v naziv z isto zaporedno številko, kot so ga dosegli v V. tarifnem razredu. Ob premestitvi policistov na delovna mesta v VI. tarifnem razredu se plačni razred določi v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS (tretji odstavek).

7. Tožnikovo novo delovno mesto Višji policist – stalni dežurni je bilo torej na novo sistemizirano z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji št. ... z dne 22. 6. 2018. Za tožnikovo prejšnje delovno mesto policist SR - stalni dežurni je bil določen 25. izhodiščni plačni razred, za novo pa 28. izhodiščni plačni razred. To delovno mesto je uvrščeno v plačno skupino C in plačno podskupino C3 ter VI. tarifni razred, prejšnje pa je bilo uvrščeno v plačno skupino C, podskupino C3 ter V. tarifni razred. Tožnik je bil torej s 30. 6. 2018 premeščen na delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Na prejšnjem delovnem mestu je s 7 napredovanji dosegel 32. plačni razred. Ker je bilo tožnikovo novo delovno mesto uvrščeno v nižji izhodiščni plačni razred, mu je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS od 30. 6. 2018 dalje določila 33. plačni razred. Tožnik se neutemeljeno zavzema za priznanje 35. plačnega razreda - z ohranitvijo doseženih napredovanj na prejšnjem delovnem mestu (28. plačni razred povišan za 7 plačnih razredov iz naslova napredovanj) na podlagi prvega odstavka 20. člena ZSPJS.

8. Po prvem odstavku 19. člena ZSPJS se javni uslužbenec ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katero je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katero je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred. Po prvem odstavku 20. člena ZSPJS pa javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

9. Pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnikov primer podoben kot v zadevah VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016, v katerih je javni uslužbenec že pred formalno premestitvijo dejansko opravljal ista dela kot po premestitvi na višje vrednoteno delovno mesto. Zato je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni šlo za tipični primer premestitve po 149. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ampak za "uskladitev" pravnega stanja, posledično pa je bil javni uslužbenec upravičen do ohranitve napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Obravnavani primer ne temelji na takšnih posebnih okoliščinah dejanskega opravljanja dela, ampak na implementaciji določb 110. člena ZODPol-C. 10. Sodišče prve stopnje, ki se je osredotočilo na presojo pravilne uporabe 19. člena ZSPJS, res ni posebej razlogovalo o uporabi 110. člena ZODpol-C. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost sodbe oziroma nemožnost njenega preizkusa, češ da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb (v zvezi z navedenima judikatoma vrhovnega sodišča), da je pred in po premestitvi opravljal enako delo, ter da po vsebini ni šlo za premestitev, ampak za ureditev stanja. Nenazadnje je navedeno povezano z razlago 110. člena ZODPol-C, torej z vprašanjem pravilne uporabo materialnega prava, poleg tega pa tožnik niti ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, da bi iz obrazložitve sodbe lahko izostala odločilna dejstva v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tožnik ne nasprotuje poudarku sodišča prve stopnje, da gre v tem sporu predvsem za pravno vprašanje, medtem ko dejanske okoliščine primera med strankama niso sporne.

11. S takšno obrazložitvijo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče s tem, ko ga ni zaslišalo, kršilo njegovo pravico do izjave oziroma, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno meni, da je zaslišanje stranke v vsakem primeru nujno, torej tudi v primeru, ko dejstva niso sporna, kar pa ne drži. Če dejansko stanje ni sporno, izvedba dokaza nima smisla. S tem, ko sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, tudi ni kršilo njegove pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP), prav tako pa tudi ne 4. člena ZPP (načelo neposrednosti).

12. Zaradi pravilne uporabe prvega odstavka 19. člena ZSPJS so pokažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da predstavljajo dosežena napredovanja pridobljene pravice, v katere naj bi bilo tožniku nedopustno poseženo.

13. Ker nista podana v pritožbi uveljavljena pritožbena razloga, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in poztdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).