Jedro

V skladu z določbo tretjega odstavka 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti; vendar le, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Slednjega pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazal za verjetno oz. niti zatrjeval, zato se sodišče prve stopnje s pogojem za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ pravilno ni ukvarjalo. Pritožbeno zatrjevanje tožnika v smeri tretjega odstavka 270. člena ZIZ pomeni spremembo pravne podlage predloga za izdajo začasne odredbe, ki v pritožbi ni dopustna. Tožnik namreč svoj predlog temelji na novi predpostavki in v tej smeri navaja nova dejstva, kar pa v skladu z določbo prvega 337. člena ZPP v pritožbi ni dovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencu do pravnomočne odločbe v tej pravdi prepovedala odtujitev in obremenitev trisobnega stanovanja številka 41 v desetem nadstropju stanovanjskega bloka X. v izmeri 74,71 m2 na parc. št. 273 in 274 k.o. ... ter bi se ta prepoved razglasila na sodni deski naslovnega sodišča in objavila v Uradnem listu RS. Zoper tak sklep se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožnik zatrjuje, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bi pretrpel nobene škode. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine tožencu ne povzroča popolnoma nobene škode, dokler nepremičnine ne obremeni ali odtuji. Kakor hitro pa toženec to stori, je izkazana nevarnost otežitve ali celo onemogočanja uveljavitve tožnikove terjatve, torej pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnik zato meni, da so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Pritožba ni utemeljena. Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavlja predvsem določba 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, torej da je tožnik izkazal za verjeten obstoj denarne terjatve do toženca. Za izdajo začasne odredbe mora upnik verjetno izkazati še pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tega pogoja pa, kot je povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni z ničemer izkazal, oz. ga ni izkazoval, saj je navedel le, da predlaga izdajo začasne odredbe za primer, če bi toženec stanovanje odtujil in s tem popolnoma onemogočil izterjavo tožnikove terjatve. Ker morata biti za izdajo začasne odredbe izpolnjena oba pogoja iz 270. člena ZIZ; tožnik pa pogoja iz drugega odstavka istega člena ni verjetno izkazal, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. V pritožbi se tožnik sklicuje na določbo tretjega odstavka 270. člena ZIZ in navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če toženec z izdajo začasne odredbe ne bi pretrpel nobene škode. Takšna trditev pritožnika pa je neutemeljena. V skladu s citirano določbo upnik namreč res ni dolžan dokazovati nevarnosti; vendar le, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Slednjega pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazal za verjetno oz. niti zatrjeval, zato se sodišče prve stopnje s pogojem za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ pravilno ni ukvarjalo. Pritožbeno zatrjevanje tožnika v smeri tretjega odstavka 270. člena ZIZ pa pomeni spremembo pravne podlage predloga za izdajo začasne odredbe, ki v pritožbi ni dopustna. Tožnik svoj predlog temelji na novi predpostavki in v tej smeri tudi navaja nova dejstva, kar v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v pritožbi ni dovoljeno, zaradi česar se pritožbeno sodišče z verjetno izkazanostjo pogoja za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ ni moglo ukvarjati. Pritožbeni razlog torej ni podan, sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo določbe ZIZ. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.