Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za prestane in bodoče telesne bolečine znesek 700.000 SIT, za strah 200.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 1.400.000 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 100.000 SIT ter pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek (v znesku 750.000 SIT) je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter prisojeno odškodnino znižalo za 500.000 SIT, in sicer je znižalo odškodnino, prisojeno za strah, za 50.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 450.000 SIT, v presežku (za znesek 1.150.000 SIT) pa zavrnilo tožbeni zahtevek. Tako je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 1.900.000 SIT. V ostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe za znesek 1.150.000 SIT ter v navedenem okviru predlaga njeno spremembo tako, da se toženi stranki naloži še plačilo tega zneska. Navaja, bi pravična odškodnina za njegove telesne bolečine znašala 900.000 SIT. Tožnik v času nezgode še ni dopolnil 30 let, zato ga bodo pričakovane telesne bolečine spremljale še vrsto let, v prihodnje bodo močnejše in pogostejše, javljale se bodo pri povsem običajnih aktivnostih, kot sta sedenje v avtu in za računalnikom. Pritožbeno sodišče je podcenilo intenzivnost njegovega sekundarnega strahu, zlasti tistega, ki je vzniknil ob vrtoglavicah, zaradi katerih je tožnik sklepal na hujše notranje poškodbe glave in vratu. Tudi strahu zaradi neizboljšanja zdravstvenega stanja pritožbeno sodišče ni pravilno ovrednotilo. Podcenjene so bile tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Njegovo redno delo je bistveno oteženo. Med delom za računalnikom se mora vsake toliko časa spočiti, kar mu daljša delovni dan in povzroča večjo utrujenost kot pred nesrečo. Tudi potovanja, s katerimi je povezano njegovo delo, so zaradi ustavljanja daljša in napornejša. Praktično v celoti je moral opustiti športne aktivnosti, saj se ne more več ukvarjati z motorizmom in jadranjem. Tožniku se je življenje po nezgodi v celoti postavilo na glavo. Delo, ki ga zmore le z bistveno več napora, ga tako utruja, da nima potrebne energije za telesne aktivnosti, teh pa tudi ne more izvajati zaradi bolečin in drevenenja rok. Sodišči tudi nista v zadostni meri ovrednotili njegovih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik je mlad človek brez družine, ni mu vseeno za videz. Brazgotina na njegovi goleni je drugačne barve kot koža, grdo vidna, zato vzbuja negativno pozornost okolice, kar tožnika zelo moti. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah, je revizijsko sodišče vezano. Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da bo tožnik trpel bodoče občasne lažje bolečine. Revizijsko sodišče zato ne more upoštevati revizijskih navedb, da bodo te v bodoče močnejše in pogostejše, saj gre za poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči dne 10.2.1998. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je utrpel udarnino na glavi, odrgnino nosu, odrgnine v predelu gležnja, ob levem očesu in na desnem stegnu, udarnino leve noge, raztrganino v zgornji tretjini leve goleni in nateg vratnih mišic. Zaradi poškodbe je tri dni trpel srednje hude telesne bolečine, trajne lahke telesne bolečine do zaključka fizikalne terapije 20.3.1998, občasne lahke telesne bolečine pa še vedno čuti pri sunkovitih gibih vratu, vožnji z avtom, delu z računalnikom, pri športu in jih bo čutil tudi v bodoče. Glede bodočih telesnih bolečin sta sodišči že upoštevali, da se bodo pojavljale pri navedenih običajnih aktivnostih, hkrati pa tudi, da bo tožnik te prestajal le v obliki občasnih lažjih bolečin. Obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki so se izkazovale v obliki kirurške oskrbe rane na goleni v lokalni anasteziji, tridnevne hospitalizacije, tridnevnega nošenja ovratnice, prejemanja infuzije solnih raztopin, jemanja analgetičnih zdravil, RTG slikanj, fizikalne terapije in kontrolnih pregledov ter mesec in pol trajajočega bolniškega staleža, je v odškodnini, odmerjeni v višini 700.000 SIT, tudi ob upoštevanju tožnikove starosti v času škodnega dogodka primerno upoštevan.

Odškodnina za strah, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na znesek 150.000 SIT, je v skladu z ugotovitvami o obsegu in intenzivnosti strahu ob nesreči in sekundarnega strahu. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pretrpel srednje intenziven primarni strah ter intenziven sekundarni strah pred hujšimi notranjimi poškodbami, ki je trajal tri dni. Tožnik je kasneje trpel strah lažje intenzivnosti, saj se mu po fizikalni terapiji gibljivost vratu ni bistveno izboljšala, vendar pa tudi ta zaskrbljenost, ob upoštevanju narave poškodbe in teže posledic, ne predstavlja podlage za zvišanje odškodnine prisojene iz tega naslova.

Pritožbeno sodišče je tožniku znižalo odškodnino prisojeno za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, na znesek 950.000 SIT. Kot trajna posledica tožnikove poškodbe je bila ugotovljena omejena in boleča gibljivost vratne hrbtenice. Tožnik je tako izrazito oviran pri daljši vožnji z avtomobilom, ne zmore dolgotrajnega dela z računalnikom, oviran pa je tudi pri različnih športnih aktivnostih kot so npr. jadranje, tenis, tek, kolesarstvo. Na podlagi izvedenskega mnenja pa sta sodišči tudi ugotovili, da ni nobenega opravila ali dejavnosti, ki ju tožnik ne bi mogel več opravljati. Zato ni mogoče pritrditi revizijski navedbi, da se je tožniku življenje po nezgodi v celoti postavilo na glavo. Ob upoštevanju okoliščin primera je treba prisojo odškodnine ustrezno umestiti v okvir obstoječe sodne prakse in jo na tak način objektivizirati. Zato po presoji revizijskega sodišča ni podlage za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

To velja tudi za odškodnino v znesku 100.000 SIT, prisojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišči sta ugotovili, da je 6 cm dolga raztrganina na zgornji tretjini tožnikove leve goleni tožniku pustila hiperpigmentirano brazgotino. Ob upoštevanju okoliščine, da gre za izrazito brazgotino, ki tožnika kot mladega človeka zelo moti, je treba na drugi strani upoštevati tudi okoliščino, da je vidna predvsem v poletnih mesecih, ko tožnik nosi kratke hlače. Tako se izkaže, da je bila tudi odškodnina iz tega naslova primerno odmerjena.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).