Jedro

Zgolj z jezikovno razlago določbe 18. člena ZKP ni mogoče najti razlikovanja med položaji, kadar so ustavne pravice pri pridobivanju dokazov kršene s strani državnih organov in položaji, ko so kršene s strani posameznikov. ZKP namreč prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo je takšne dokaze pridobil. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni njene kršitve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 15167/2018 z dne 29. 9. 2020 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 33,333 EUR, to je 5.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku deset mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je oškodovancem deloma ali v celoti prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke, oškodovanko B. B. pa je z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v celoti napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 15167/2018 z dne 9. 6. 2021 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, naslovljeno s „pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru,“ obsojenec, kot navaja v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve drugega odstavka 18. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je bil videoposnetek, na katerega je sodišče oprlo sodbo, pridobljen nezakonito, ker „ni bilo objavljeno besedilo o izvajanju video nadzora“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „pritožbi“ (očitno mišljeno zahtevi za varstvo zakonitosti) ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti vseh obtožb oziroma da „pritožbi“ ugodi in sodbi okrajnega in višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da sta sodišči utemeljeno zaključili, da obsojenčeva pravica do zasebnosti, medtem ko izvršuje kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari, ne more pretehtati nad pravico oškodovancev do osebne varnosti in varstva njihove lastnine. Sodišči sta zato pri tehtanju pravic utemeljeno presodili, da je pravica do varstva zasebne lastnine nad pravico obsojenca do zasebnosti na službenem parkirišču. 4. Obsojenec je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva, ki mu je priložil neobvezujoče mnenje informacijskega pooblaščenca, ponovil trditve zahteve in poudaril, da se nepooblaščeni video nadzor sploh ne bi smel izvajati.

B.

5. Obsojenec v zahtevi trdi, da izpodbijana sodba temelji na nedovoljenem dokazu – videoposnetku varnostne kamere. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se je video nadzor izvajal v nasprotju z določbo 74. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) ki zahteva, da se o izvajanju video nadzora objavi obvestilo. Nadalje navaja, da video nadzor ni zajemal „samo snemanja lastnine, temveč tudi snemanje javnih površin in ljudi“. Poudarja, da je videoposnetek nastal „nepooblaščeno“, kar so kamero namestili delavci na lastno pest, kot dokazno gradivo pa se lahko uporabijo le zvočni in slikovni posnetki, ki jih je pridobila za to pooblaščena oseba ali organ pregona. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je bil posnetek pridobljen s kršitvijo njegove pravice do zasebnosti.

6. V obravnavani zadevi so za odločitev pravno relevantna naslednja dejstva, na katera opirata svoji odločitvi nižji sodišči: – oškodovanci – zaposleni v ... so na objekt stanovanjske enote namestili nadzorno kamero zaradi ponavljajočih se poškodovanj avtomobilov na službenem parkirišču pred stavbo, ki so jih večkrat prijavili policiji, ki storilca kaznivega dejanja ni odkrila; – video nadzor je obsegal le nadzor nad točno določenimi parkirišči javnega zavoda; – oškodovanci, ki so samoiniciativno namestili varnostno kamero, na parkirišču niso objavili obvestila o izvajanju video nadzora; – varnostna kamera je dne 28. 11. 2017 posnela storilca, ki je prebodel pnevmatike na oškodovankinem avtomobilu in za katerega je sodišče ugotovilo, da je obsojenec; – ker so bili v obravnavanem primeru vsi avtomobili poškodovani z neznanim ostrim predmetom na enak način, kot je to storil obsojenec na posnetku z dne 28. 11. 2017, je sodišče sklepalo, da je obsojenec poškodoval tudi ostala osebna vozila zaposlenih; – iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da se oškodovanci niso bali le za svojo lastnino temveč tudi za svojo varnost. Iz izpovedbe oškodovanke B. B. je namreč razvidno, da je ugotovila, da sta na njenem osebnem vozilu predrti pnevmatiki šele, ko je peljala otroke na trening in jo je na to opozoril voznik, ki je stal poleg nje pri semaforju. Iz izpovedbe oškodovanke C. C. pa je razvidno, da jo je bilo strah, saj je imela naprej predrte pnevmatike pred službo, nato na domačem naslovu, nazadnje pa je imela v pnevmatiko zarit vijak, zaradi česar je pnevmatika med vožnjo po avtocesti eksplodirala.

7. Vložnik zahteve smiselno uveljavlja, da mu je bila z namestitvijo video nadzorne kamere, ki je pokrivala parkirišče pred javnim zavodom, kršena pravica do zasebnosti (35. člen Ustave) oziroma natančneje njegova pravica do lastne podobe. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013 presodilo, da ima posameznik do določene mere varovano pravico do zasebnosti tudi na javnem kraju. Pritrditi je treba vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da namestitev varnostne kamere, ki je snemala dogajanje na parkirišču na način, kot je bilo to izvedeno v obravnavanem primeru (brez ustreznega opozorila, da se izvaja video nadzor) ter posredovanje video posnetka organom pregona, predstavlja poseg v njegovo zasebnost. Vendar pa pravica do zasebnosti ni absolutna pravica; tudi zanjo, kot za vse ostale človekove pravice velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj je intimno področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.

8. Zgolj z jezikovno razlago določbe 18. člena ZKP ni mogoče najti razlikovanja med položaji, kadar so ustavne pravice pri pridobivanju dokazov kršene s strani državnih organov in položaji, ko so kršene s strani posameznikov. ZKP namreč prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo je takšne dokaze pridobil. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni njene kršitve.1

9. V obravnavanem primeru je sodišče2 utemeljeno presodilo, da gre za kolizijo dveh ustavnih pravic in sicer obsojenčeve ustavne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in ustavne pravice oškodovancev do varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišče je namreč ugotovilo, da so oškodovanci samoiniciativno, z namenom varovanja svojega premoženja na objekt namestili nadzorno kamero, ki je snemala parkirišče za zaposlene pred stavbo.

10. Utemeljeno je torej zaključilo, da upoštevaje vse navedene okoliščine takšen video nadzor, četudi brez obvestila o njegovem izvajanju, ni nesorazmerno posegal v obsojenčevo pravico do zasebnosti. V obravnavanem primeru se je moralo namreč varstvo obsojenčeve pravice do zasebnosti umakniti pravici oškodovancev do varstva zasebne lastnine.

11. Obsojenec z navedbami v zahtevi, da je "v sodbi višjega sodišča napačno zapisano, da so zaposleni namestili nadzorno kamero na objekt", da je bila ta nameščena na okno in da je sodišče napačno ugotovilo, da je video nadzor obsegal nadzor nad točno določenimi parkirišči, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj sodbe v zadevah I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013, I Ips 9933/2011 z dne 13. 11. 2015, I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017, I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021 in druge. 2 6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, 5. in 6. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča.