Jedro

Video nadzor je pokrival točno določena parkirišča enote javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda, obdolženec pa na takem javnem mestu ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti.

ZVOP-1 ni pravna podlaga za ukrepanje pri posegih v sfero zasebnosti v primeru, ko se posamezniki odločijo za video nadzor za domačo uporabo, tudi sicer pa sama kršitev ZVOP-1 ne vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, saj je vrednostna ocena, ali se takšni posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni kazenskega sodišča. Ni mogoče pričakovati ali celo zahtevati, da bo sodišče v odredbi izvedencu poimensko navedlo vsak dokument oziroma listino posebej in tudi kje točno se nahaja. Pogosto sodiščem to niti ne more biti znano in bo naloga izvedenca, da ugotovi obstoj relevantne dokumentacije in da jo pregleda.

Dokazni standard gotovosti se zahteva za celotno dokazno gradivo in ne le za posamezen dokaz. Zato izvedensko mnenje, ki je dano le na določeni stopnji verjetnosti, nikakor ni brez dokazne vrednosti oziroma teže.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 525,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi istega zakonskega določila in 47. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini sto petdeset dnevnih zneskov po 33,333 EUR, kar skupaj znaša 5.000,00 EUR. Navedeni znesek je obdolženec dolžan plačati v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZKP je v izreku navedenim oškodovancem prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke v zneskih, kot so navedeni, pri čemer je posamezne oškodovance v presežku napotilo na pravdo, oškodovanko B. B. pa v celoti.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh obtožb, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja s trditvijo, da je bil video posnetek, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo kot edini dokaz, ki bi naj obdolženca povezoval z očitanim kaznivim dejanje, pridobljen nezakonito, saj je takšen posnetek posegel v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic storilca iz 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

5. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je skladno z ustaljeno sodno prakso opravilo test sorazmernosti, ki ga je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe razumno in prepričljivo obrazložilo, pri tem pa utemeljeno zaključilo, da je v konkretnem primeru pravica oškodovancev do zasebne lastnine, v katero je bilo večkrat poseženo s kaznivimi dejanji, pretehtala nad obdolženčevo pravico do zasebnosti. Svoje zaključke je pravilno oprlo na ugotovitve, da so se v enotah M.d. večkrat dogajala poškodovanja avtomobilov zaposlenih, kar so ti prijavljali policiji in zavarovalnicam. Policija storilca ni izsledila, zato so zaposleni v stanovanjski enoti 1 na K. ulici 10 z namenom varovanja svojega premoženja na objekt namestili nadzorno kamero, ki je snemala parkirišče za zaposlene pred stavbo. Ob tako ugotovljenih konkretnih okoliščinah, ko je video nadzor obsegal le nadzor nad točno določenimi parkirišči, višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila kamera postavljena in uporabljena za njen običajni namen, to je zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, posnetek pa tudi ni nesorazmerno posegal v pravico posameznikov do zasebnosti. Video nadzor je namreč pokrival točno določena parkirišča enote javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda, obdolženec pa na takem javnem mestu ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo in zaključilo, da predlog za izločitev video posnetka ni utemeljen, saj se mora v opisanem primeru varstvo obdolženčeve pravice do zasebnosti umakniti pravici oškodovancev do varstva zasebne lastnine.1

6. Ena od bistvenih okoliščin v predmetni zadevi je tudi dejstvo, da posnetkov ni pridobila policija ali drug oblastni organ, saj so bili oškodovanci tisti, ki so samoiniciativno namestili nadzorno kamero na objekt stanovanjske enote 1 M.d., po tem ko navkljub ponavljajočim se poškodovanjem avtomobilov na službenem parkirišču pred navedeno stavbo, s strani delodajalca in policije niso dobili pomoči. Glede na navedeno zagovornik neutemeljeno skuša prepričati v nezakonitost pridobljenega posnetka s trditvami, da je M.d. kot oseba javnega sektorja dolžan upoštevati določbe 74. do 76. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), pri čemer pred namestitvijo kamere ni bil opravljen uradni postopek pri pristojnem ministrstvu, v nasprotju s 74. členom ZVOP-1 pa tudi ni bilo objavljeno besedilo o izvajanju video nadzora. Prezre namreč, da ZVOP-1 ni pravna podlaga za ukrepanje pri posegih v sfero zasebnosti v primeru, ko se posamezniki odločijo za video nadzor za domačo uporabo,2 tudi sicer pa sama kršitev ZVOP-1 ne vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, saj je vrednostna ocena, ali se takšni posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni kazenskega sodišča,3 ki je v konkretni zadevi glede na izpostavljena izhodišča prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da je sporni video posnetek dopusten.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni zagovornika nadalje podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi uporabilo izvedensko mnenje, pri izdelavi katerega je izvedenec upošteval primerjalno gradivo, pridobljeno v drugi kazenski zadevi III K 51147/2018, ki še ni zaključena. To primerjalno gradivo pa si je izvedenec pridobil v nasprotju z odredbo sodišča, določili ZKP in dejstvom, da je obdolženec nasprotoval izmeri v predmetni zadevi.

8. Očitana kršitev ni podana. Po pregledu zadeve je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu državne tožilke za pribavo in vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51147/2018, katerega je izvedlo na glavni obravnavi dne 14. 10. 2019, na kateri sta bila navzoča tako obdolženec, kot tudi njegov zagovornik. Izvedba dokaza z vpogledom v spis III K 51147/2018 (zlasti v posnetke nadzornih kamer) je bila torej že tedaj jasno razvidna iz predmetnega kazenskega spisa. Sodnemu izvedencu za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave, preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer (video nadzor), G. K., zato ni mogoče očitati kršitve odredbe z dne 20. 8. 2020, s katero mu je sodišče prve stopnje odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja na način, da po pregledu listin in posnetkov v kazenskem spisu in po seznanitvi s tropozno fotografijo in osebnim opisom obdolženca (priloga C14 spisa) ter podatki o osebnem avtomobilu Honda Jazz (l. št. 408), v skladu s pravili znanosti in strokovnega znanja poda izvedensko mnenje, ali je na posnetku varnostne kamere pod prilogo A1 viden obdolženec, pri čemer je v nadaljevanju odredbe izrecno še zapisalo, naj izvedenec odgovori tudi na druga vprašanja svoje stroke, ki bi se pokazala za pomembna pri obravnavani zadevi.

9. Glede na vsebino takšne odredbe in ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 252. člena ZKP je izvedenec imel zadostno pooblastilo za vpogled v kazensko zadevo III K 51147/2018 in uporabo primerjalnega gradiva iz te zadeve. Ni namreč mogoče pričakovati ali celo zahtevati, da bo sodišče v odredbi poimensko navedlo vsak dokument oziroma listino posebej in tudi kje točno se nahaja. Pogosto sodiščem to niti ne more biti znano in bo naloga izvedenca, da ugotovi obstoj relevantne dokumentacije in da jo pregleda.4 V tem okviru je ravnal tudi izvedenec, ko je že na glavni obravnavi dne 15. 7. 2020 predlagal, da se z obdolžencem opravijo meritve in ogled, saj bi mu te meritve v nadaljevanju služile kot primerjalni podatki za primerjavo razsežnosti na telesu obdolženca in storilca. Takemu predlogu izvedenca je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo in si prizadevalo pridobiti soglasje obdolženca za opravo izmer, katerega pa obdolženec ni podal, zato izvedenec teh meritev na obdolžencu ni mogel in tudi ni opravil.5 Slednje izvedencu ni v ničemer preprečevalo uporabe primerjalnega materiala iz kazenske zadeve III K 51147/2018, v kateri je obdolženec podal izrecno soglasje za opravo tovrstnih meritev. Vso primerjalno gradivo, ki ga je izvedenec uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja, pa je bilo predmet neposredne obravnave na glavni obravnavi v predmetnem kazenskem postopku, o čemer sta se zagovornik in obdolženec imela možnost v celoti izjaviti, kar sta tudi storila. Glede na navedeno ni najti nobenih razlogov, ki bi utemeljevali zagovornikovo tezo, da je izvedensko mnenje, pri izdelavi katerega je bilo med drugim uporabljeno primerjalno gradivo iz druge kazenske zadeve, nedovoljen dokaz, zato ga je potrebno v takšnem zatrjevanju zavrniti.

10. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, oziroma niso upoštevane in kritično ocenjene izpovedbe prič v celoti. Ni mu mogoče pritrditi. Zatrjevano kršitev zagovornik utemeljuje z lastnim dokaznim vrednotenjem izvedenskega mnenja ter izpovedb B. B., I. D., G. J., M. K. B., B. K. in M. P. V primeru, ko zagovornik sodišču prve stopnje ne očita napačne reprodukcije navedenih dokazov, temveč se njegov očitek nanaša izključno na napačno presojo teh dokazov, pa gre le za drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja oziroma za uveljavljanje kritike dejanske presoje dokazov. Zagovornik tako zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zagovornik prepozna v očitku sodišču prve stopnje, da izpodbijane sodbe ni oprlo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, ampak se je oprlo tudi na izpovedbe oškodovancev v drugi kazenski zadevi III K 51147/2018, ki še ni zaključena. Tudi v tem delu zagovornik prezre, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, v njegovi in obdolženčevi navzočnosti, izvedlo dokaz z vpogledom v navedeni spis Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51147/2018, s čimer se je z njegovo vsebino v celoti seznanilo – torej tudi z izpovedbami oškodovancev. Drži sicer, da izpovedbe oškodovancev iz zadeve III K 51147/2018 procesnim udeležencem na glavni obravnavi v predmetni zadevi niso bile posebej prebrane oziroma predočene, zaradi česar bi bilo mogoče govoriti o kršitvi načela neposrednosti in s tem povezane pravice obdolženca do obrambe v smislu določbe 355. člena ZKP, torej o relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar za uspešno uveljavljanje takšne kršitve ne zadošča zgolj zatrjevanje, da je sodišče kršilo pravico obrambe na glavni obravnavi, temveč je potrebno zatrjevati tudi, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zagovornik slednjega ne navaja, zato ostaja razlaga zatrjevane kršitve nedorečena. Ob preizkusu utemeljenosti pritožbenih navedb pa višje sodišče tudi sicer takega vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni ugotovilo, saj izpodbijana sodba ne temelji izključno na izpovedbah oškodovancev iz zadeve III K 51147/2018 (ki so v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe omenjene zgolj v enem stavku), temveč je sodišče prve stopnje za svojo odločitev imelo zadostno in zanesljivo podlago v drugih dokazih. O odločilnem dejstvu, in sicer identiteti obdolženca, pa si je sodišče prve stopnje nenazadnje sámo ustvarilo vtis in se o njem prepričalo, potem ko so se iz pridobljenega spisa v predmetnem postopku predvajali video posnetki nadzornih kamer, kjer je bila tudi po mnenju sodišča prve stopnje oseba, ki je poškodovala avtomobile, po konstituciji in načinu hoje podobna osebi na posnetku v tem kazenskem postopku. Zato zapis v izpodbijani sodbi, da so navedeno potrdili tudi oškodovanci v zadevi III K 51147/2018 (ko so povedali, da so na posnetkih prepoznali obdolženca po načinu hoje in konstituciji), ne more imeti relevantnega vpliva na zanesljive zaključke sodišča prve stopnje glede identitete obdolženca.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi zagovornik izpostavlja okoliščino, da zadeva III K 51147/2018 še ni pravnomočno zaključena, pa je dodati, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (prvi odstavek 18. člena ZKP). Sodišče zato lahko vpogleda tudi v drug spis, ki pravnomočno še ni zaključen, v kolikor z njim ugotovi povezavo, kot je to bilo v obravnavani zadevi. To pa ne pomeni, da sodišče povsem arbitrarno in zgolj na podlagi svojega občutka odloča, ali je neko dejstvo na podlagi izvedenega dokaza dokazano ali ne. Sodišče je namreč zavezano, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP), takšno sklepanje pa mora temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov. Zagovornikovo polemiziranje in bojazen o medsebojnem vplivanju in primerjanju odločanja v dveh različnih kazenskih postopkih ter različni in nasprotujoči si oceni istih dokazov je zato odveč.

13. Kršitev kazenskega zakona je po oceni zagovornika podana, ker je na podlagi enega dejanja, ki bi naj bilo dokazano, sodišče prve stopnje pavšalno, brez vsakršnih dokazov in le na podlagi predvidevanja odločilo, da je obdolženec storil tudi vsa ostala očitana dejanja. Zatrjevano kršitev zagovornik opira na lastno dokazno oceno, da video posnetek „dokazuje“ le eno dejanje, medtem ko za preostale dogodke iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja (drugače kot sodišče prve stopnje) ocenjuje, da zanje ni dokazov oziroma niso dokazana z gotovostjo. Zagovornik torej izraža zgolj svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, na ta način pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno in zanesljivo zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

15. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero se zagovornik ne strinja, saj meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in brez zanesljive podlage ugotovilo, da je na video posnetku obdolženec. Poudarja, da izvedensko mnenje z gotovostjo ne potrjuje identitete obdolženca, glede na izpovedbe prič, ki so obdolženca prepoznale na video posnetku, pa opozarja na njihovo dogovarjanje o vsebini izpovedb in s tem insceniran proces proti njemu.

16. S temi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati. Višje sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je na spornem video posnetku z dne 28. 11. 2017 (priloga A1 spisa) prav obdolženec tisti, ki je posnet pri prediranju pnevmatik na avtomobilu Honda Jazz oškodovanke M. K. B. V nasprotju s prepričanjem zagovornika je zanesljivo podlago za takšen zaključek imelo v ugotovitvah izvedenca G. K., izpovedbah oškodovancev (ki so bili obdolženčevi sodelavci) ter izpovedbah prič G. J., K. J. in M. P., ki so tudi po presoji višjega sodišča prepričljivo izpovedali, da so osebo na posnetku brez vsakega dvoma prepoznali kot obdolženca. Neutemeljeno zato zagovornik v pritožbi izpostavlja posamezne izpovedbe oškodovancev N. L., M. K. B. in B. K. ter prič G. J. in M. P., saj so tudi vsi navedeni na posnetku varnostne kamere pod prilogo A1 izrecno in nedvomno prepoznali obdolženca ter ob tem natančno pojasnili po katerih osebnih okoliščinah so ga prepoznali (točke 12, 16, 18, 19, 21 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovornik skuša netočno prikazati, da so navedeni oškodovanci in priče izmed teh osebnih okoliščin navajali zgolj storilčevo uporabo levice (ker je levičar tudi obdolženec), čeprav večina izmed njih obdolženca ni dobro poznala, z njim ni delala, niti komunicirala, na tej podlagi pa podaja posplošene zaključke o njihovem dogovarjanju o vsebini izpovedb in insceniranem postopku proti obdolžencu. Pri tem zagovornik zanemari, da so navedeni oškodovanci in priče prepoznali obdolženca na video posnetku tako po njegovih fizičnih značilnostih (postava, gibanje, hoja, kretnje, mimika, uporaba levice ipd.), kakor tudi po bundi, ki jo je imela oseba na posnetku oblečeno. Ne glede na intenziteto stikov z obdolžencem, pa so mnogi izmed oškodovancev in prič bili obdolženčevi dolgoletni sodelavci oziroma so ga poznali vrsto let (tudi oškodovanka N. L. je jasno povedala, da obdolženca pozna že 27 let), zato sodišče prve stopnje v njihovo sposobnost prepoznave obdolženca utemeljeno ni podvomilo. Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje priči T. S. (ki na video posnetku edina ni prepoznala obdolženca) ni sledilo iz razloga, ker ni več zaposlena v M.d., pa je le še dodati, da tudi ta očitek ni točen, saj je ob tem sodišče prve stopnje izpostavilo še njen prijateljski odnos z obdolžencem, v luči navedenega in ob upoštevanju drugih dokazov, pa njeno izpovedbo korektno ocenilo.

17. Da je obdolženec imel enako bundo kot storilec na video posnetku, potrjujejo fotografije in opravljena primerjava z bundo, ki je bila obdolžencu zasežena, ter na tej podlagi izdelano poročilo SKP Maribor z dne 20. 12. 2017 in pregled posnetkov nadzornih SKP Maribor z dne 5. 12. 2017. Po primerjavi fotografije zasežene bunde in bunde, ki jo je imel oblečeno storilec, pa je tudi izvedenec G. K. ugotovil, da gre v predmetni zadevi za stopnjo „gotovo je“ in gre torej za enakost po splošnih in individualnih značilnosti obeh bund. Vse to je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato zagovornik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da obdolženčeva bunda ni unikatna in da bi takšno bundo lahko oblekla tudi druga oseba. V nasprotju s prepričanjem zagovornika je ugotovitve izvedenca G. K. sodišče prve stopnje tudi sicer ocenilo popolno in pravilno, saj njegovi zaključki tudi glede podobnosti med storilcem in obdolžencem potrjujejo izpostavljene dokaze ter izpovedbe navedenih oškodovancev in prič. Izvedenec je namreč zaključil, da obstaja verjetnost, da je v predmetni zadevi na fotografiji obdolženec, pri čemer je upoštevajoč mednarodno lestvico (od -4 do +4) podal oceno +2, kar pomeni, da opažanja kažejo, da gre za isti osebi. Čeprav oceni +1 in +2 ne pomenita potrditve identitete, temveč zaključek, da določene stvari oziroma primerjalni podatki kažejo na to, da bi lahko šlo za isti osebi, pa takšne ugotovitve izvedenca s preostalimi dokazi tvorijo zaključeno dokazno celoto, ki je po kvaliteti in kvantiteti takšna, da napolnjuje dokazni standard gotovosti in zadošča za obsodbo. Dokazni standard gotovosti se namreč zahteva za celotno dokazno gradivo in ne le za posamezen dokaz. Zato izvedensko mnenje, ki je dano le na določeni stopnji verjetnosti, nikakor ni brez dokazne vrednosti oziroma teže.6

18. V pritožbi izpostavljena izpovedba oškodovanke N. L., da je svoj in možev avto celo parkirala na drugih lokacijah, pa sta bila kljub temu poškodovana, kvečjemu potrjuje ugotovitev, da je bilo obdolženčevo ravnanje ciljno naravnano zoper njegove nekdanje sodelavce, kar utrjuje zaključke sodišča prve stopnje o namenu obdolženca, da se maščuje in prestraši nekdanje sodelavce, ki jih je bremenil izgube zaposlitve, torej o obdolženčevih oškodovalnih nagibih. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje zagovornik ne more omajati z navedbami, da je priča I. D. izpovedal, da so se poškodovanja avtomobilov začela potem, ko je obdolžencu prenehalo delovno razmerje, medtem ko je oškodovanka N. L. kot datum prvega napada na njen avto navedla februar 2017, za kar zagovornik trdi, da je bilo pred obdolženčevo izgubo zaposlitve. V tej zvezi zagovornik prezre listinsko dokumentacijo, ki izkazuje, da je bilo obdolžencu že 5. 12. 2016 vročeno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, nenazadnje pa tudi dejstvo, da obravnavani očitki zajemajo šele časovno obdobje od 27. 10. 2017 do 28. 11. 2017 in so že zato pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne. Tudi sicer je sodišče prve stopnje na podlagi obdolženčevega zagovora, izpovedb nekdanjih obdolženčevih sodelavcev ter listinske dokumentacije v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo obširno analizo in prepričljive zaključke o izredno konfliktnih medosebnih odnosih med zaposlenimi v M.d., ko so zaposleni vzrok za slabe odnose pripisovali obdolženčevemu obnašanju, nekatere oškodovanke so celo izpostavile strah pred njim, očitno pa se ga bivši sodelavci bojijo še sedaj, saj so izrazili željo, da se jih ne zasliši pred obdolžencem. V nasprotju s prepričanjem zagovornika takšno izražanje strahu oškodovancev ne dokazuje teze, da je bil zato z njihove strani „kazenski postopek dogovorjen“. V ničemer pa tudi ne prepričajo zagovornikove pritožbene navedbe, da obdolženec z nobenim od bivših sodelavcev ni bil v sporu in posledično ni imel motiva, da bi jim preluknjal gume na osebnih vozilih. Še zlasti, ko je priča M. P. dovolj nazorno opisala raven obdolženčevih motivov, ko ji je zagrozil, „da bo tudi ona prišla na vrsto, ker je nekaj podpisala“. Tako je povsem logično in življenjsko sprejemljivo, da jedro obdolženčevih zamer niso nujno predstavljali zgolj neposredni spori in konflikti s sodelavci.

19. Glede na navedeno in upoštevaje prepričljive razloge izpodbijane sodbe ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi video posnetka, ki „dokazuje“ eno dejanje, obdolženca spoznalo za krivega vseh dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Zagovornik očitno prezre obširne in argumentirane zaključke v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje izrecno ugotavljalo, ali je obdolženec storil tudi dejanja na škodo ostalih oškodovancev, pri tem pa navedlo povsem konkretne dokaze, na podlagi katerih je zaključilo, da je storitev nadaljevanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Upoštevaje že izpostavljene maščevalne in oškodovalne nagibe obdolženca ter dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 8 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa višje sodišče ne dvomi v povezanost dejanj tako glede stalnih kot glede variabilnih elementov nadaljevanega kaznivega dejanja. Gola in pavšalna pritožbena trditev, da dejanja niso bila tako ozko povezana glede na čas, način in prostor, pa teh zaključkov ne more omajati.

20. Zoper odločbo o kazenski sankciji se zagovornik ni pritožil, višje sodišče pa je v skladu z določbo 386. člena ZKP ta preizkus opravilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob upoštevanju njegove predkaznovanosti in zavržnega motiva, ki ga je vodil k poškodovanju večjega števila avtomobilov nekdanjih sodelavcev, izreklo primerno kazensko sankcijo, to je denarno kazen, ki v celoti ustreza premoženjskim razmeram obdolženca, v korist slednjega pa je določilo tudi rok za njeno plačilo, zato kazenske sankcije nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. 21. Po obrazloženem, in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, in ko tudi zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

22. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7115 in 7122 Taksne tarife.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017 in I Ips 43776/2010 z dne 13. 9. 2012. 2 Pirc Musar N. in drugi, Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 384. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017, tč. 13. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 80/2005 z dne 23. 6. 2005. 5 Obdolženec je kasneje podal soglasje za izmero dolžine čevlja. 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2007 z dne 23. 10. 2008.