Jedro

Ugotovitve utemeljujejo zaključek, da je nepremičnino zaradi več kot dvajsetletne dobroverne posesti, ki se je zahtevala, priposestvovala že K.Š. Vprašanje izvajanja dobroverne posesti njene dedinje A.T. po smrti K.Š. zato niti ni odločilnega pomena v tej pravdi. Lastninska pravica na nepremičnini tudi ne more prenehati zgolj zato, ker lastnik ne izvršuje posesti. Kot dedinja je A.T. vstopila v premoženjski status svoje pravne prednice in zato pridobila tudi to, kar je K.Š. priposestovala. Ni odločilnega pomena, da sporna nepremičnina v sklepu o dedovanju po K.Š. ni navedena.

Toženca se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo neutemeljeno sklicujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 860,80 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče je v tej zadevi izdalo sodbo na podlagi pripoznave v zvezi z zahtevkom glede za nepremičnine parc. št. 11/4 k.o. V.(I. točka izreka). Nato je s sodbo v II. točki izreka ugodilo zahtevku tožnikov na ugotovitev, da nepremičnina parc. št. *21/2 k.o. V. last vsakega od tožnikov last do 1/3 (II. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških in sicer je tožencema naložilo, da jih tožnikom povrnejo v znesku 2.623,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženca sta vložila pritožbo zoper odločitev v II. in III. točki izreka. Navajata, da so izostali tako dejanski kot materialnopravni zaključki o tem, kaj se je s sporno nepremičnino zgodilo z izdajo in pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pok. I.Ž., ki je bil podlaga za vknjižbo prodajalčeve oz. intervenientove lastninske pravice. Sodišče ni odgovorilo na ključno vprašanje, ali je A.T. ostala originarna lastnice sporne nepremičnine tudi po tem, ko je A.Ž. s sodnim sklepom (naslov) in z vknjižbo (zakonit način) pridobil lastninsko pravico. Pomembno je, da je bil tudi pravni prednik tožencev dolgo dobo – vse do smrti matere leta 1990 prepričan, da je sporna nepremičnina last A.T. Tudi če bi slednja nepremičnino priposestvovala, v času od smrti K.Š. v letu 1967 do 1990, to ni ovira, da je to svojo lastninsko pravico izgubila. A.Ž. jo je na isti nepremičnini pridobil na zakonit način, A.T. pa je bil (kot eden od dedičev) pripravljen celo priznati lastninsko pravico, da ne bi odplačeval rušeče hiše. Nato pritožba navaja, da sta do nedavnega v k.o. V. obstajali dve parceli s številko 21/2, obe od A.Ž., ena (kmetijska) je njegova še danes, ni bila predmet dedovanja po I.Ž., na njej tudi ni stala hiša ali ruševina, izključena pa je tudi pomota parcele *21/2 s parcelo *21/1. Ta je bila res last I.Ž., ni pa bila predmet dedovanja po njej, ker jo je prodala A.M. Veliko pa pove dejstvo, da tožniki lastninskega stanja z M. ne želijo urediti. Navedene okoliščine so pomembne zato, ker izključujejo vsak dvom o tem, katero parcelo oz. hišo je v zapuščinskem postopku po I.Ž. cenil cenilec in katero parcelo je moral A.Ž. kot prevzemnik kmetije sodedičem odplačati. Izvedeni dokazi ne dopuščajo nobenega dvoma o tem, da je A.T., četudi bi parcelo priposestvovala, to svojo pravico izgubila, a sodba o tem nima nobenih razlogov. V nadaljevanju pritožba navaja, da A.T. sporne parcele ni imela v posesti in je zgradba tedaj, ko naj bi po zaključkih sodišča tekla njena priposestovalna doba, dokončno propadla. Pritožba nato v tej zvezi povzema in se sklicuje na izpovedi prvega tožnika, druge tožnice, A.M., A.G. Sodišče je zmotno zaključilo, da naj bi A.T. od leta 1967 do svoje smrti v letu 2007 izvrševala dobroverno posest. Leta 1993, ko se je v postopku po I.Ž. postavilo vprašanje zapuščine, je hiša že propadla. To se ujema tudi z izpovedjo A.Ž., ki jo pritožba povzema. Pritožnika očitata, da sodba o tem nima razlogov. Nenavadno in nelogično je, da je lastnica svojo hišo sredi vasi pustila propasti. Odločilno dejstvo je glede na tezo sodišča tudi, da izvedeni dokazi dokazujejo, kdaj in kako je A.T. izgubila dobro vero, da naj bi sporno parcelo dedovala po K.Š., četudi bi jo kdaj imela. Pritožba meni, da bi moralo sodišče kot ključno okoliščino zaključiti, da je A.Ž. v času zapuščinskega postopka o tem, ko je bila njegova mati vknjižena pri sporni parceli, da je ta predmet zapuščine in naj si stanje uredi, obvestil A.T. Verjeti mu je, da je to storil leta 1993 in tedaj je najkasneje dobra vera A.T. prenehala, če bi sploh kdaj obstajala. Vendar pa ta lastninskega stanja sploh ni uredila. Razlog je, da ne ona ne njena prednica nista razpolagali z naslovom svoje posesti. Gotovo je A.T. vedela, da K.Š. ni bila lastnica parcele, ker sta pač vedeli, da k.Š. živi v hiši moževe sestre F.K. Četudi je A.Ž. A.T. takrat priznaval lastninsko pravico, to za ureditev stanja ne bi zadoščalo, ker je temu nasprotoval V.Ž. Ne posest ne dobra vera A.T. nista bili izkazani. Sodišče ni uporabilo 45. člena ZTLR oz. sedanje določbe 101. člena SPZ, po kateri lastninska pravica na stvari preneha, če nekdo drug pridobi lastninsko pravico na njej. A.Ž. jo je pridobil z dedovanjem po materi in se vpisal kot njen lastnik na podlagi leta 1995 pravnomočnega sklepa o dedovanju. Tožniki z dedovanjem po materi niso postali lastniki sporne parcele, saj je njihova mati posest, če jo je kdaj sploh imela, že vsaj leta 1990, 17 let pred smrtjo, opustila. Pravno nepomembno je, ali sta A.T. in njen mož svojim potomcem povedala, da sta jih Ž. pozvala, da naj si stanje v zvezi z lastništvom sporne hiše uredijo. Pomembno je, da so potrdili, da njihova mati, ne njihova družina posesti od smrti I.Ž. ni z ničemer izvrševala. Dobra vera tožnikov je izključena. Sodišče ni ocenilo dejstva, da so v sklepu o dedovanju po pokojni A.T. parcele natančno specificirane po številkah. Pritožnik sodišču očita absolutno bistveno kršitev postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog intervenienta za zaslišanje priče M.B., ki naj bi potrdila eno izmed posestnih ravnanj pri posedovanju sporne nepremičnine. Očitek sodišča tožencev, da nista bila dobroverna kupca, ker naj bi ju G.Č. in prvi tožnik seznanila s tem, da naj bi lastništvo hiše bilo sporno, je neutemeljen. Lastninska pravica A.T. je prenehala z njeno opustitvijo posesti in s tem, ko jo je pridobil A.Ž. O tem med A.Ž. in A.T. nikoli ni bilo spora. Prvi toženec z navedenima ni imel nobenih kontaktov in o tem, kar govorita, ne ve nič, ne glede na to pa sta se toženca upravičeno zanesla na podatke zemljiške knjige. Izkaže se, da je popolnoma irelevantno, kaj se je s sporno hišo dogajalo v preteklosti, sicer pa so po mnenju pritožbe zaključki zmotni in nekritično oprti le na izpovedi zainteresiranih tožnikov in jih pritožba graja. Graja tudi odločitev o stroških postopka, ker toženca glede parcele št. 11/4 k.o. V. nista povzročila nobenih stroškov. Stroški taks in nagrad so odvisni tudi od parcele, glede katere je bilo pravno in dejansko stanje popolnoma drugačno od sporne. Toženca nazadnje navajata, da je sodišče v izrek sodbe neslo drugačni parcelni številki, kot sta bili predmet tožbe, sodba gre tako contra petitum, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče nima podlage za ex offo spreminjanje parcelne številke. Glede na navedeno toženca predlagata spremembo sodbe v zavrnilno in zahtevata povrnitev pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi.

Tožniki so odgovorili na pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev. Izpostavljajo izpoved intervenienta in ostalih zaslišanih, vključno s toženko, da je sporna nepremičnina veljala, da je last K.Š., glede na ugotovitev sodišča glede posedovanja nepremičnine od leta 1946 pa je priposestovalna doba do njene smrti iztekla. Glede na to je v nadaljevanju brez pomena navajanje tožnikov in intervenienta glede posesti. Drži, da lastninska pravica določenega subjekta na stvari obstaja, dokler je ne pridobi druga oseba, a lastninske pravice na nepremični ni pridobil niti intervenient, niti toženca, da bi moral biti zahtevek zavrnjen. A.T. je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila z dedovanjem po K.Š. Na kakšen način je intervenient dobil lastninsko pravico, toženca ne pojasnita. Navedbe glede neposedovanja nepremičnine s strani A.T. pa so brezpredmetne in neresnične. Pravni red ne pozna prenehanja lastninske pravice, kot si ga zamišljata toženca. Lastninska pravica A.T. je prenehala le s tem, da je z dedovanjem prešla na njene pravne naslednike. Izključeno je, da bi intervenient dobil lastninsko pravico z dedovanjem, saj je njegova mati ni imela – priposestvovala jo je namreč K.Š. Ničesar ne spremeni, da je bila obravnavana v zapuščinskem postopku po intervenientovi materi. Vknjižba v intervenientovo korist ni podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Lastninske pravice ne bi mogel priposestvovati, četudi bi jo posedoval, pa je ni. Priznal je, da je vedel, da je bila hiša last K.Š., po kateri je dedovala A.T. Njegova dobrovernost je zato izključena. Tudi toženca se ne moreta sklicevati na zaupanje v zemljiško knjigo, saj sta priznala, da je bila sporna nepremičnina v lasti K.Š. in kdo so njeni pravni nasledniki. Navedba, da je A.Š. živela v hiši F.K., je neresnična, s strani tožencev dokazno nepodprta. A.Š. je vedela, da živi v svoji hiši, to je bilo v vasi splošno znano, tudi tožencema in intervenientu, ki so to tekom postopka priznali. Procesne napake glede dokaznega predloga za zaslišanje priče M.B. toženca nista niti grajala, sploh pa sta izvedbi tega dokaza nasprotovala in ne drži, da je izvedbo tega dokaza predlagal intervenient. Sodba ne vsebuje nikakršnih pomanjkljivosti, ki jih očita pritožba.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je nepremičnino, glede katere je tekla pravda, vsaj od leta 1946 uživala pravna prednica K.Š., ki je tam živela in jo nemoteno uživala do svoje smrti v letu 1967 (točneje dne 4.12.1967 glede na listine v spisu - sklep o dedovanju po K.Š. št. O 36/68), zatem pa je v dobri veri sporno nepremičnino štela za svojo njena oporočna dedinja A.T. Po ugotovitvi sodišča je K.Š. nepremičnino uživala v prepričanju, da je njena in se je tako prepričanje odražalo tudi pri vaščanih V., kot tudi prepričanje, da je hišo na nepremičnini po njej podedovala A.T. (pravna prednica tožnikov). Sodišče prve stopnje je do teh ugotovitev, ki utemeljujejo njegov zaključek o njeni dobroverni posesti v obdobju najmanj od 1946 do 1967, prišlo po temeljiti analitični dokazni oceni zaslišanih prič in strank, ki so o tem izpovedale, pa tudi listinskih dokazov, pri čemer je ugotovilo, da je tudi druga toženka glede na lastno izpoved hišo štela kot last K.Š. prav tako pa tudi stranski intervenient A.Ž., ki je bil pred tožencema vknjižen kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi in jo je tožencema prodal leta 2008. Dokazno podprte in prepričljivo utemeljene sodbene ugotovitve, da je bila posest K.Š. dobroverna, kateri v prid sta torej tudi izpovedi same toženke in intervenienta, pritožba ne more omajati s trditvijo, da K.Š. ni bila lastnica parcele, ker naj bi (z A.T.) vedeli, da K. živi v hiši moževe sestre F.K. Povzete ugotovitve pa utemeljujejo nadaljnji materialnopravni zaključek, da je nepremičnino zaradi več kot dvajsetletne dobroverne posesti, ki se je zahtevala (kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje na 10. strani sodbe), priposestvovala že K.Š.

Vprašanje izvajanja dobroverne posesti njene dedinje A.T. po smrti K.Š. zato niti ni odločilnega pomena v tej pravdi, zato se tudi pritožba s tem v zvezi po nepotrebnem precej obširno ukvarja. Lastninska pravica na nepremičnini tudi ne more prenehati zgolj zato, ker lastnik ne izvršuje posesti. Kot dedinja je A.T. vstopila v premoženjski status svoje pravne prednice in zato pridobila tudi to, kar je K.Š. priposestovala. Sodišče prve stopnje tudi nikjer ni zapisalo, da je A.T. od leta 1967 do svoje smrti leta 2007 na sporni nepremičnini izvajala dobroverno posest, le nedosledno in pravno zmotno je tudi pri A.T. kot oporočni dedinji K.Š. hkrati omenjalo še institut priposestovanja, kar pa ni odločilno vlivalo na pravilnost odločitve. V tej zvezi tudi ni odločilnega pomena, da sporna nepremičnina v sklepu o dedovanju po K.Š. ni navedena, slednje je tudi logično, saj drugače ni moglo biti, glede na to, da K.Š. nesporno ni bila vknjižena v zemljiški knjigi kot njena lastnica (sicer bi tega spora ne bilo). Sicer pa sama dedna pravica A.T. ni sporna, glede na citirani sklep je A.T. dejansko podedovala vse premoženje K.Š., razen dveh določenih nepremičnin (tak tudi testament K.Š. z dne 10.5. 1967).

Pritožba tudi priznava, da je bil tudi A.Ž., pravni prednik tožencev, vse do smrti svoje matere I.Ž. v letu 1990 prepričan, da je sporna nepremičnina last A.T., si pa zmotno razlaga, kakšne so pravne posledice, če A.T. kljub temu, da jo je s tem tekom zapuščinskega postopka po svoji materi seznanil in bil priznati lastninsko pravico, lastninskega stanja ni formalno uredila in je nepremičnino nato A.Ž. dedoval in se v posledici vpisal kot zemljiškoknjižni lastnik. Taka okoliščina za stvarnopravne posledice, nastale zaradi priposestvovanja in dedovanja s strani A.T. nima nobenega pravnega pomena, materialno pravo ne daje pravne podlage za drugačno sklepanje tožencev, češ da pripelje do izgube lastninske pravice. Nepomembno je pri tem, kako je bila nepremičnina v zapuščinskem postopku po I.Ž. ocenjena in da je moral na račun dedovanja te parcele A.Ž. sodediče izplačati. Pritožnik si v tej zvezi tudi napačno razlaga določbo prej veljavnega 45. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (zdaj enakega 110. člena SPZ). Določba namreč le povezuje izgubo lastninske pravice neke osebe s pridobitvijo lastninske pravice druge osebe (na načine, ki jih sicer ureja zakon drugje), konkretno pa tožencu ni v pomoč. Če se sodišče prve stopnje s temi navedbami oz. zatrjevanimi okoliščinami ni ukvarjalo, zato ni zagrešilo relevantne kršitve, ki bi ogrozila pravilnost sodbe. Zgrešeni so tudi očitki glede dobre vere tožnikov kot dedičev, saj ta okoliščina v dani situaciji, ko tudi sami kot univerzalni pravni nasledniki vtožujejo ugotovitev lastninske pravice zaradi priposestovanja prednikov, ni relevantna. Kar se tiče zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče M.B., ne le, da niti ni šlo za dokazni predlog intervenienta na strani tožencev, temveč za dokazni predlog tožnikov (listovna št. 106), tožena stranka je na obravnavi izvedbi tega dokaza celo izrecno nasprotovala (list. št. 116) in glede na zavrnitev dokaznega predloga uspela. Njeni očitki v tej zvezi so že zaradi protispisnosti nesprejemljivi.

Pritožba se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se toženca na načelo zaupanja v zemljiško knjigo neutemeljeno sklicujeta. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pri presoji, ali se stranka utemeljeno sklicuje na to načelo, ni odločilno le poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, temveč tudi izvenknjižnega stanja in prepričljivo ugotovilo, da sta pred sklepanjem kupoprodajne pogodbe z A.Ž. toženca že vedela za sporno lastništvo nepremičnine. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu. Zoper prepričljive dejanske ugotovitve pritožba sicer niti nima argumentirane kritike. S sklicevanjem na to, da A.T. ni izvajala posesti, navedbami, da prvi toženec ni imel kontaktov z njo oz. z A.Ž. ponavljanjem trditev, da sta se toženca upravičeno zanesla na zemljiškoknjižne podatke ter poudarjenjem teh podatkov pa pravilnosti presoje ne more izpodbiti. Neutemeljeno je grajana tudi stroškovna odločitev. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je sodišče pri odmeri stroškov izhajalo iz vrednosti spornega predmeta 15.000,00 EUR, glede na s strani strank doseženo soglasje o vrednosti spora o nepremičnini parc. št. 21/2.S k.o. V. (listovna številka 8/2, 20 in 118 spisa). Druga nepremičnina, ki je bila predmet presoje v sodbi na podlagi pripoznave, torej na odmero stroškov ni imela nobenega vpliva.

Zadnji očitek pritožbe je, da je sodišče v II. točki izreka sodilo contra petitum. Drži, da se je tožbeni zahtevek v tožbi nanašal na nepremičnino z identifikacijskim podatkom parcelne št. 21/2.S k.o. V., kakršna je bila tudi oznaka te nepremičnine v tedanji zemljiški knjigi. Vendar gre v izreku le za drugačno oznako dejstva, da gre za (sicer še vedno isto) stavbno parcelo, ki nosi še vedno isto številko, kar je tehnična posledica lanske migracije zemljiške knjige v novo elektronsko zemljiško knjigo, ki je sovpadala s časom sojenja in povezave s katastrskimi evidencami. Zato poseg sodišča po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni očitane kršitve, ki bi vplivala na pravilnost sodbe. Iz zgornjih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo v II. in III. točki izreka (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Glede na tak izid pritožbenega postopka morajo toženci tožniku povrniti nastale stroške pritožbenega postopka, v zvezi z njegovim argumentiranim odgovorom na pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154. člen ZPP). Stroški so odmerjeni skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008, ZOdvT), upoštevaje vrednost spornega predmeta 15.000,00 EUR. Skupno znašajo 860,80 EUR, predstavljajo pa nagrado za postopek po tar. št. 3210, zvišano po tar. št. 1200 zaradi dodatne stranke (torej skupno faktor 1,9 x 367,00 EUR), izdatke po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in 20 % DDV na tako priznano nagrado in izdatke.